14.04.2021
Pianista. Solista
Oba glasbenika, Rok Zalokar in Drago Ivanuša, sta v nastopu ohranila svoj prepoznavni slog, medtem ko ju je združevalo ozadje, ki sega k tradicionalni motiviki in opiranju na literaturo.

Na zadnjo soboto pred mednarodnim dnevom klavirja, ki smo ga obeleževali 29. marca, sta na drugem večeru 26. Festivala Keltika v organizaciji Zavoda Jazz Cerkno gostovala dva pianista. Oba sta se predstavila s krajšim solističnim recitalom, in čeprav vsak od njiju pripada svoji generaciji, ju družijo številne značilnosti, med katerimi prednjačita raziskovanje zvočnosti ter združevanje jazzovskih oblik z drugimi žanri in slogi. Žal je ta koncert, kot že več kot leto dni večji del kulturnih prireditev nasploh, potekal izključno v obliki spletnega prenosa, a so se organizatorji kljub temu potrudili, da bi ga obiskovalci tudi v domačem okolju doživeli, kar se le da pristno. Zasluge za to gre v največji meri pripisati prav (dvojnemu) solističnemu koncertu, ki je v teh negotovih časih priljubljena izbira organizatorjev, kar ne čudi, saj ti omogočajo najboljši približek (so)bivanja z odrom oziroma pod njim. Na njih namreč prevladuje intima znotraj odnosa med izvajalcem in inštrumentom, glasbo oziroma zvokom samim, a tudi tista med izvajalcem ter poslušalcem. Glede na ta opažanja lahko zaključimo, da sta glasbenika v svojem nastopu ohranila prepoznavni slog, medtem ko ju je združevalo ozadje, ki sega k tradicionalni motiviki in opiranju na literaturo. Vseeno pa je prevladovala njuna raznolikost. Če je Zalokar izziv tega večera našel v iskanju in raziskovanju zvočnih poti, se je zdelo, da je Ivanuša svojo pot že davno našel. Muziciranje tako enega kot drugega pa je prej kot iz želje izhajalo iz neizogibnosti, s čimer je njun inštrument postal sredstvo za izražanje in tako edini pravi predmet občudovanja tega večera.
Kot prvi se je predstavil Rok Zalokar, ki je v letih po vrnitvi s študija na Nizozemskem stkal gosto mrežo najrazličnejših sodelovanj. Med uspešnejše sodijo zdaj že nekdanji trio pa zasedbi Kukushai in Zhlehtet, s katero je nedavno predstavil drugo izdajo. V koncert je povedel z zanj značilnim minimalizmom in vzdušje gradil postopoma. Glasbeno dogajanje se je torej razvijalo počasi in se ves čas pomikalo naprej, čeprav so prevladovala ponavljanja posameznih tonov, sekvenc in pasaž, ki pa bi jih težko imenovali teme, saj se jim ni posrečilo izstopiti iz zvočne igre in se niso razvili v motivične slike. Ker se k posameznim linijam ni vračal, je recital dajal vtis odprtosti, v katero je vnesel širok nabor vplivov. Ti so ponudili več kontrastov in so segali tako k jazzovski kot klasični glasbi, poleg teh pa še k ambientalni in mestoma celo blues glasbi. Vendar prepoznavne lirike, kakršne smo bili vajeni pri omenjenem triu, ni ponudil, četudi je s posameznimi rešitvami spomnil prav na to svojo najdlje trajajočo zasedbo stalne postave. V splošnem je njegov nastop valoval od subtilnega minimalizma do zgoščenih odsekov, pri čemer so se slednji večinoma razvili iz ponavljajočih pasaž, za katere se je občasno zdelo, kot da služijo zapolnitvi idejnega manjka znotraj improvizacijskega toka. A poznavajoč Zalokarja, so bile tam najbrž s točno določenim namenom, kar je poslušalcu dalo toliko več interpretativnih možnosti.
V tem pogledu nekoliko bolj zaprto je deloval Drago Ivanuša, glasbeno eden najbolj raznolikih slovenskih ustvarjalcev. Predstavil se je s krajšim, a bolj zgoščenim in tudi razgibanim repertoarjem, katerega ozadje je bilo programsko določeno. Njegovo delo La Bête Humaine temelji namreč na istoimenskem filmu Jeana Renoirja iz leta 1938, posnetem po romanu Človek-zver iz cikla romanov o Rougon-Macquartovih Émila Zolaja (1890). Glede na to, da Ivanuša zvok klavirja enači z odzvenom družbe in da v delu, ki ga je pred dvema letoma predstavil na Jazz festivalu Ljubljana, prevladuje tesnoba, ki izvira iz obdobja neposredno pred začetkom druge svetovne vojne, tenkočutni uvod zares ni bil potreben. Iz igre glasbenika, ki je februarja izvedel serijo polurnih koncertov, na katerih so se zbirala sredstva za Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo, je bilo čutiti nujo po muziciranju. V prevladujoče ekspresijo, eklektičnost in nepredvidljivost je vnašal dramaturške poteze, s katerimi je nadgradil že tako zgoščeni tok. Presenetil pa je s posameznimi izčiščenimi deli ter z njihovo pomočjo poudaril negotovost glede obeta prihodnosti, ki se po preteku skoraj sto let ni prav nič zmanjšala, ter krhkost življenja samega. Iz kompaktne celote je občasno izstopil posamezni ton in s tem okrepil stisko tako ljudi tam in takrat kot teh tukaj in zdaj.
Glede na ta opažanja lahko zaključimo, da sta glasbenika v svojem nastopu ohranila prepoznavni slog, medtem ko ju je združevalo ozadje, ki sega k tradicionalni motiviki in opiranju na literaturo. Vseeno pa je prevladovala njuna raznolikost. Če je Zalokar izziv tega večera našel v iskanju in raziskovanju zvočnih poti, se je zdelo, da je Ivanuša svojo pot že davno našel. Muziciranje tako enega kot drugega pa je prej kot iz želje izhajalo iz neizogibnosti, s čimer je njun inštrument postal sredstvo za izražanje in tako edini pravi predmet občudovanja tega večera.