Plošča z ambicioznejše strani easy listeninga

Slabo leto je minilo od koncertne serije Musica di Villa, ki ob koncu julija poteka v italijanski krajini Furlaniji, ter koncerta kvarteta Javierja Girotta (na sopranskem in baritonskem saksofonu), Massima De Mattie (na flavtah), Zlatka Kaučiča (na bobnih in tolkalih) in Bruna Cessellija (na klavirju). Pred kratkim je pri založbi Caligola Records posnetek izšel pod naslovom Il sogno del una cosa. (To je tudi naslov ene izmed knjig pisatelja Piera Paola Pasolinija, rojenega v isti pokrajini.) Koncert je bil posnet na odprtem pred Villo Occhialini, v tistem delu, kjer je graščak nagovarjal svoje podanike; v tem smislu je čutiti pogum glasbenikov, za katere se zdi, da so se zavedali zgodovinske konotacije gradu v soseski Vidma. V njem je zazvenela ekspresivnost italijanskih glasbenikov, prav tako pa tudi slovenskega in argentinskega kolega. 

Italijana De Mattia in Cesselli sodelujeta s Kaučičem že desetletja. De Mattio poslušalci poznajo že od plošče Jazz Hram Suite iz leta 2011, na kateri je sodeloval s kontrabasistom Giovannijem Meierjem. Pianista Cessellija smo spoznali že leta 2000 na Tribute za Billa Evansa, ko je na ljubljanskem jazz festivalu nastopil pred skupino Muhala Richarda Abramsa. Z Girottom je Kaučič sodeloval vsaj od prve plošče Komba naprej, pred kratkim pa sta izdala ploščo East West Daydreams v triu z angleško-romunskim violinistom Alexandrom Balanescujem. Projekt sta pripravljala več kot šest let. 

Zakaj kvartet brez kontrabasa? Odgovor na vprašanje lahko poiščemo v sozvočju ECM-ovskega zvoka osemdesetih let in poudarku na melodijski polifoniji, ki jo skupina raziskuje v analitičnem pristopu do t. i. evropskih sledi v post-jazzovski zapuščini. Italijansko-argentinski pihalec Javier Girotto, ki sodeluje z veterani svetovne jazz scene, kot so Bob Mintzer, Randy Brecker in Ralph Towner, je močno zaznamoval žanrsko idiosinkratični zvok sinteze s reminiscencami folklornih vplivov, ki jih je v svojemu času vpeljal Jan Garbarek. V »a cappella« delih z De Mattio na flavtah pa je določena linija na vezi stare in nove glasbe zgolj poudarjena. V ospredju sta sopranski saksofon in flavta, ki prikličeta v spomin sozvočje z albuma Memphis Underground Herbieja Manna, hkrati pa v De Mattiovem igranju lahko odkrijemo glasbenika čistega zračnega zvokotoka. V primeru vseh štirih »Furlanov« gre za nekakšen ekonomičen pristop v razvoju tematskega materiala s poudarkom na liričnosti, ki je gonilna sila celotne skupine, saj zraven ni nobene odvečne note. 

Po drugi strani so za De Mattio in Cessellijem leta in leta skupnega igranja pri različnih projektih. Začetni skladbi albuma, Cessellijeva Trilemma s frenetičnim crescendom in De Mattiova Cerca cibo, ki jo Kaučič popestri z melodično teksturo odzvena činele, ju predstavlja kot organsko navezo. Naslovni komad plošče, Il sogno de la cosa, je tango v ostinatih, ki se sčasoma zlije v zven, podoben filmski glasbi. Te atmosfere je na tej plošči precej. 

Pred nami je torej plošča, ki izstopa iz bolj eksperimentalno-artistične rutine, kot smo je vajeni pri Zlatku Kaučiču z njegovimi večkulturnimi izkušnjami, ki bogatijo sfero improvizirane glasbe pri nas in spodbujajo rast mlade generacije tovrstnih domačih ustvarjalcev. Ploščo je zaznamoval z barvito raznolikostjo, ki jo spodbuja Cessellijeva liričnost. Gre pravzaprav za sozven, ki smo mu priče že vrsto let, vse od plošče Emotional Playgrounds prek obeh Zlatih čolnov do sodelovanj s Kombom. Plošča Il sogno del una cosa je meditativna zvočna izkušnja, pri kateri se kvartet v prvi vrsti loteva jadranskih in mediteranskih žanrskih smernic, zato bi lahko končala v predalu jazzovskega easy listeninga, ampak na njegovi ambicioznejši strani. Lahko bi ji rekli kar freasy listening.