28.02.2023
Pismo mladim songwriterjem
Songwriting je proces, je srečanje več prozodičnih, pomenskih, a tudi lingvističnih, zvočnih, melodičnih, harmonskih in ritmičnih ravni, zato je večkrat kaotično, nestabilno in kompleksno.

Songwriting ali pletenje komunikacijskih niti med besedilom in glasbo (melodijo, ritmom, harmonijo), poigravanje z zveni, ritmi in telesi črk, besed, človeškega glasu in glasbila, iskanje prozodične alkimije med najrazličnejšimi elementi, ki ustvarjajo čustveno nabit komunikacijski tok, da meandrira med nami, je zame ena najbolj skrivnostnih, vznemirljivih, a takrat, ko stvari nočejo pasti skupaj, tudi mukotrpnih početij. Spominjam se, kako je Nick Cave v blogu The Red Hand Files svoje frustracije ob pisanju zaupal nekemu Fredu: »Pisanje besedil je odprto brezno. To je kot skakanje za žabami, Fred. To je sranje. To je močvirje. Prav zares boli.« Pesem čutimo v telesu, skozi telo in skozi gib. Gib je pesem. Telo je pesem. Pesmi pišemo, pojemo, izvajamo in doživljamo s celim telesom. Ko pri pisanju zbudimo svoje senzorične antene, se nam razprostre edinstvena paleta doživljanj, ki je vpisana v nas. Skozi naše doživljanje sveta se povezujemo s drugimi. Naše besede vzbudijo asociativni tok poslušalca, ta pa mu pripiše svoj čustveni pomen. Našim pesmim tako drugi dodajajo svoja občutja, spomine in izkušnje, jih potelesijo in ponotranjijo. Postanejo njihove. Na ta način se sporazumevamo z drugimi ter ustvarjamo občutek povezanosti in intimnosti. Pesmi so vezivo med nami, odjek skupnosti.
Ni nujno, da boli ali da mora boleti prav vsakogar. A za tiste, ki pišejo besedila pesmi mimogrede, »ker je pač treba nekaj napisati na tole muziko«, nimam nobenega potrpljenja. Prav tako je, vsaj z moje perspektive, omalovažujoče trditi, da je pisanje besedil za uglasbitev v primerjavi s pisanjem poezije in ostalega leposlovja nekaj postranskega in inferiornega. Sem za uvedbo komisije za šund ali vsaj za tekstopisni pofl (že vnaprej se javljam za predsedujočo) in vedno zagovarjam pesem oz. komad – tudi pred samo avtorico, če in ko je treba (hvala Barbari Korun, ki je posodila besede za slednje). Včasih pesem oz. skladba potrebuje nekaj drugega kot to, kar smo ji določili, da lahko zares zadiha in da se nas, poslušalcev, čim bolj dotakne – morda večji prostor vdiha, več tišine, bolj potento metaforo ali refren, bolj nestabilno rimo, bolje izdelan pripovedni lok, drugo perspektivo, bolj tekoč ritem, opaznejši kontrapunkt, manj besed. Z nekaterimi pesmimi je treba sedeti kot s trmastim otrokom, ki noče pisati domače naloge. Spet druge se lahko izlijejo v nekaj urah ali manj in potrebujejo zgolj fino brušenje. V vsakem primeru pa pesmi hočejo, da se z njimi družimo.
Družiti se s pesmijo pomeni družiti se s samim sabo, spoznavati svoj notranji svet, ki je ves čas v razvejanih micelijskih komunikacijah in relacijah z ostalim svetom. Pomeni vzeti svetilko in osvetliti svoje temnejše notrine. Pomeni dovoliti si potop v svet čutnega in zaznavnega, odpreti tipalke za vse, kar je in predvsem kar še ni artikulirano, a se zdaj lahko zbudi in izreče, izpoje, uglasbi.
Za to, da lahko brodimo po tkivu zgodb, da lahko pademo v razpoke lastnega bitja in obsedimo s težavnimi bližinami, potrebujemo pogum. Veliko poguma. Potrebujemo prepričljivo izrazje, ki opolnomočuje glasove v nas. Potrebujemo empatično vodstvo, s pomočjo katerega se lahko vživljamo vase ali v protagoniste in protagonistke, o katerih pišemo ali pojemo. Potrebujemo telo. Svet okoli sebe in v sebi namreč zaznavamo kot senzorične dražljaje, ki v naša telesa stopajo preko čutil: vida, vonja, sluha, otipa in okusa. Pesem čutimo v telesu, skozi telo in skozi gib. Gib je pesem. Telo je pesem. Pesmi pišemo, pojemo, izvajamo in doživljamo s celim telesom. Ko pri pisanju zbudimo svoje senzorične antene, se nam razprostre edinstvena paleta doživljanj, ki je vpisana v nas. Skozi naše doživljanje sveta se povezujemo s drugimi. Naše besede vzbudijo asociativni tok poslušalca, ta pa mu pripiše svoj čustveni pomen. Našim pesmim tako drugi dodajajo svoja občutja, spomine in izkušnje, jih potelesijo in ponotranjijo. Postanejo njihove. Na ta način se sporazumevamo z drugimi ter ustvarjamo občutek povezanosti in intimnosti. Pesmi so vezivo med nami, odjek skupnosti. V pesmi smo lahko najbolj sami in hkrati nikoli nismo sami.
