Perspektive nove zgodbe jazza pri nas

Ko je SIGIC pred dvema letoma izdal dobrodošlo predstavitveno kompilacijo novejšega jazza pri nas, je s tem očitno zabeležil neko poglavje, ki ga je pravzaprav že takoj prehitelo naslednje. Kljub precejšnji žanrski odprtosti in predvsem obsežnemu izboru – s takšnimi premalo kritičnimi gestami Slovenci radi poskušamo prikriti svojo majhnost in se primerjamo z največjimi ter, kot iz strahu, podčrtujemo domnevno uredniško demokratičnost – je prav v zadnjih letih na našo jazzovsko pokrajino suvereno stopilo mnogo (v glavnem mlajših) glasbenikov, katerih delovanje vsekakor upravičeno zahteva posebno pozornost in ločeno obravnavo, saj gre za generacijo, ki se je z novim poglavjem očitno odločila začeti kar novo zgodbo jazzovskega ustvarjanja pri nas.

Četudi je za jazziste nasploh značilen dober mednarodni pretok idej, je videti, da trenutno aktivna generacija mlajših jazzistov svoje posttranzicijske priložnosti in ambicije jemlje še toliko resneje. Znano je, kako smo Slovenci na vseh področjih nagnjeni najprej k poveličevanju vsega tujega, nato pa še k vsesplošnemu kritiziranju vaške mentalitete, zaradi katere je vsak, ki je kdaj zvedavo pogledal onkraj domačijskih meja, »pri nas« že takoj nujno nerazumljen. Koliko naših jazzovskih glasbenikov, ki svojo glasbo (ali bolj glasbeno kariero?) jemljejo resno, pa še živi in ustvarja pri nas? Zlatko Kaučič, naš sijajni tolkalec in sploh eden najbolj kreativnih glasbenikov na obeh straneh jazza, za mlajšo generacijo pa pomemben mentor, rad pripoveduje o desetletjih glasbenih izkušenj v tujini, ki jih pri nas menda vse premalo cenimo. In resnično si je o tem težko ustvariti jasno sliko – kogar zanima dejanska odmevnost Kaučičevega dela, mora poleg nekaterih naših prebrati še kopico italijanskih recenzij; kdor je slučajno zamudil katerega izmed izvrstnih nastopov Kaje Draksler, našega trenutno najizvirnejšega klavirskega glasu, mora novice poiskati na Nizozemskem; kdor je lani zamudil vrhunski nastop Jureta Pukla v Križankah, ga bo verjetno laže ujel v katerem izmed jazzovskih klubov na Dunaju; in če koga (mene!) zanima, kakšna je prihodnost v preteklih letih precej zaslužnega zavoda Boben in lajna, mora svoje povpraševanje poslati ustanovitelju, bobnarju Andreju Hočevarju – naravnost v New York (kjer ima, ugibam, več kot dovolj priložnosti za druženje z drugimi slovenskimi jazzisti).

No, seveda je to samo nekaj značilnih primerov, ki zgolj poudarjajo mednarodni značaj jazza, s tem pa problematizirajo besedne zveze, kot so »slovenski jazz«, »jazz na Slovenskem« ali »jazz pri nas«. V tem ni pač nič novega in seznam se seveda poljubno nadaljuje, zajema pa bolj ali manj vse generacije od kitarista Janija Modra do saksofonista Lenarta Krečiča in, verjetno najmlajšega med mladimi jazzisti, vibrafonista Vida Jamnika, ki ga je še kot najstnika pod mentorsko okrilje sprejel legendarni Boško Petrović. Da ima jazz v izhodišču še pred nacionalnim pravzaprav že takoj mednarodni značaj, je lepo razvidno iz zgodb o posrečenih naključjih, denimo tem, kako je zanimiv grško-slovenski Trio Iori (lani smo ga videli v živo na gradu kot del koncertnega cikla v organizaciji Bobna in lajne) nastal tako rekoč na ulici Berlina, kjer sta grška glasbenika srečala našega saksofonista in izven jazza še bolj dejavnega glasbenika Boštjana Simona.

Ne pravim torej, da je nova generacija v tem posebna, pač pa se mi zdi pomembno omeniti, kako velikopotezno in navsezadnje uspešno je nase opozorila prav kot družba generacijsko ali izkušenjsko povezanih glasbenikov. Zanimivo je, kako so ti glasbeniki prav preko Bobna in lajne ne le »stopili na sceno«, temveč s svojim prihodom poskusili izoblikovati neko novo sceno z lastnim kontekstom. Spomnim se, denimo, prvega istoimenskega festivala tega zavoda za »afirmacijo in razvoj sodobne umetnosti« pred dvema letoma na ljubljanskem gradu. Hotel sem končno spoznati ustvarjanje mladih glasbenikov, ki so v uvodoma omenjeno kompilacijo mogoče celo že bili vključeni, a sem jih preslabo poznal (denimo Kristijana Krajnčana), ali drugih, ki so se na njej mogoče znašli v spremljevalni vlogi (denimo Andrej Hočevar). Vsekakor sem že takrat dobil močan občutek, da gre za odločen stejtment, s katerim je nova generacija jazzistov napovedala svoj prihod in izrazila zahtevo po pozornosti, mogoče celo spremembi paradigme. Vsaj jaz sem ji v obojem pravzaprav rade volje ustregel in se pridružil želji po odkrivanju nečesa novega, svežega – ta obljuba pa vsaj delno ostaja še neizpolnjena.

