Pešpot v iskanju prostranosti

Važna je pot. Ne cilj. »Gremo kar od tu naprej,« sporoča Siddharta že v uvodnem refrenu na svoji deveti plošči, prvi po treh letih. Ne ustali se, noče, naprej gre. Ne nujno s karto, aplikacijo ali kompasom. Nemirno ustvarja d(a)lje. Zunanji cilj je bil tako in tako že poldrugo desetletje nazaj presežen. Siddharta še vedno noče biti politično korektna ali mlačna, še najmanj do sebe. Kar na Nomadih vsekakor ni. Ponudi raje britev in hojo po robu. Kdor sprejme izziv, bo razumel. Kdor ga ne, bo slišal, da vsak bik potrebuje svoj štrik. Siddharta pa(č) noče ograj, štrikov in mej. Ne nazaj ne naprej. Siddharta potuje. 

Nomadi navzven niso prelomna plošča, prej prehodna, saj večinoma nakaže ustvarjalnost, ki na novo prevetri tako prihodnost in sedanjost kot preteklost. Siddharta zatorej večinoma ne ponudi ničesar takega, česar doslej še ne bi. Na deveti plošči je to nenazadnje težko, če ne celo tvegano in (samo)pogubno. Tako so Nomadi, vsaj v svojem prvem delu, tipična plošča predvsem v tem, da znova iščejo novo pot, novo postajo, novo domovanje, kjer bi se ustalili, vendar vnaprej dajo slutiti, da bivanje, kamorkoli že se bodo pririnili, ne bo permanentno. Nomadi obenem nimajo prostranstev, ki so jih po dokončno prelomni Rh- (2003) ljubljanski rockerji odkrivali v Kaliforniji na brezskrbnem albumu Saga (2009) in nato še (post)jubilejno na ploščah Infra in Ultra (2015). 

Siddharta sicer kreativno nenehno potuje, išče nove zvočne elemente zlasti na klaviaturah, ampak vmes vseeno stopica tudi po utečenih stopinjah. Ni namreč nezanemarljivo, da se je ob premiernem koncertu turneje z Nomadi v Hali Tivoli 14. septembra skupina izdatno vrnila k albumu Nord (2001) in med triindvajsetimi ponudila s tega albuma kar šest skladb, med drugim Neon. Nordovski momenti so tako hvalevredno, retro, skoraj nostalgično prepoznavni v prvem delu plošče, ko se skupina znova nasloni tudi na kitarske rife, čeprav se plošča uvodoma v Halo Nomadi raje zateče k vijugajočim, domišljijskim, pisanim in vesoljskim klaviaturam. Kar je na Nomadih nemudoma precej v ospredju, je vokal Tomija Megliča. Ne glede na raznovrstno podlago, kjer si skupina preko prodornega Janija Haceta (bas) in znova eksperimentalno navdahnjenega Tomaža O. Rousa (klaviature), ki izdatno sopodpisujeta avtorstvo, privošči različno uspešne kombinacije celovitega zvoka, je vseeno vokal tisti, na katerem slonijo pesmi ter z njimi neobhodno plošča. Že v Halo Nomadi skozi distorzijo Meglič kriči in kot vodja popelje skupino tako silovito, da poslušalca, ki bo dal plošči priložnost na klasični komad-po-komad način, nezadržno zgrabi in pahne v siddhartovsko popotovanje.

Sledi namreč nosilna skladba A.M.L.P., ki najbrž še najbolj podpiše ostrino plošče. Bržkone tudi zaradi najmočnejšega besedila, kjer se Tomi skozi refren »a mi lohk poveš« znova zateče k drugi osebi ednine, ki je, med drugimi, zelo zaznamovala pesem Ring. »Drznemo si pogosteje v prvo osebo in tudi v dvojino, ne samo zato, ker je posebna, ampak ker nagovarja še nekoga zraven. Prej smo imeli veliko množine, ko smo nagovarjali množico v stilu 'zdaj pa dejmo'. Morda še kdaj bomo, ne rečem, ampak trenutno je možnost samoizpovedi večja kot nagovarjanje množice,« je pojasnil v intervjuju za Večer. 

A.M.L.P. nagovarja tudi s kitarskim ogrodjem in najbolj prodorno, široko, zapomnljivo solažo, h katerim se je skupina pri iskanju melodičnih presežkov rada zatekala na prvih dveh ploščah, Id (1999) in Nord (2001). Ko se A.M.L.P. v tej strukturi pridruži Lej, Lej, Lej, ki v sebi nosi dediščino skladb Apokalipsa in Klinik tudi zato, ker se Tomi izrazi v prvi osebi, je plošča Nomadi (še) najbolj udarno prepričljiva. »Ne opazim več ljudi / ne vidim več premikov / ne zapomnim si stvari« in »prepovedano zlato / napihnjeni obrazi / pokvarjeno meso« – to spominja na elemente, ki so Siddharto ovili v mistiko na njenem začetku. 