Tehnika pisanja iz čutnega spomina, s pomočjo katere se v lovu za svojimi unikatnimi biseri lahko na dah in na mah potopimo v globine svojega doživljanja, je zato ena temeljnih orodij, ki jih uporabljamo tekstopiske, tekstopisci – sploh zato, ker imamo na razpolago okoli 3 minute in 30 sekund, da čustveno nagovorimo svoje občinstvo. To je povprečna dolžina pesmi, ki se vrtijo na radiih. S takšnim načinom ustvarjanja in metodami se srečujemo tudi na delavnicah songwritinga, ki jih že nekaj let vodim tudi na SIGIC-u.
Eden od razlogov, zakaj sem pričela snovati songwriting delavnice besedilopisja in ritmičnih značilnosti besedila, ki morajo sovpadati z glasbenimi (v tem se songwriting bistveno razlikuje od pisanja poezije), izhaja iz opažanja, da sploh v zadnjem desetletju kantavtorji in kantavtorice veliko več pozornosti namenjajo oblikovanju glasbenega vtisa ter piljenju tehnik igranja inštrumentov in vokalov, besedila pa nemalokrat postajajo čedalje bolj siromašna in generična, večkrat brez ene same zanimive ideje, rime, metafore, vertikalnega stopnjevanja čustvene globine, kontrapunkta. Ali kot pravi Nick Cave: »Ali veste, kako napisati pesem? V songwritingu je kontrapunkt vse. Je ključna stvar in pomeni sopostaviti dve različni podobi ter gledati, kam letijo iskre. Denimo, da v sobo postaviš otroka in mongolskega psihopata, potem pa se usedeš in gledaš, kaj se bo zgodilo. Nato tja pošlješ klovna na triciklu, se zopet usedeš in zopet čakaš. In če tudi to ni dovolj, ubiješ klovna.« Songwriting je proces, je srečanje več prozodičnih, pomenskih, a tudi lingvističnih, zvočnih, melodičnih, harmonskih in ritmičnih ravni, zato je večkrat kaotično, nestabilno in kompleksno. Kar nam hoče sporočiti Cave, je, da naša naloga ni nujno zgladiti te konflikte, kot je prepričana večina komadopiscev, ampak jim pustiti, da se najprej sploh razkrijejo, nato pa odvijejo in uskladijo tako, kot zahteva pesem. V klišeje, banalnost in pripovedno linearnost nas zanaša takrat, ko ne vemo, kaj početi s pesmijo, ko nam ni jasno, kaj pesem zahteva od nas, ko ne želimo ali ne zmoremo razkriti nečesa, kar se skoznjo želi razkriti.
A razkrivanje ne potrebuje brutalne brezkompromisnosti, mukotrpnega iskanja ali napornega razlaganja kake večne resnice. Navadno je dovolj, da tisto, kar se hoče razkriti, razkrivamo subtilno, da znamo vstopati vase, v druge, v pesem, radovedno, hrabro, rahločutno in – artikulirano. Vse to osmišljamo skozi emocije, ki jih, denimo, lahko učinkovito stimuliramo z razklenjenostjo nepopolnih rim, občutkom nerazrešenosti neparnih kitic, z vsaj eno konfliktno prispodobo (takole na pamet je v tem trenutku padla: volčja jeza bdi nad tnalom spomina), s čim več glagoli, če nočemo statičnega besedila, pa tudi skozi izviren pripev (hook), most (bridge) ali aranžma. In predvsem tako, da poslušamo veliko dobre muzike in še več beremo. Da krepimo lingvistične mišice in pazimo, da naš jezik ne zakrni. Da beremo besedila, ki so nam všeč in ki nas navdihujejo. Da beremo poezijo. Veliko poezije. Da čuječe opazujemo svet okoli sebe in v nas. Da svinčnik in beležka ali telefonski diktafoni nikoli niso daleč od rok. Da nas ni strah čemenja v razpokah, novih načinov oblikovanja realnosti, razobličenja poznanih teritorijev, šumenja lastne utekočinjenosti ali nemirnega sedenja z vprašanji. Kdo, kdaj, kje, kako in zakaj so najboljši prijatelji slehernega iskalca, iskalke pesmi.