Ker sta tedaj v istem večeru nastopili dve kitarski zasedbi, se je lepo pokazala razlika med dvema različnima pristopoma. Jani Moder, starejši in bolj izkušeni glasbenik, ki smo ga lahko z njegovo telekastrco na sessionih v Gajotu videvali že leta pred tem, je nastopil z uigrano zasedbo in primerno dodelanimi skladbami. Toda šele primerjava s triom Balžalorsky-Drašler je pokazala, da je mlajša zasedba (ki ji pri nas tudi sicer ni para) tista, ki je zmožna navdušiti z individualnim, izvirnim pristopom in drznejšo glasbeno govorico onkraj strogo profesionalne hladnosti. Obenem sem takrat, kar ne preseneča, dobil vtis, da vsi pripadniki te jazzovske generacije pač še niso našli svojega lastnega glasu in da njihova študioznost oziroma izumljanje rigorozne, četudi sofisticirane forme (takrat smo, denimo, lahko slišali skladbo zasedbe z dvema bobnarjema, ki je, kolikor se spomnim, temeljila na zanimivem strukturnem prepletu različnih tempov) k sreči še ne pomeni izraznega vrhunca, temveč prej plodovita tla za nadaljnji razvoj.

Letos – po dveh uspešnih izvedbah in dodatnem ciklu Mejniki – Festivala Boben in lajna menda ne bo, zato se zdaj sprašujem, ali je omenjena generacija svoje skupne točke nemara izčrpala, vsaj kar se tiče možnosti za razvoj pri nas, ali pa si je preprosto ustvarila dovolj dobro odskočno desko in je prerasla svoje lastne okvirje. V tem pravzaprav ne vidim nič slabega; če so mladi glasbeniki med tem intenzivneje začeli razvijati lastne projekte, toliko boljše. Prav koncertni niz Mejniki je nemara poskušal dokumentirati, kako posamezni glasbeniki v (mednarodnih) projektih najdevajo čedalje bolj samostojne načine izražanja (poleg že omenjenega Tria Iori – ali kot takšen sploh še obstaja? – naj posebej poudarim izvrstni trio BadBooshBand Kaje Draksler). In naj med mlajšimi jazzisti ne pozabim omeniti vsaj še vrhunskega pianista Marka Črnčca in trobentača Igorja Matkovića.

Četudi so prireditve Bobna in lajne nemara izstopale po svoji ambicioznosti (ki bi bila lahko deležna tudi večje odmevnosti in boljše obiskanosti), pa je v zadnjih letih po mojem splošnem vtisu (naj me glasbeniki ob naslednjem koncertu popravijo, če ni res) pri nas vendarle prišlo do porasta priložnosti za druženje in nastopanje. In to na dveh rezinah. Po eni strani so mnogi izmed mlajših jazzovskih glasbenikov poleg priložnosti, ki jih dobivajo v tujini (denimo Kaja Draksler s projektom An Evening of Today; snemanja albumov za Clean Feed, tudi sicer festivalsko partnerko), končno dobili tudi svoje mesto na naših jazzovskih festivalih – ob, denimo, privilegiranemu nastopu Jureta Pukla v Križankah so lani, če omenim samo nekaj koncertov, na jazzovskem festivalu v Ljubljani nastopili Žiga Murko in njegova trinajstčlanska zasedba, ki vključuje veliko večino dejavnih glasbenikov te generacije, ali pa Kaja Draksler, ki je pripravila izvrsten solistični recital (za omenjeno založbo Clean Feed ga bo kmalu tudi posnela). Predlani je s svojim duhovitim jazzovskim pastišem nastopil Robert Jukič, ki svojo glasbo z zasedbo Kramp usmerja tudi v bolj kantavtorske vode. Letos bosta na jazzovskem festivalu v Ljubljani s svojima zasedbama nastopila Dre Hočevar in Cene Resnik, medtem ko je na festivalu v Cerknem nastopil trio Drašler-Karlovčec-Drašler. To so, bi rekel, dobre novice za naš novejši jazz in njegove spremljevalce, in sicer posebej zato, ker so tudi mlajši glasbeniki očitno uspeli prodreti v najbolj etablirane kontekste in niso ostali v svojem zaprtem krogu. Treba jih je torej jemati resno.

