Podajanja v ničnost

Začetki projekta, ki bi mu še najlažje nadeli oznako spontano improvizirane novonastale sakralne glasbe, segajo nekaj let nazaj, ko je Nina Šardi, znana pod umetniškim imenom JUNEsHELEN, začela intenzivneje raziskovati izrazno širino človeškega glasu. Gre za Speve in Arije, ki nadgrajujejo njeno dotedanje delo, pri katerem se opira predvsem na sintetične elemente, elektronske vložke in klavirske melodije. A kljub dokaj impozantnemu, na prvi pogled morda celo nezdružljivemu spektru vplivov ti redko pripeljejo do dominantne zvočne podlage, se pa med drugim dotikajo tako klasične in filmske kot tudi elektronske in progresivne glasbe. Glasbenica je v ospredje tega zvočnega performansa postavila ambientalnost in vzdušje. Pri tem je sodelovala z Aljo Petric, znano predvsem kot članico Dua Ponte, ki raziskuje glasbena izročila Balkana in drugih krajin, medtem ko je zasedba največ pozornosti vzbudila z albumom uglasbljene poezije Vrvohodci, naslovljenim po istoimenski pesniški zbirki treh avtorjev. Že tedaj je zaradi pogosto minimalizirane inštrumentalne spremljave dala slutiti, da tišino šteje za nedeljivi del zvočne celote. Tišini se kot gradniku, ki je enakovreden zvoku, temeljiteje posveča v ciklu solističnih nastopov Zven trenutka, kjer se skupaj z gostujočimi glasbeniki podaja v svetove nastajanja in obstajanja zvoka in melodij ter besed, ki pogosto ostajajo brez jezikovnega sporočila, ne pa tudi brez pomena. Če je prvi del dokaj enoličen in vzbuja misel, da se različice iste teme prelivajo druga v drugo ter pri tem izhajajo iz glasbene tradicije Zahoda, se drugi del vse bolj pomika k Vzhodu. V obeh primerih pa je čutiti posvečenost, ki nazadnje izzveni v ničnost, iz katere so Zvočne krajine – Spevi & Arije tudi vstali. To daje projektu močan dramaturški lok, ki verjetno pride še bolj do izraza na koncertnih prizoriščih (idealna scena bi bila nekje za samostanskimi zidovi), saj pomemben del resnih, nekoliko mračnih, popačenih in tudi statičnih vokalnih linij tvori njihov odmev.

Podobno velja za novonastali projekt Zvočne krajine – Spevi & Arije, katerega nastavki segajo v oba zgoraj predstavljena. Simbioza raziskovanj in zanimanj umetnic je porodila intuitivno zvočno potovanje, pospremljeno z dronovskimi melodijami. A jedro dogajanja kljub temu predstavlja njihova obogatitev z vokalnimi vložki namišljenega jezika, ki ostaja odprt za raznolike interpretacije. Vsak poslušalec jih lahko interpretira v skladu s svojimi preteklimi izkušnjami, poznavanjem različnih glasbenih obdobij in tradicij ter navsezadnje samega besedišča, ki ga uporabljamo v vsakdanjem življenju. Ne glede na precejšno svobodo, ki jo imamo pri poslušanju, se vseeno težko izognimo posameznim vzporednicam. Denimo, v eni izmed vokalno zanimivejših in najbolj izstopajočih skladb na albumu, Griae, katere pomemben del je dih, ki v drugem delu narekuje ritem, nas interpretki popeljeta v ljudske godbe. V tej točki se glasova vzpneta nad zvočno podlago, vendar vokalno sozvočje glasbenic pride zares v ospredje šele v Eldurinu, kjer prevladuje ritem, obogaten s tolkali, gongi ter tibetanskimi in kristalnimi pojočimi posodami, prav tako prisotnimi v skladbi Steps, ki sprva malce spominja na Youn Sun Nah, potem pa ob prvi zvočni sliki postopoma vodi v vse pestrejše dogajanje.

Če je prvi del dokaj enoličen in vzbuja misel, da se različice iste teme prelivajo druga v drugo ter pri tem izhajajo iz glasbene tradicije Zahoda, se drugi del vse bolj pomika k Vzhodu. V obeh primerih pa je čutiti posvečenost, ki nazadnje izzveni v ničnost, iz katere so Zvočne krajine – Spevi & Arije tudi vstali. To daje projektu močan dramaturški lok, ki verjetno pride še bolj do izraza na koncertnih prizoriščih (idealna scena bi bila nekje za samostanskimi zidovi), saj pomemben del resnih, nekoliko mračnih, popačenih in tudi statičnih vokalnih linij tvori njihov odmev. Skupaj z večnim pričakovanjem intenzivnejšega glasbenega poteka je ta album nedvomno unikaten že v tem, da glasbeno poslušalca le redko poteši. Isto mu lahko pripišemo, kar zadeva dokaj sveže izvajalske prakse in raziskovanje novega zvočnega območja. A vprašanje ostaja, ali ni, gledano v celoti, nekoliko preveč ezoterično in ozko naravnan, da bi dolgoročno pri pozornosti lahko ohranil tudi tisti del poslušalstva, ki v glasbi išče več kot sproščujočo, drugačno in eksperimentalno spremljavo za izvajanje meditativnih tehnik ali obnovitev stika s samim seboj.