17.10.2021
Petar Ugrin – glasbenik velikega formata
Petar Ugrin, eden najbolj vsestranskih glasbenikov druge polovice 20. stoletja na območju nekdanje Jugoslavije, cenjen doma in v svetu, je bil violinist, vrhunski solistični jazz trobentač, pevec, dirigent ter avtor scenske in filmske glasbe.

Rodil se je 12. januarja 1944 v Zagrebu, vendar družina izhaja iz Dalmacije. Oče Ante je bil doma v Sinju, mati Milivoja na Visu. Prav dalmatinsko poreklo je bilo povod, da so 20-letnico njegove smrti letos prvi (in doslej edini) javno obeležili v Sinju in se mu v okviru mednarodne poletne šole, namenjene mladim glasbenikom, dostojno poklonili. Spomin na Pera Ugrina je v slovenskem prostoru še živ, vendar ne toliko prepoznaven, kot bi pričakovali za umetnika tako velikega kova. Njegov prispevek k razvoju različnih glasbenih žanrov na slovenskem in širšem jugoslovanskem prostoru, posebno h glasbi jazzovskih zasedb in poustvarjalnosti big bandov, je neizbrisen. Bil je velikan, čigar sloves je segel do jazzovske elite svetovnega kova, zato si zasluži trajni spomin in velik poklon institucionalnega in nacionalnega značaja. Žal se to še ni zgodilo. Ob pregledu objavljenih biografij smo začudeni, ker so po obsegu skromne in večkrat nedosledne. Dopolnitev vedenj o Ugrinovem življenju in delovanju zahteva obsežno študijo, ki še ni dokončana, prvi izsledki pa so toliko zaokroženi, da jih predstavljamo širši javnosti. Pero Ugrin se je iz leta v leto razvijal in postal vodilni jazzovski trobentač, prepoznaven tudi izven slovenskih in jugoslovanskih meja. V svoje zasedbe so ga vabili mnogi dirigenti svetovno znanih jazz orkestrov. Čeprav se je na številna povabila odzval in imel priložnost delovati v tujini, se za selitev drugam ni odločil. Bil navezan na svoj matični Privškov orkester, predvsem pa na svojo družino, ki jo je neizmerno cenil in se ji posvečal, kolikor mu je življenje vrhunskega glasbenika dopuščalo.
Biografija je nastala na temeljih že zapisanega, po številnih pogovorih in na podlagi gradiva iz arhiva družine Pera Ugrina, pričevanj žene Anastazije, sina Petra, bližnjega sorodnika Gorana Ugrina, kolegov trobentačev, Antona Grčarja in Stanka Arnolda in nenazadnje njegovega osebnega prijatelja in glasbenega kolega Dušana Kaizerja.
Ko je imel Pero Ugrin pet let, se je družina preselila na Reko (1949), kjer sta starša ostala do konca življenja. Kmalu je pokazal glasbeni talent, zato so ga vpisali v nižjo glasbeno šolo, in sicer na violončelo, vendar so se starši kmalu odločili, da bo violina za dečka primernejša. Menjava instrumenta zanj ni bila ovira – kot je znano, je postal multiinstrumentalist, saj velja, da je igral na vse, kar mu je prišlo pod roke. V glasbeni šoli je preživel večino svojega prostega časa, zato ne preseneča, da se je popolnoma posvetil glasbi in leta 1963 zaključil še reško Srednjo glasbeno šolo. To je bila odlična ustanova, ki jo je po drugi svetovni vojni vodil Ivan Matetić Ronjgov, izjemno cenjen glasbenik, skladatelj in znanstveni utemeljil folklorne glasbe Istre. Petar Ugrin se je trobento začel učiti pri štirinajstih letih, kot samouk, o čemer je povedal: »Nihče mi ni pokazal, kako se drži trobento in kako se iz nje izvabi zvok.« V igranju je tako hitro napredoval, da je že kot srednješolec nastopal v jazzovskem septetu vsestranskega glasbenika Josipa Forenbacherja, ki velja za starosto priznane reške jazzovske scene. Sestavljen je bil po vzoru znamenitega ameriškega jazz bariton saksofonista Gerryja Mulligana (dva tenorsaksofona, trobenta, pozavna in ritem sekcija). Mulligan je sodeloval s takrat največjimi imeni jazza, denimo Milesom Davisom. Forenbacherjeva razgledanost po svetovni jazz sceni gotovo ni ostala brez vpliva, saj je bil tudi Pero Ugrin kasneje velik poznavalec in občudovalec Milesa Davisa. Kdaj in kako se je navdušil za trobento, izluščimo iz dejstva, da je v rosnih letih pogosto zahajal v kino. Tako je spoznal legendarni musical Ples na vodi z glasbo, ki jo pooseblja trobentač Harry James. Prav ta filmska glasba naj bi ga navdušila do te mere, da se je z vso vnemo posvetil trobenti in hotel doseči tako bravurozno tehniko, kot jo je obvladal Harry James.
