Pizza (post)disko(grafija)

Čas tako beži, da sta po eni strani minili komaj dve leti, odkar je bend LPS (Last Pizza Slice) zmagal na EMI in šel na Eurosong, po drugi pa ... Že in šele hkrati. Zato gre naslov Počakaj me razumeti tudi kot prošnjo, vsekakor prej kot zahtevo. Ampak čas ne čaka na nikogar, LPS to razume. LPS je zadnji izvajalec, ki je zmagal na klasičen način, na Emi. Še več, najprej je bend zmagal na predtekmovanju Ema Freš in nato tekmoval še z uveljavljenimi izvajalci in v finalu premagal Batista Cadillac (Mim' pravil), BQL (Maj), Manouche, Hauptmana, LUMA, July Jones ... Namahal je tekmece, ki so šli potem kar konkretno na pot, kar gotovo velja za Hauptmana in Batista Cadillac. Niso pa Celjani iz LPS bili tako medijsko prebojni ali evrovizijsko uspešen kot Zala in Gašper (2019). Prišel je Eurosong v Torinu, kjer so pogoreli in končali v svojem polfinalnem izboru na zadnjem, petnajstem mestu. Potem je prišel glavni preizkus: vprašanje, kaj in kdo LPS je. LPS s prvencem, na katerem je dovolj iskrenosti, a tipajoče in varne, pokaže, kako relativni sta lahko mladost in novost. In kako (ne)mo(go)čen je uspeh. In kako zelo vneta in hkrati še vedno negotova je prošnja Počakaj me. LPS na sceni čaka še precej preizkusov. 

Dve leti je za bend, kakršen je LPS, ki je nastal decembra 2018 na gimnaziji Celje-Center, ogromno. Ko so mladci maja 2022 nastopali v Mariboru, je nedaleč stran istočasno nastopal Joker Out. Oba odra (LPS med arkadami mariborskega gradu, Joker Out v Vetrinjskem dvoru na letnem odru) sta bila primerljivo majhna, a se je že videla razlika. LPS, tedaj že z izkušnjo Evrovizije, je previdno tipal, se iskal, sramežljivo lovil, medtem ko je Joker Out demolirali oder in besedila so se pela na pamet. Videlo se je, kakšna razlika bo še nastala, in to preden je Joker Out v letu 2023 šel na internem izboru na Eurosong in s Carpe Diem gladko v finale ter na tuje odre. Hkrati se je videlo, da se ta generacija podpira: LPS je tisti večer odigral komad Gola v celoti, Bojan Cvjetićanin pa je med izvajanjem Umazanih misli odpel košček Diska. Primerjava med LPS in Joker Out je sicer precej nehvaležna. Kar je bila za Joker Out Špil liga v Kinu Šiška, je bila za LPS Ema. Čeprav je tudi LPS šel leta 2020/21 na Špil ligo in prišel v finale, a je končal na zadnjem, četrtem mestu. Potem je prišel Disko, zmagal na Emi Freš in sledila je prava Ema. Ampak že tedaj v Mariboru, teden dni po Torinu, se je videlo, kako je, ko udari koncertna realnost. LPS ni ravno začel znova, je pa stopil na dobro zasedeni teren, ki so ga naskakovali mnogi. 

In ko je LPS prvi album Počakaj me 8. marca letos predstavil v Cvetličarni, so bili gostje Gregor Strasbergar (Mrfy) in Manca Trampuš (Koala Voice), Urban Koritnik (Jet Black Diamonds) in Boris Kokalj (Kokosy), ki širše še vedno veljajo za mlade, četudi so že zelo izkušeni. Počakaj me pa je po svoje vendarle nekaj, česar od LPS na polnokrvnem prvencu ne bi pričakovali. Že zato ne, ker gor ni Diska. Skoraj z razlogom, saj bi produkcijsko takšen, kot je bil na Emi in Eurosongu, preveč štrlel in bi ga skupina, zdaj bolj pod produkcijsko pipo Žareta Paka, morala posneti na novo. Disko je bil hkrati retro in svež komad, naslonil se je na nekaj, kar bi lahko bila osemdeseta, a niso. Morda sedemdeseta? Tudi ne. In diskotek že dolgo ni več. Počakaj me je tako predvsem vse, kar Disko ni. 

To se pokaže že takoj od skladbe Nekaj novega, kar je premeteno naslovljeni uvodni komad z obdelanim, dognanim in preudarnim zvokom. To ni zvok naključnega benda. Frontman Filip Vidušin je v takem paketu nekaj čisto drugega od skoraj štorastega fanta. Nekaj novega je nagneten, močen, besedilno natrpan, morda celo preveč, zato se obenem zanese na melodijo. Preostali bend je povezan, ampak še v ozadju, čeravno tja ni postavljen namenoma. Že zato ne, ker je ta zagnani indie rock nove dobe prepričljiv, potrebuje pa Vidušina, da LPS deluje stabilno in kot preverjeni primerek tega žanra. Nekaj novega tako ni zares nekaj novega, kar je novo, je to, da LPS nagovori občinstvo, ki bend pozna le po Disku. Več moči prinaša skladba Insomnia. Produkcija je ponovno celostna, ve, kako naj bi LPS zvenel, da se ustali. Ampak hkrati želi podati nekaj pristnega. Kitare (Martin Mutec) so reprezentativne iz ozadja, večja zaslomba so klaviature (Žiga Žvižej), vendar je spet ogromna teža na Vidušinu. Njegov vokal je prepoznaven in sam uživa v tej vlogi. Ugibamo, da LPS ve, koga želi nagovarjati: vrstnike. Insomnia je zato migetav, plesen, mladosten komad, premore eklektično vzdušje, zmanjka mu le pri refrenu, saj ga navrže šele na koncu. Kljub temu je komad, tako kot še dva druga, postal popevka tedna na Valu 202. 