Rainer Maria Rilke je v Pismih mlademu pesniku poetično pojasnil to nelagodje: »Bodi potrpežljiv do vsega, kar ostaja nerazvozlano v tvojem srcu, in poskusi vzljubiti vprašanja sama, kot zaprte sobe in kot knjige, ki so napisane v nekem zelo tujem jeziku. Ne išči odgovorov, ki ti ne morejo biti dani, ker jih ne bi bil sposoben živeti. Smisel je v tem, da živiš vse. Živi vprašanja v tem trenutku. Morda ti bo potem, nekoč, ne da bi opazil, kakšen oddaljen dan prinesel odgovor.«
Ne pišemo zato, ker bi imeli odgovore, ampak ker imamo pesem. Vsak od nas nosi vsaj eno. A včasih potrebujemo veliko časa, da ugotovimo, kaj pesem je, kaj pomeni, kaj želi od nas. Sploh kadar privihra kak dober verz ali dva, trije, potem pa ne vemo, kam z njimi. »Songwriting je izbruh inspiracije in takoj zatem dolgotrajno delo z veliko obupavanja,« se je nekoč pridušal škotski kantavtor Donovan. Na delavnicah songwritinga se poleg senzoričnega pisanja in prozodičnih spretnosti, s katerimi se bratim tudi v obsežnem članku »V stolpu pesmi: Prozodično opolnomočevanje kantavtorske sporočilnosti«, ukvarjamo tudi s tem, kako preseči to frustracijo: kako graditi strukturo, težo in sporočilnost pesmi, kako navigirati svoje kreativne ladje s pomočjo tehničnih veščin ter hkrati zasledovati umetniško in emocionalno vrednost. Kako integrirati različne pristope in postopke v tisto skrivnost, ki se odkriva pred nami in ki ji bomo, če bomo imeli srečo in predvsem potrpljenje, veliko potrpljenja, lahko enkrat rekli besedilo, tekst, pesem, song, skladba, štikelc, komad.
Poznamo orodja, ki pomagajo osmisliti in okrepiti narativni, glasbeni, besedilni, čustveni potencial našega komada, a formule za to, kako napisati pesem, ni. Vsak, ki piše, izhaja iz lastnega in edinstvenega doživljanja vsega, kar je v njem, njej, in tega, kar ga, jo obkroža. Če si ne upamo stopiti vase, niti ne vemo, kaj vse se skriva pod našo kožo, kaj vse bi se rado izrazilo, dobilo svoj prostor.
Ker torej nimam recepta, po katerem se skuha dobra pesem, dober komad, pismo mladim songwriterjem zaključujem z vabilom k pisanju ali vsaj okušanju kakšne od teh prilog:
Pišite neustrašno, ne bojte se izrekati neizrekljivega, pokukati v temne špranje svoje notranjosti, zbuditi ranljivost. Vse to ste vi, in prav to je tisto, kar poslušalce v resnici zanima. V vsaki vaši pesmi nekdo prepozna delček sebe. Tako se povezujemo v skupnost, tako svojo samotnost čutenj predajamo drug drugemu v varovanje. Kaj je bolj intimnega od tega?
Emocije, ki jih izražate skozi osnovno idejo pesmi, so najpomembnejše, saj so vaše vodilo na potovanju skozi pesem. Uporaba raznolikih prozodičnih orodij na tej poti pomeni boljše prepoznavanje in ozaveščanje intimne moči vaše pesmi.
Ko pišete pesem, se začnite z njo pobliže spoznavati. Okušajte, tipajte, vohajte, poslušajte, opazujte, mesite, sekljajte, dodajajte začimbe, a pazite, da ne pretiravate s soljo, mastjo in sladkorjem – sploh slednji ubija komade.
Glejte, tipajte, rijte čez planke dihotomij, dualizmov, polarizacij, ki pesem in vas trgajo na dvoje. Vmes je en sam odprt prostor, ki čaka, da ga poselite s svojo radovednostjo.
Pesem ni ne kliše ne pravljica. Pesem vedno sledi življenju. Pesem JE življenje! Dajte ji svobodo, da diha, da živi, da praska, da tuli ali milozvoči, kjer in kadar je potrebno.
Vzemite najljubši komad, kar ste jih napisali, in mu odvzemite 20% besed. Poglejte, kaj se zgodi.
Ustvarite si jutranji ritual in pišite deset minut. O čemer koli in kakor koli. Tako boste že zjutraj zbudili ustvarjalno bitje v sebi in se boste lahko z njim družili cel dan. Če boste pisali vsak dan, boste pisali bolje.
Pojdite na sprehod. Plešite. Posadite paradižnik ali rožo. Pomijte posodo. Odnesite smeti. Pišite o tem.
Pri pisanju komadov uporabljajte najrazličnejše slovarje, tezavre, tudi dinozavre, če je treba. Vsaj tiste, ki so artikulirani in znajo dobro uporabljati rimo.
Pesem, o kateri razmišljate, je že napisana. Samo poklicati jo morate in dovoliti, da se vsaj za nekaj časa ugnezdi v vaše telo in zavest. Ene pesmi so bolj sramežljive ali bolj trmoglave od drugih. Če čutite, da je sramežljiva, ji nastavite na prag malo hrane. Takšno, za katero mislite, da jo potrebuje. Potem počakajte, da se znoči. Če je trmoglava, jo vprašajte, kaj si želi. Ustrezite ji. Ona je gospodarica, vi pa ste njena ptica – posrednik med svetovi besed, zvokov, glasov, čutnih zaznav, zgodb in zgodovin. Letite!
Katarina vabi k vpisu na osnovno in nadaljevalno delavnico songwritinga. Na osnovno delavnico se lahko prijavite tukaj.