Reka je v 60. letih slovela kot eno od žarišč jugoslovanske jazz scene, imela je celo dva big banda. Prvi je deloval v okviru tamkajšnje Srednje glasbene šole pod vodstvom izvrstnega pedagoga in poznavalca jazzovske in plesne glasbe, profesorja Josipa Vuka. Drugi tovrstni ansambel je vodil altsaksofonist Josip Pepi Forenbaher. Prav on je bil najverjetneje odločilna osebnost, da se je Pero Ugrin razvil v jazz trobentača.
Josip Pepi Forembacher je multiinstrumentalist, akademski glasbenik čelist in klarinetist, ob tem pa še trobentač in saksofonist, komponist, aranžer in dirigent. Bil je vodja različnih jazz ansamblov, prav po zaslugi Pera Ugrina pa je na začetku 70. let postal tudi član Big Banda RTV Slovenija, kjer je bil saksofonist in aranžer. Sodeloval je pri najpomembnejših festivalih zabavne glasbe, kot so Melodije Istre in Kvarnera, zaslužen je za razvoj jazzovske scene na Reki in je bil nenazadnje vzor številnim mladim glasbenikom. S Perom Ugrinom sta sodelovala vse življenje, tudi v Beogradu, ko je Pero med letoma 1969 in 1970 služil vojaški rok in igral v ansamblu Doma JLA, nato pa v Ljubljani pri Big Bandu RTV Slovenija. Pero se je pogosto vračal na Reko in sodeloval na jazz koncertih, ki jih je organiziral prav Josip Pepi Forembacher. Nekoč je zapisal: »Pero je bio moj dragi prijatelj i sjajan glazbenik«.
Še preden je prišel v Ljubljano, je Pero Ugrin po televiziji spoznal ljubljanski jazz orkester Ad Hoc in eno izmed skladb Janeza Gregorca s solom trobente. Nad orkestrom in solo trobentačem je bil očaran do te mere, da si je rekel: »Bog, da mi je igrati v takšnem orkestru.« Vanj se je vključil kmalu po prihodu v Ljubljano in prav z njim začel svojo umetniško kariero. Ob tem se je odločil za študij violine in se leta 1963 vpisal na Akademijo za glasbo. Isto leto je opravil avdicijo za violinista v Slovenski filharmoniji ter postal njen redni član. Njegov profesor na Akademiji je bil violinist Albert Ali Dermelj, dolgoletni koncertni mojster orkestra Slovenske filharmonije, član številnih komornih sestavov ter profesor violine in viole. Pero Ugrin je diplomiral leta 1967, član filharmonije pa je ostal do leta 1971. Manj je znano, da je bil velik ljubitelj in poznavalec klasične glasbe. Igranju v slovenskem nacionalnem orkestru se je posvetil z vso vnemo, z leti napredoval in postal vodja drugih violin. Kot pravi sin Peter, je tudi kasneje, ko se je posvetil predvsem jazzu, ostal privrženec klasične glasbe in bil med drugim občudovalec Luciana Pavarottija.
