07.02.2012

Poezija, ki poje

V svojih prvih Mnenjih pesnik, kantavtor in glasbeni publicist Matej Krajnc ob kulturnem prazniku piše o povezavi poezije in glasbe skozi čas.

Matej Krajnc

Matej Krajnc (foto: Lenka Krajnc)
Foto: Lenka Krajnc

Poezija, ki poje,
ali Paberek o uglasbljanju poezije

Vsakič, ko se bliža slovenski kulturni praznik, beseda nanese na besedo. Na njeno državotvornost, njen odločilen pomen za našo zgodovino. Vse to se v sodobnem družbenopolitičnem svetu sliši kot že zdavnaj izrabljen kliše, zdi se, kot da besede ne potrebujemo več nujno, odkar imamo državo. Dokazali smo se, postavili smo se na zemljevid, samostojni smo. Ko mine kulturni praznik, mine tudi poveličevanje besede.

Beseda pa si odpira druga vrata. Ko bodo ob kulturnem prazniku potekale razne prireditve, bo beseda marsikje dobila svojo drugo dimenzijo: glasbo. Ta je bila že od nekdaj njen sestavni del; stari Grki, posebej Aristotel, zgolj besedičenja niso kaj preveč marali. Pri Platonu je vse prima opredeljeno: lepo dovoli himnično pesništvo, vse ostalo pa … hja … pesniškost mu gre na jetra. Tudi v Zakonih do poezije ni prizanesljiv. Na splošno meni (tudi v povezavi s tragedijo in komedijo): »Ti pesniki nasilno ločujejo ritme od melodij in potem zlagajo samo gole besede v pesniške mere (poezija ni več péta, plesana), po drugi strani pa melodijo in ritem predvajajo brez besed. Zato ni več jasno, kaj ti pesniki posnemajo, ko osamijo to področje. Zato je takšna komedija ali tragedija v nasprotju s pravo podobo narave in samo nečimrno slepilo.« Summa summarum: pred Iliado Grki niso poznali pisane poezije, ampak zgolj péto; niso ji dajali neke večje ali velikanske pomembnosti, šlo je za duhovno dimenzijo, ki je bila pravzaprav sestavni del vsakdana. Nastal je tudi pojem mousike, ki je podvrsta poiesis, ni pa ji enaka. O vplivih glasbe in plesa na grško kulturo in na tragedijo bržkone v tem hipu ne bo nujno govoriti, saj je tale kratek diskurz samo omemba obstoječih povezav med glasbo in besedo v antiki. In če boste kje videli Homerja, ki brenka na glasbilo, vedite, da po teoriji Maxa Bunkerja (scenarista Alana Forda) avtorstvo obeh epov ni več pod vprašajem – Homer ju ni napisal, samo lastil si ju je. Pobrenkaval je, pisali so drugi. Ker pa smo že v antiki – tudi Rimljani so združevali besede in glasbo. Po besedah upornih Galcev so bili Rimljani nori in ena najbolj znanih podob je tista z Neronom nad gorečim Rimom, ko v nekakšnem deliriju povezuje besede in glasbo. Neron je sicer umrl, a Rim še stoji. Nadvse stoji tudi delo trubadurjev, ki je še dandanes nekako najbližje pojmovanju združevanja besed in glasbe. Čeprav sami svojih pesmi praviloma niso izvajali, je zanje veljalo, kot piše Boris A. Novak v antologiji trubadurske lirike Ljubezen iz daljave: »(…) Trubadurji so ustvarjalni proces razumeli tako, da je treba najti oz. iz-najti prave besede in k njim prave melodije. Sestavna, organska razsežnost umetnosti trubadurjev je bila namreč glasba. Trubadurska umetnost sodi v tisto izvorno obdobje, ko je bila pesniška beseda še tesno povezana z glasbo, pogosto pa tudi s plesom.«

Kar nas pripelje preko kulturnega praznika in antike do današnjega razmišljanja o uglasbljanju poezije.

Ker je to vprašanje v teh časih še kako smiselno, saj je v zraku venomer termin »interdisciplinarnost«, mu pa na tem mestu vendarle ne moremo posvetiti cele knjige, bo ravno danes morda najprimerneje, če si zastavimo vprašanje, kako je s to rečjo pri nas. Kaj se je z razmerjem poezija/glasba dogajalo na Slovenskem? Oho, še ena knjiga? Nak, zgolj kratek vpogled.

Pomembne korake na področju slovenskega šansona so naredili nekateri pisci, ki še niso docela kanonizirani kot pesniki, denimo Ježek, in seveda nekateri ustvarjalci, ki bi
jim težko rekli popevkarji, šansonjerji ali kako drugače, saj bi jim s tem naredili krivico.

