Pesem kot celota

Novo mesto se ponaša z eno najbolj raznorodnih pop-rock in sploh umetniških scen v Sloveniji, z vedno novimi generacijami ustvarjalcev. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je med drugim prišla na površje skupina Drevored, ki je posnela nekaj uspešnih pesmi (Poletna noč, Daleč od ponorelega sveta …), vendar se njen glas nikoli ni razširil v enaki meri kot na primer glas novogoriških Avtomobilov, ki so v zvočnem smislu tipali v podobno smer. Poleg tega zasedba Drevored ni izdala velike plošče vse do leta 2008, ko sta se ustanovna člana, Dušan Prosinečki in Tomaž Zorko (oba kitarista in vokalista), naposled odločila, da stare štikle nekoliko spolirata, jim pridružita nekaj novih, vse skupaj pa je nato izšlo na plošči Dekade, slabih trideset let po ustanovitvi skupine v letu 1979. Novi izdelek Na zahod je torej prvi zares sveži album starih rockerjev, ki prihaja neobremenjen s preteklim delom, ne pa tudi s preteklostjo kot virom navdiha.

Na zahod je na pol konceptualna plošča, posvečena vsem, ki so se in se še vedno s trebuhom za kruhom podajajo v svet (četudi v današnjem času bolj kot kdajkoli ljudje odhajajo delat tudi na Bližnji vzhod pa v Azijo in še kam). No, toliko bolj se zdi »zahod« prispodoba za naklonjenost ameriškim glasbenim koreninam bluesa, folka in countryja, ki so se pred pol stoletja dokončno združile v konglomerat rocka; res pa je, da se bolj kot v surovo preoranih legah nahajamo v varni, »studijski« verziji, ki se je dokončno razvila ob koncu osemdesetih let, nekje na prelomu med sweet metalom in grungeem. Toda Drevored se, kljub občasnim tršim odlomkom, bolj približa akustični Hiši in že omenjenim Avtomobilom kot pa, denimo, Šank rocku.

Kljub zapisanim primerjavam je mogoče dokaj hitro prepoznati avtorske sledi, ki Drevored razlikujejo od vsega ostalega. Prva je ta, da se nam refreni, kljub jasni razločnosti, ne vsiljujejo. Ne iščejo torej takojšnjega poistovetenja in ne vdirajo v uho, temveč se ponujajo v večkratno poslušanje, ko ti lahko zlezejo pod kožo postopoma, skupaj s pesmijo kot celoto. Vseeno se včasih zdi, da bi šla ekspresija lahko še nekoliko dlje, saj pesmi niso niti umirjene niti divjaške, niti lahkomiselne niti drzne, niti ne izstopajo niti niso povsem v ozadju. V osnovi spremljamo sredinske, preverjene vzorce brez izrazite želje po inventivnosti, in to tako v jezikovnem kot v glasbenem smislu. Druga avtorska sled, ki teče skozi ploščo, sta kitarska pretanjenost in akustična prisotnost, ki v današnjih časih redkokdaj dobita toliko prostora.

Akustičen je že začetek plošče, pesem Ona mirno spi, ki jo je založba predstavila kot prvi single. Ta in tudi drugi štikelc, Smo le ljudje, se skozi kitice razvijata s himnično obljubo, a v refrenu nekako zatajita, ne ponese ju do višin, pač pa ostaneta zgolj pri slutnji mogočega. Nasvidenje v naslednji vojni je soliden realistično-poetičen komad, ki ga kmalu nadgradi prvi vrhunec albuma z naslovom Kdo ukradel mi je zvezde. Pesem se več kot uspešno naslanja na ameriški himnični rock iz osemdesetih, na hite, kot so St. Elmo's Fire (John Parr), Danger Zone (Kenny Loggins), Don't Stop Believing (Journey), Eye of the Tiger (Survivor) ali You Belong to the City (Glenn Frey). Vzdušje upade s predvidljivimi Mojimi stopinjami, nato sledi nov vrhunec, Ptice letijo v neznano, ki je preprosta triminutna pesem s pristno dušnostjo, kjer najdemo lepo uravnoteženo igro tišine in vokalne ekspresije; glas si vzame interpretacijo, ki mu pritiče, kitari pa v pravih trenutkih potihneta in prepustita vzdušje basu in bobnu. Skupino trenutno tvorita še basist Andrej Zupančič, ki je nekoč igral pri Dan D, ter tolkalec Alen Tibljaš, ki je med drugim bobnal z Majkami, Lauferjem in Gibonnijem. 

V drugem delu albuma se muzikalični nalet nekako razvodeni, zato pa je nekaj več poudarka na besedilih. Enako kot v naslovu albuma ter v pesmi Moje stopinje tudi v Zares in v Vlaku najdemo popotno-migrantski živec, ki že v naslednjem trenutku vzbuja duh po izgubljenem domu; na obeh koncih, tukaj in tam, pa je edina zvesta spremljevalka – kitara. Kot tekstopisec se glavni vokalist Dušan Prosinečki iz cone udobja še najbolj premakne v Motelu, v katerem se iz vseh sob, od zgoraj in spodaj, z leve in desne, sliši seks: »Ne zapiraj vrat, naj vdre še k nama ...« Gre za nekakšen deževni blues, iz katerega na trenutke zasijejo že skoraj povsem pozabljeni The The. Predzadnja pesem Zunaj pada sneg je edina, ki jo je napisal Tomaž Zorko, poslednja, Amerika, pa z nekoliko temnejšimi toni še enkrat potrdi, da je Drevored svoj album posvetil globoko protislovnemu »svobodnemu svetu«, ki nam je poleg lahkomiselnosti, optimizma, zavojevalskih vojn in filmskih blockbusterjev prinesel tudi enega od pomembnejših zatočišč – rock glasbo.

Albumu se vsekakor pozna glasbena kilometrina, saj gre za produkcijsko in izvedbeno kakovosten izdelek (producenta sta bila Mike Poole in Tomaž Maras), ki z rockersko nostalgičnostjo in zvočno nevtralnostjo že navdušuje radijske postaje po Sloveniji. Člani Drevoreda so sicer v letih, ko kaj posebej lucidnega v prihodnosti verjetno ne načrtujejo, enako verjetno pa je tudi to, da kitar, kljub kilometrini, še nekaj časa ne bodo odložili.