Mednarodno priznani slovenski trobentač Stanko Arnold, ki je prišel k Slovenski filharmoniji leta 1968, pravi, da sta se s Perom kmalu precej zbližala, skupaj vadila klasična dela in jazzovske partiture za trobento. Arnold, ki Pera Ugrina izjemno ceni, ga je označil kot enega najbolj vsestranskih glasbenikov, s katerimi je sodeloval v svoji bogati karieri. Prav Pero je Arnolda navdušil za jazz in ga povabil k sodelovanju z ansamblom Mladi levi. To je bilo v času, ko je ansambel navduševal z odlično trobilno sekcijo, v kateri so sodelovali takrat najboljši glasbeniki v slovenskem prostoru.
Pero se je kljub študiju violine vse bolj posvečal trobenti in začel igrati v jazz zasedbah. Najprej je sodeloval z orkestrom Ad Hoc, ki je izšel iz študentskega plesnega orkestra društva Akademik. Od leta 1960 ga je vodil priznani jazz glasbenik France Kapus. Njegova desna roka je bil pianist, skladatelj in aranžer Janez Gregorc, ki se je po študiju kompozicije v Ljubljani izpopolnjeval na Berklee College of Music v ZDA in je eden od pionirjev slovenskega jazza. Za Ad hoc je Gregorc napisal številne skladbe in aranžmaje, s katerimi se je ansambel proslavil v domačem in mednarodnem prostoru. Z leti se je od plesne glasbe povsem oddaljil in začel igrati sodobni oziroma progresivni jazz in slediti eksperimentalni glasbi Gila Evansa, ameriškega pianista, ki je bil pomemben člen v razvoju sodobnega jazza in sodelavec Milesa Davisa. Orkester Ad Hoc je nastopal na jazz festivalih na Bledu, ki velja za predhodnika kasneje evropsko priznanega Jazz festivala Ljubljana. Začel se je leta 1960 kot Jugoslovanski festival jazza, po letu 1967 pa se je preselil v Ljubljano. Na teh festivalih je Pero Ugrin spoznal številne odlične mednarodno uveljavljene glasbenike, kot sta na primer jazz trobentač Ted Curson in altsaksofonist Leo Wright, ter z njimi muziciral na jam sessionih. Sodelovanje v omenjenem ansamblu je Pera Ugrina usmerjalo v sodobni jazz in trobenta je postajala njegov najpomembnejši glasbeni instrument. Že v tej zasedbi se je izkazal kot izvrsten solist. Zanimivo, da je bil tudi vodja orkestra Kapus najprej violinist, nato pa trobentač. Orkester Ad hoc je imel enajst izbranih članov, večinoma ljubiteljskih glasbenikov, vendar velja prepričanje, da so se s svojim vrhunskim igranjem lahko primerjali s profesionalnimi glasbeniki. To so potrdili tudi na mednarodnem tekmovanju neprofesionalnih jazz orkestrov v Zürichu (1965), kjer so v konkurenci petintridesetih ansamblov dosegli prvo mesto. Leto kasneje so nastopili na Jazz Tage 66 v zahodnem Berlinu in nato na jazz koncertih v Gradcu, kjer se je zbrala vrsta odličnih evropskih in ameriških glasbenikov. Kot solisti so izstopali: pianist Janez Gregorc, altsaksofonist Ati Soss in trobentač Pero Ugrin. Danes jih cenimo kot največja imena slovenskega jazza. Člani ansambla Ad Hoc so redno igrali za potrebe programa Radia Ljubljana, s čimer se je začelo Perovo dolgoletno sodelovanje s slovensko radijsko hišo.