Pri Slovencih se je širše vidno združevanje poezije in glasbe začelo s pojavom slovenske popevke oziroma tistih njenih segmentov, v katere so bili vključeni pesniki. Najvidnejša osebnost na tem področju je Gregor Strniša, vendar so besedila za popevke, ki so bile v tem aspektu praviloma pravzaprav šansoni in/ali songi, pisali tudi drugi pesniki: Janez Menart, Ervin Fritz, Miroslav Košuta, Svetlana Makarovič, Boris A. Novak … Razsežnost besedila-poezije in glasbe se je tako v obliki songov pojavljala tudi v gledaliških predstavah in televizijskih oddajah. Pomembne korake na področju slovenskega šansona so naredili nekateri pisci, ki še niso docela kanonizirani kot pesniki, denimo Ježek, in seveda nekateri ustvarjalci, ki bi jim težko rekli popevkarji, šansonjerji ali kako drugače, saj bi jim s tem naredili krivico. Prilepili so jim oznako »kantavtor«, vendar gre dejansko za ustvarjalce, katerih besedila nepreklicno stojijo tudi na papirju. Nekateri izmed njih so izdali pesniške knjige in tako zabrisali mejo med glasbenim in pesniškim ustvarjanjem, drugi širijo svoj hibrid poezije in glasbe zgolj na ploščah in na odru, sami ali s pomočjo zasedb, bodisi raziskujejo slovensko ljudsko izročilo bodisi izročilo zgodovine popularne glasbe in združujejo oboje s presežnim avtorskim nabojem, eni z bolj etno pridihom, drugi bolj rockersko-parodično ali folk-rockersko. Med tovrstnimi smo imeli kar nekaj presežnih imen že vse od sedemdesetih let, tako solistov kot zasedb, ki si prav tako zaslužijo obširnejši knjižni pregled. Obstajajo tudi različni festivali in natečaji, na katerih se družita poezija in glasba; nekaj jih prireja nacionalna radijska hiša, nekaj jih nastaja v drugih predelih Slovenije, kjer klijejo najrazličnejše pesniško-glasbene osebnosti (KantFest, Festival šansona, Imamo dobro glasbo, Festival akustične glasbe, Rokerji pojejo pesnike …). Čisto druga, svojstvena dimenzija so operni libreti, ki na sebi marsikdaj nosijo pesniška imena, pa tudi poustvarjalci, ki v sodelovanju s pesniki po vzoru nekdanjih trubadurjev ustvarjajo glasbeno-literarne presežke.

Če smo iskreni, se poeziji
in glasbi pri nas ne piše tako zelo slabo, kot je videti na prvi pogled. V času tranzicij in takšnih ali drugačnih (gospodarskih ali bivanjskih) kriz se Parnas vedno dvigne, pa čeprav
je v podtalju.

Če smo iskreni, se poeziji in glasbi pri nas ne piše tako zelo slabo, kot je videti na prvi pogled. V času tranzicij in takšnih ali drugačnih (gospodarskih ali bivanjskih) kriz se Parnas vedno dvigne, pa čeprav je v podtalju. Tako je bilo že v nekdanji državi in tako je, kot kaže, tudi v novi. Na tak ali drugačen način izhaja namreč vedno več kakovostnih plošč pa tudi med silno knjižno bero, ki se vsako leto veča, zlahka najdemo prestižne naslove, četudi morda ne dobijo nagrad. Ko sta Jimmie Rodgers in Robert Johnson v času velike gospodarske krize v prvi polovici 20. stoletja ustvarjala svoje poetične bele in črne bluese, pri čemer sta črpala iz ljudske zakladnice tem in motivov, verjetno nista preračunavala, kakšne zvrsti in podzvrsti glasbe se bodo izcimile iz tega in kako bo njuna poezija obstala skozi čas. Prešeren je v 19. stoletju imel o tem bolj izčiščene pojme in verjetno bi ga zanimalo, kako se uglasbljanja njegovih pesmi, ki so že same zase melodija, kot je seveda vsaka dobra poezija, kjer zven pomeni in pomen zveni, kot je zapisal pesnik Boris A. Novak, lotevajo nove in nove generacije in mu dodajajo svoje lastne dimenzije. S svojega podstavka na Prešernovem trgu ima pesnik pravzaprav kratko pot do vseh večjih knjigarn v prestolnici, do plošč mora malce dlje, a so dosegljive. Če ne drugače, preko spletnih strani ustvarjalcev in ustvarjalk. In ni vrag, da Prešeren ne bi dandanes, če bi bilo treba, posegel tudi po miški. Koseski bi imel morda novejšega iPada, ampak … Prešeren bi še vedno imel muzo