Da je LPS vendarle tudi bend, ki se spomni, kako je začeti z vajami v garaži, je tukaj Pesem št. x. Na albumu ta komad štrli, a je sila dobrodošel. Ne gre za klasičen hit, ni očiten, si pa z močnim basom Zale Velenšek dovoli več in dobi več. Pak je v tem oziru tam, kjer je bil precej nazaj med drugim z zasedbo Dan D na Katere barve je tvoj dan? (2004). Ampak v LPS so nekako vedeli, da s tem ne bodo prišli do novih navdušencev, težko je namreč tekmovati z zgodovino. Tako se prikrade Ne bi šel sam, dokaz, da produkcija zmore vse in iz vsakogar narediti še kaj več. »Nekaj naj bo jasno, ne spadam sem / A mi poveš, če se da pridet tu kje ven / Jaz se vrtim, igram za vas / Pustite mi, naj poletim in padem spet takoj nazaj,« so verzi, ki so daleč od tekoče zgoščenosti z uvoda albuma. Morda tudi besede »nekaj naj bo jasno, ne spadam sam« nehote zvenijo, kot da je LPS na tujem terenu. Prezgodaj za prvi album? 

Na tej točki se Počakaj me prelomi do točke, ko bi se lahko zlomil. Kajti Atmosfera se svetlo umiri, skoraj oddahne si: »Slab je zrak, a lahko odpreš okno / Ali daš le znak, preden spet boš sama šla / Ko stopim ven, dihanje ni nič kaj lažje / Sem kot sveča, ko pokriješ jo / Ugasnem se, kar sam / Ker ni dovolj kisika v atmosferi / Če tebe ni, tebe ni / Ogenj bo ugasnil, če te zamika / In me duši, me duši.« Atmosfera je ljubezenska pesem, ki se ne more upreti odmevom in ponavljanjem. Ne teče na silo, ni pa niti najmanj subtilna. 

Da je prvenec nekoliko shizofren, četudi v dobri veri, se ponudi Še kdaj. Klavirski uvod je tako očitno naslonjen na nezgrešljivi radijski hit, da je potem že začetni odmik od pričakovane linije ne ravno razočaranje, a ni daleč od tega. Vidušin se zato zelo odpre in (ne)hote primerja, bend se prilagodi in izplen je preigrana prikupnost. In to je vse. S pesmimi, kot je Še kdaj, pač ne moreš zgrešiti, a hkrati ne moreš pokazati ničesar novega. Če že, je naslovna skladba Počakaj me tisto, kar definira LPS. Bolj kot Disko. Disko je bil namenski, Počakaj me pa je jedro, središče. Ne zato, ker bi imel karkoli izstopajočega, ravno obratno: zato, ker je tako povezljiv, atmosferski, bendovski paket. V tem je bend drugačen, prepričljiv, mlad, prikupen in varen, celo zabaven. Pa bobni Gašperja Hlupiča ponudijo dotlej skriti karakter. 

Ob koncu se namreč izkaže, da je LPS medil prvenec, vmes izdajal single in nazadnje vendarle naredil, kar se še počne: izdal prvenec. In s tem tvegal recenzijo in preverbo celote. Zato je Retrospektiva (pol)akustičen komad, kjer LPS izpade izjemno zrelo, Vidušin pa izdehti: »Razbijam se na dele, kot ogledalo v katero strmim / te prizadenem, obenem trpim. / In razlivam se na papir, kot to črnilo besede držim, a je pošteno, da sebe krivim, / ker kriv sem jaz, ne ti.« Godalno okrepljena pesem, v kateri pa LPS spet želi prehitro vse in izpade preveč ambiciozno. Tudi zrelo in skoraj nostalgično, ko se poveže z Osem korakov. Ob tej skladbi je očitno, zakaj je postala popevka tedna in zakaj ima 78 tisoč ogledov. Ker je oprijemljiv pejsaž, vzdušje, občutje. Uspelo ji je na novo prepričati. In za konec je Razmišljanje primer pesmi, kakršna pritiče skupini na prvencu, ne glede na to, kaj je že dala skozi. Kakšen finiš, kakšna pesem. Redko kdaj tako očitne sklepne pesmi dajo izhodišče take sorte. Kantavtorstvo, ki se nasloni na zasedbo, a vendarle nosi sporočilo, čeprav je kar nekaj prežvečenih navedb (»vsak kovanec ima dve strani / vsaka zgodba dve plati«).

V petintridesetih minutah se odvrti deset skladb, v katerih je LPS združil vse, kar je lahko po »tistem« in brez »tistega«. To, da skladba Disko ni vključena na prvenec, nosi sporočilo. Celjska zasedba se je šele zdaj, dve leti kasneje, zares predstavila v celem paketu. Prepozno? Glede na to, da je na predstavitvi plošče prepustila repertoar tudi drugim (Tabu – Dobra vila, Koala Voice – Ker tu je vse tako lepo, Sestre – Samo ljubezen), je odgovor najbrž znan. LPS s prvencem, na katerem je dovolj iskrenosti, a tipajoče in varne, pokaže, kako relativni sta lahko mladost in novost. In kako (ne)mo(go)čen je uspeh. In kako zelo vneta in hkrati še vedno negotova je prošnja Počakaj me. LPS na sceni čaka še precej preizkusov.