Pero Ugrin je bil kot jazz trobentač prvič izpostavljen na šestem festivalu na Bledu leta 1965, ko je igral v družbi dveh uveljavljenih jazzistov, trobentača Urbana Kodra in altsaksofonista Atija Sossa. Kritiki so mu napovedali, da se bo razvil v enega najboljših jazz trobentačev Jugoslavije. Danes vemo, da je bila napoved preskromna. Pero je že naslednje leto dokazal, da meri v evropski in svetovni vrh. Vrsta uspešnih nastopov, predvsem pa solov ga je spodbudila, da se je leta 1966 udeležil mednarodnega tekmovanja za mlade jazzovske trobentače do 25 let na Dunaju. Z uspešnim nastopom se je uvrstil v finale, skupaj s kasneje priznanimi glasbeniki, kot so Franco Ambrosetti, Caudio Rodito in Randy Brecker. Ko se je vrnil z medaljo in drugim mestom, so o tem poročali kot o senzaciji mladega jugoslovanskega trobentača.
Sodelovanje z akademskimi glasbeniki in vse večje ambicije so bili razlogi, da se je leta 1968, morda tudi na prigovarjanje kolega Arnolda, vpisal na študij trobente na Akademijo za glasbo v Ljubljani in leta 1970 diplomiral na višješolski stopnji. Študiral je pri profesorju Antonu Grčarju. Kot pravi Grčar, je prišel kot formiran trobentač, zato je bilo njuno sodelovanje drugačno kot pri večini študentov, vsekakor pa zelo plodovito in uspešno. Ob tem izpostavlja, da tako nadarjenega študenta ni imel ne prej ne kasneje, čeprav je na Akademiji za glasbo poučeval štirideset let. Kot posebnost je navedel, da je bil Pero Ugrin kot trobentač povsem predan jazzu, ob tem pa odličen klasični glasbenik, in oboje je dobro združeval. Izstopal je tudi po obvladovanju solfeggia in Grčar meni, da za to ni bil zaslužen le njegov talent, pač pa tudi odlična izobrazba, ki jo je dobil na Srednji glasbeni šoli na Reki. Vsako skladbo je najprej solfedžiral ali pa jo mrmrajoče zapel in nato zaigral. Njegova vrlina je bila a vista igranje, in to je bilo praktično brez napak. Vrhunski posluh in sposobnost solfedžiranja sta bila odločilna za to, da je bil tako odličen improvizator. Ni znano, da bi imel absolutni posluh. Kot pravi Grčar, se je tudi pri igranju klasične glasbe nagibal k jazzu, kar se je čutilo pri akcentiranju. To je bilo pri njem zakoreninjeno v podzavesti, glasbo je preprosto drugače čutil. Profesor Grčar je njegov način igranja sprejel brez zadržkov in tudi zato sta dobro sodelovala. Čeprav skromen, je Pero zase večkrat rekel, da je svetovni prvak v solfedžiranju, in kot pravijo njegovi najbližji, je to držalo. Bil je perfekcionist, da mu ni bilo para, tako kot Jože Privšek, s katerim sta se prav zato tako dobro ujela. Postavljal si je zelo visoke cilje in jih skušal doseči, celo preseči. Morda je tudi to vplivalo na to, da je imel tako resne zdravstvene težave.
Na začetku 70. let se je Pero Ugrin udeležil avdicije za Plesni orkester RTV Ljubljana in jo uspešno opravil.. Član ansambla je postal leta 1972 in mu ostal zvest skoraj trideset let, to je do smrti leta 2001. Kot je izjavil sam, je bila zasedba odlična, predvsem pa je izstopala po odličnih komadih in priredbah, ki so bile delo Jožeta Privška. Privšek je bil največji slovenski skladatelj in aranžer za big band zasedbe. Pisal je po vzoru takrat najmodernejših ansamblov tega tipa. Pero Ugrin ga je neizmerno cenil in občudoval, saj je »znal napisati glasbo tako, da vedno zveni fascinantno in doseže maksimum«. Privšek je zanj napisal številne solistične dele tako za trobento kot za krilovko, s katerimi se je proslavil doma in po svetu. Občudovalci Pera Ugrina in strokovnjaki so si edini, da je imel na obeh instrumentih edinstven zvok, ki ga označujejo kot baladno senzibilnega. Poznamo izjave, da je Pero Ugrin igral trobento tako tankočutno, kot bi igral violino, pri čemer mu ni bilo para. Big Band RTV Slovenija (prej Plesni orkester RTV Ljubljana) z Jožetom Privškom je pod imenom The Simon Gale Orchestra ali Jeff Conway and His Orchestra izvedel številne turneje po svetu in vabil v goste odlične soliste. Upravičeno ga štejemo med najboljše zasedbe v mednarodnem prostoru, tudi po zaslugi vodilne solistične vloge Pera Ugrina. Ko se je Privšek zaradi bolezni umaknil, sta vodenje prevzela Pero Ugrin in Lojze Kranjčan.