Nato si Nomadi privoščijo precej več tavanja, ekskurzov in eksperimentov. Preskok v motivno bistri in zvokovno izzivalni pesmi Moderne dame je toliko očitnejši, ker je plošča relativno kratka. Ne toliko po minutaži – Nomadi so dolgi 43 minut, dve minuti krajša je le Infra, ki pa se jo dojema kot prvo polovico celote z Ultro, Id je bil dolg 44 minut – kot po številu skladb. Z desetimi je to ob Infri najmanj (Id in Saga sta jih imela po enajst). »Naredimo vedno dvakrat preveč skladb in moramo narediti selekcijo, da bi dobili odgovor, kako naj bi zgledala plošča v tem trenutku. Včasih smo jih dali na ploščo sedemnajst, zdaj to nima smisla.« Tako bi Siddharta, ki je na ploščah Nord in Rh- ponudila za uro glasbe, rada, da pridejo skladbe do ljudi, ki rabijo in cenijo to glasbo. 

Moderne dame je daleč najkrajša pesem, vendar spomni na drznost, ki po Rh- širše ni zares pustila sledi (v Tivoliju ni bilo nobene skladbe z albumov Id, Petrolea in VI, le ena, Napalm 3, je bila s Sage). Skladba Jaz ponuja teatralni, alteregovski pristop ter zvok, ki ga prepoznamo na danes povsem pozabljeni plošči VI, katere izrazna raznolikost se tukaj podobno izkaže le za mimobežno. Je pa zato toliko razumljivejša izbira Medreves za prvi single, saj v svoji podobi nosi duh Ledene, tiste pesmi, s katero je Siddharta dokončno in zares našla v nedosegljivi preteklosti uspešno prihodnost. Produkcija Dejana Radičevića je na tem mestu najbolj prepoznava, bržkone tudi zato, ker od poslušalca terja več potrpežljivosti in še bolj vztrajnosti, da učinkovit in dodelan refren odtehta in upraviči gradacijo verzov. Siddharta v Medrevesih zveni, kot je lahko v ponos prepoznavni skupini na njeni deveti plošči.

Totalni ekskurz je znova Kripto, eden tistih nepričakovanih, tako ritmičnih kot melodičnih zalogajev, kakršne Siddharta tradicionalno rada ponuja (v Tivoliju denimo skladbo Phatyuppie z Infre), čeprav je pri tem različno uspešna. Če sta Nespodobno opravilo in Eboran predstavljala osnovo, na kateri sta Rooskie in Kloner lahko gradila, so bile kasneje tovrstne skladbe tematsko in sporočilno ambiciozno zastavljene, vendar v celoti niso zares prispele do konca. Nekoliko bolje to uspeva Matadorju, še eni rifovski skladbi, kjer se Siddharta po plošči Petrolea znova približa zasedbi Muse, toda na svoj način, s svojim zvokom, ki v vsakem komadu skuša ponuditi nove, drugačne, pisane zvočne ekskurze, kjer se skupina hvalevredno bori, a zares uspe le v refrenu.

Nomadi na koncu dokaj pričakovano ponudijo še elektro-akustični del, kjer se Siddharta z leti vse boljše počuti, kot je pokazal koncert v Tivoliju, ko smo za bis med Ledeno in Medrevesi dobili Piknik, da klasike Platina ne izpostavljamo posebej. Pesem Blizu in zaključna Vzhod najbrž nikoli ne bosta prevzeli te vloge, kot je niso ..., Et tu, Madam, Tria ipd., saj sta kljub svoji širokogrudnosti in čutni izpovednosti omejeni na celovitost albuma. 

Sodeč po intervjujih, se Siddharta (pre)dobro zaveda, da je čas albumov, ki ga je skupina na začetku kariere ravno še ujela, nepovratno minil. Z novimi kreacijami fantje (ne)zavedno obujajo lastni material v času in prostoru, v katerem so ustvarjali, in nezadržno tekmujejo s tem, kar Siddharta predstavlja. Zato pa tudi potujejo. Če je bil podobno »vmesni« album Petrolea bencin za prehitre obrate, so Nomadi razgibana, tako sproščena kot zahtevna pešpot, ki si »vzame eno noč in se sprehaja pod zvezdami, skozi gozd, preko puščave«, kot sporoča sklepni Vzhod. Nomadi ne ponudijo tako izdelanega in močnega odgovora, kot sta ga dala Infra in Ultra. Grejo čez dobrave. To noč. Zaprtih oči.