Po drugi strani pa so nekatere od že omenjenih zasedb v zadnjem času s svojimi nastopi ustvarile jazzovsko kontinuiteto tudi v širšem glasbenem dogajanju pri nas (če smem soditi po dogajanju v prestolnici). Še posebej zanimivo je, da so si nekateri mlajši glasbeniki svoji prepoznavnost in prisotnost utrdili onkraj meja jazzovskega konteksta, ki ga nenazadnje niti ne jemljejo kot strogo omejitev svojega glasbenega gibanja. Denimo sveži klavirski trio, ki ga vodi Rok Zalokar (klaviaturist z zagotovljeno svetlo prihodnostjo), je sodeloval na Klubskem maratonu Radia Študent, sicer rezerviranem predvsem za takšne in drugačne alternative, zadnje čase z bolj elektronskim značajem. Rok Zalokar trio je tako kot Balžalorsky-Drašler trio ali Cene Resnik kvartet celo svoj album izdal preko Založbe Radia Študent, kar omenjene zasedbe nemara še bolj od prenapihnjenih mednarodnih projektov čvrsto ustoličuje kot pomembne glasbene silnice pri nas.

Energični (post)free-jazzovski trio Karlovčec-Drašler-Karlovčec pri nas redno nastopa v podtalni bizarnici pri Mariči, Cene Resnik je imel predstavitveni koncert v prijetno utesnjujočem Sax pubu. Lahko rečem, da Resnik v tem kontekstu deluje mnogo bolj suvereno, kot je denimo na koncertu izpred nekaj let, ko je z Balžalorskim in Drašlerjema nastopil v Gromki. Pozavnist Žiga Murko, ki je svoj album s kvartetom predstavil v preslabo obiskani Stari elektrarni, je že pred tem bolj uspešno – in živahno – nastopil na terasi BiKoFeja (takrat še z Vitjem Balžalorskim, ki ga je nasledil Domen Gnezda), sicer pa s svojim elektronskim programom redno nastopa v različnih klubih od Brooklyna do Zelenega zajca. Pri tem bolj ali manj redni jam sessioni vedno znova najdejo prostor zase, denimo »ping-pong jazz« večeri v Kinu Šiška ali razna srečanja od nekdanjega Pilona do Prulčka. Nenazadnje mnogi izmed glasbenikov, ki so se vzpostavili v kontekstu Bobna in lajne, sodelujejo v različnih zasedbah in nastopajo celo kot solisti, denimo tubist Goran Krmac v sklopu niza Sound Explicit v Jakopičevi galeriji. Odlični Vitja Balžalorsky, Jošt in Vid Drašler so sploh med našimi najdejavnejšimi mladimi glasbeniki in so prisotni v različnih kontekstih od rocka do eksperimentalne in improvizirane glasbe. Čvrsta vpetost v lokalno dogajanje seveda ne zmanjšuje njihove presežne (nadnacionalne) vrednosti, temveč potrjuje samozadostno izvirnost njihovega pristopa. Zanimivo pa bo seveda spremljati, kolikšen del ustvarjanja bo pri vseh teh glasbenikih v prihodnje še res namenjen jazzu (in torej ne bo vezan zgolj na izobraževalno, temveč tudi na umetniško obdobje) in koliko bo ta res avtorski.
 

S tem je nakazana že nekakšna jazzovska alternativa, ki individualnost izraza postavlja pred vzvišenost same nalepke »jazz«, obenem pa jazzovsko govorico vpenja v širši kontekst nepotvorjenega urbanega glasbenega življenja. Konec koncev moram reči, da me sama prepričljivost neke glasbene govorice zmeraj navduši bolj od tekmovanja v mednarodnem jazzovskem trgovanju in podkupovanju. Jazzisti so pač lahko tudi hladni profesionalci, ki jih lahko po potrebi najameš, bodisi zaradi zvenečega imena bodisi zaradi dobrega zvena. Ker če pogledamo s te strani, je skoraj vseeno, ali poslušaš islandsko pianistko Sunno Gunnlaugs in Tonyja Malabyja, Sama Šalamona s Timom Bernom ali Žiga Murka z Davidom Binnyjem. Kajti Šalamon potem igra z Mikkelom Plougom, ki je v neko svojo zasedbo povabil, tako kot Murko, sijajnega, skuliranega Marka Turnerja. Vemo, kako začarani so krogi jazzovskih sodelovanj … Njihova dobra plat je, da najeti glasbeniki potem velikokrat nimajo časa za koncerte; kajti ne glede na to, da je Vijay Iyer seveda nesporna zvezda, je bilo še bolj vznemirljivo videti, kako suvereno in s kako osebnim pristopom je z Juretom Puklom lani nastopila Kaja Draksler. Če nekoliko poenostavim, namesto da se naši jazzisti ukvarjajo s strahom, ali ustrezajo mednarodnim mainstreamovskim merilom, bi bilo treba poskrbeti za to, da ne bo Lolita ostala naš edini alternativni jazzovski bend (no, saj so tu, ob različnih jazz-fusion projektih, vsaj še Free Willys), pa mogoče za več free-jazzovskega vrenja, ki ga zdaj obvladujeta predvsem Karlovčec in Resnik … Prav tako se mi bolj od dejstva, da denimo Samo Šalamon nastopi z legendarnim Paulom McCandlessom, zdi zanimivo to, da dejansko ve, zakaj ga je povabil in kako naj napiše nove skladbe, da bo natanko ta zasedba kar najbolje delovala. Čeprav je torej pri marsikaterem od naših mlajših jazzistov odkritje njegovega pravega, samostojnega izraza šele stvar prihodnosti, čakanje nenazadnje niti ni tako odveč.