Pero Ugrin se je iz leta v leto razvijal in postal vodilni jazzovski trobentač, prepoznaven tudi izven slovenskih in jugoslovanskih meja. V svoje zasedbe so ga vabili mnogi dirigenti svetovno znanih jazz orkestrov. Čeprav se je na številna povabila odzval in imel priložnost delovati v tujini, se za selitev drugam ni odločil. Bil navezan na svoj matični Privškov orkester, predvsem pa na svojo družino, ki jo je neizmerno cenil in se ji posvečal, kolikor mu je življenje vrhunskega glasbenika dopuščalo. Kljub temu je potreboval potrditev za svoje delo. Morda je v tem duhu občasno odšel na avdicijo v kakšen odličen evropski ansambel, kot je na primer filharmonični orkester iz Hamburga, jo seveda odlično opravil, nato pa se za redno sodelovanje ni odločil. Najbolje se je počutil doma, med svojimi glasbenimi kolegi, s katerimi je soustvarjal vrhunske zasedbe. Bil je član mednarodnega Big Band orkestra radijskih združenj EBU in z njim igral v Parizu (1972), Sarajevu, Stockholmu (1989) in Barceloni (1993). Redno je sodeloval z zagrebškim Big Brass Bandom, ki ga je vodil priznani bobnar, skladatelj, dirigent in aranžer Silvije Glojnarič. Igral je v zasedbah Greentown Jazz Band, bil steber sestava Ugrin-Divjak kvintet, Grašič-Ugrin kvintet, Ljubljanske Jazz selekcije in nenazadnje vodja svojega Kvinteta Petra Ugrina. Gostoval je v ZDA, Nemčiji, Franciji, na Nizozemskem in drugod.
Leta 1999 je kot solist nastopil na koncertih ob 100. obletnici rojstva Duka Ellingtona v Bernu v Švici, kjer je požel velik uspeh. Ob tem jubileju so sestavili priložnostni orkester The Ellington Legacy Band, v katerem so igrali najtesnejši sodelavci nekdanjega Ellingtonovega veličastnega orkestra, ob njih pa povabljeni glasbeniki svetovnega slovesa, med njimi Pero Ugrin kot solist na violini in trobenti. To je bilo zanj eno največjih priznanj, kar jih je doživel. Koncert je posnela tudi tamkajšnja radijska postaja.
Kot odličnega glasbenika, ki je obvladal vse sloge in žanre, so ga k sodelovanju vabili tudi različni ansambli rock jazza. Pogosto je igral tudi krilovko, občasno pa električno violino. Leta 1967 se je pridružil zasedbi Mladi levi, s katero so igrali beat, soul, funk in jazz ter bili ena prvih slovenskih zasedb, ki so polnile Halo Tivoli. Kot smo omenili, so imeli odlično zasedbo trobilcev in pihalcev, Pero Ugrin in Stanko Arnold sta igrala trobenti, Jernej Podboj saksofon in Boris Šinigoj pozavno. Kritiki so jo označili za najboljšo sekcijo trobilcev v tedanji Jugoslaviji. Pero Ugrin je bil član ansambla do leta 1973. V njegovem času so izdali album Mila mala (1969) ter singla En Echo of my dreams (1967) in Odprite okna, vojna je končana (1971).
Pero je ob tem igral še v zasedbi Pop-jazz Ljubljana, Jugoslavenska pop selekcija in Ljubljanska jazz sekcija, ki je pod vodstvom Pera Ugrina nastopila tudi v znanem koncertnem prostoru, guvernerjevi palači na Reki. Člani ansambla so bili še Dejan Pečenko na klavirju, Primož Grašič na kitari in Drago Gajo, ki je skrbel za ritem sekcijo. Poznavalsko reško občinstvo so navdušili. Pero Ugrin je redno nastopal z velikim hrvaškim vibrafonistom Boškom Petrovičem, pogosto v njegovem klubu v Zagrebu, skupaj sta igrala tudi v jazz klubu hotela Lev v Ljubljani. Bil je član imenitne sekcije petih najbolj priznanih jugoslovanskih trobentačev – Gojković-Kovačev Trumpet and Rhythm Unit. Ugotavljamo, da v njegovem času ni bilo priznane zasedbe, ki je ne bi globoko zaznamoval Pero Ugrin na trobenti ali krilovki.
Ko se je skupina Mladi levi razšla, je leta 1975 nastal ansambel September, v katerem sta bila od Mladih levovo pevec Janez Bončina Benč in Pero Ugrin, ob njiju pa še priznani jazz klaviaturist Tihomir Pop Asanović (pred tem je igral v zasedbah Generals, Time, Pro arte, Jugoslovanska pop selekcija), bobnar Ratko Divjak in bas kitarist Čarli Novak. Zasedba odličnih glasbenikov je leta 1976 izdala album Zadnja avantura, pritegnila javnost in kritike ter postala predstavnica jugoslovanskega rocka v mednarodnem prostoru. Med drugim so nastopali na mladinskih festivalih v Sovjetski zvezi, Vzhodni Nemčiji in na Kubi. Leta 1977 so Divjak, Ugrin in Novak zasedbo zapustili, in sicer zaradi obveznosti pri Plesnem orkestru RTV Ljubljana.
Kot je povedal Pero Ugrin, ga je jazz rock zelo pritegnil, zato se je vedno znova veselil nastopanja in snemanja s kvalitetnimi skupinami tega žanra. Samostojno je izdal eno LP ploščo (1979), in sicer z naslovom Samo muzika, za katero je vse kompozicije napisal in aranžiral Jože Privšek. Vsebovala je le eno vokalno skladbo, Samo Muzika, ki jo je odpel Pero Ugrin, avtor besedila je bil Arsen Dedić, aranžer pa Jože Privšek. To je bil najbolj prodajani glasbeni album v Sloveniji in Jugoslaviji in jugoslovanski novinarji so ga razglasili za jazz in pop ploščo leta 1979. Kasneje je Pero Ugrin izdal še tri CD plošče. Kot odmev na nastop njegovega kvinteta na mednarodnem jazz festivalu v Ljubljani leta 1998 je decembra 2000 nastala plošča Ozri se v gnevu, kjer se je izkazal s svojim igranjem balad, ki je bilo mistično in z vrhunsko tehniko. Plošča je dobila nagrado zlati petelin jazz glasbe. Drugače pa velja, da je njegova glasba s soli na trobenti in krilovki zabeležena na več kot petdesetih ploščah.
Vadil je več ur dnevno, saj je le s takšno profesionalno odgovornostjo lahko vzdrževal kondicijo in briljantno tehniko, kar je izkazoval več kot trideset let. Ko je prekoračil pet desetletij, se je rad pošalil, da končno zna igrati. Muziciral je z neverjetno življenjsko močjo in tudi pri najbolj bravuroznih komadih ustvarjal vtis lahkotnosti, s svojo prezenco pa spodbujal gromke ovacije.
Po petdesetem letu je svoji umetniški poti dodal novo dimenzijo. Na dolgotrajno prigovarjanje prijatelja, igralca Borisa Cavazze, je začel pisati scensko glasbo za gledališče in film. Od leta 1991 do 2001 je nastalo okrog dvajset glasbenih spremljav h gledališkim delom za različne slovenske ansamble, denimo SNG Dramo Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko, Cankarjev dom, SNG Nova Gorica, Slovensko stalno gledališče v Trstu, Lutkovno gledališče v Ljubljani in druge. Glasba za predstave je bila jazzovska, posneta z manjšim sestavom v zasebnih studiih. Pero Ugrin je tudi avtor oziroma soavtor štirih musicalov in številnih primerov filmske glasbe.
O njegovi človeški naravi in vsakdanjosti povejmo, da je bil aktiven bralec. Zanimale so ga številne teme, od umetnosti do življenjskih reči. Znal je duhovito pripovedovati in kot pravijo prijatelji, je bil prepričljiv tudi v temah, ki mu niso bile povsem domače, a je s svojo miselno igro, spretnostjo in humorjem prepričal še tako zahtevne in dobro podkovane poslušalce. To so bila seveda prijateljska srečanja, kjer so radi duhovičili. Pero Ugrin ni bil izrazit športnik, a je rad igral tenis, včasih tudi namizni tenis in je pogosto je premagoval boljše nasprotnike. Znal je zmagovati, četudi ni posebej treniral. Imel je sposobnost preseči svoja znanja.
Prijatelji se ga spominjajo kot izjemno inteligentnega, tudi kot človeka z vrhunsko čustveno inteligenco. Bil je pronicljivega duha, razumel je tudi tisto, kar je bilo večini skrito. Kot dober šahist se je nekoč znašel v finalu evropskih klubskih prvakov, kjer so igrali kulturniki, pravniki, zdravniki, politiki … Pero Ugrin je bil hedonist. Užival je v dobri družbi in slastni hrani. Njegov ideal je bila družina, hiška, vrt in na njem miza za druženje s prijatelji. V vsem tem je neizmerno užival in temu se ni želel odreči za nobeno ceno.
Kot glasbenik z vrhunskim talentom je dosegel bravurozno tehniko, ki mu je omogočala, da se je poigraval s še tako težkimi partiturami in lahkotno muziciral. Neskončno prepričljivo in izvirno je improviziral. Bil je perfekcionist, tako kot Jože Privšek, s katerim sta se prav zato tako dobro ujela. Postavljal si je zelo visoke cilje, jih skušal doseči ali preseči, kljub temu pa ni bil pretirano ambiciozen. Svoje življenje je preprosto posvetil glasbi ter za svoj poklic trdo delal in suvereno nastopal. Med vrhunce njegove slave sodijo studijska snemanja, na katerih se je izkazal kot interpret, ki je številne skladbe posnel na dah, brez ponavljanj. Tehniki so ga občudovali.
Čeprav je dolgo živel v Sloveniji in je cenil ter spoštoval vse, kar mu je bilo v tem okolju dano, je ostal Mediteranec in Hrvat. Ljubil je Dalmacijo ter Vis kot rodni kraj svoje matere in okolje, kateremu je pripadal tudi Oliver Dragojević. Zelo ga je cenil. Pero Ugrin je dobro govoril slovensko, vendar je imel svojevrsten, prepoznaven sleng, s katerim je dal vedeti, da pripada tudi hrvaški jezikovni kulturi.
Kot najboljši slovenski jazz instrumentalist je leta 1993 prejel nagrado Prešernovega sklada. Ob tem je povedal, da ga je priznanje presenetilo, vendar je globoko v sebi vedel, da bo njegovo vztrajno delo nekoč poplačano z nagrado tako visoke ravni. Najvišje slovenske nagrade za kulturo so le redko dodeljene jazz glasbenikom, pred njim je to priznanje dobil le saksofonist Ati Soss (1980).
Petar Ugrin se je od svojega življenja poslovil po dolgotrajni in hudi bolezni. Do zadnjega se je boril in upal. Umrl je 14. septembra 2001 v Ljubljani. Čeprav je od tega minilo dvajset let, ostaja z nami, njegova glasba nas obdaja, le prisluhniti ji je treba.