Pogled domačega tujca, 2. del

V naši pisarni je vojno stanje. V navalu vznemirjenja se krešejo mnenja, zastavljajo se vprašanja, piše se na tablo, čečka se na papirčke, gleda v razpredelnice in preračunavajo se različni datumi. Rezultat omenjenega stanja je dokaj natančen načrt, ki kaže, skozi katere kanale in na kakšen način bomo pristopili k naši naslednji izdaji.

V mnogih primerih bi bilo pametneje izdati ploščo nekaj mesecev kasneje in med tem dobro pretuhtati, kako naj se album čim bolje spromovira, kako naj album posreduje sporočilo in doseže čim več poslušalcev. Vnaprej je treba poskusiti pripraviti nekaj promocijskih koncertov, kakšnega tudi za mejo, v tujini.

Ne samo da smo določili petek, ko bomo izdali novi album, pot do tja je na gosto tlakovana z roki. Rok, ko moramo biti oskrbljeni z vsemi tremi masterji za album (prvi za CD, drugi za LP, tretji za digitalno izdajo). Nato postavimo roke za oblikovanje vseh treh različic albuma. Določi se dan, do katerega naši publicisti, booking agenti in novinarji prejmejo promocijski material. V dialogu z glasbeniki se določi single in v navezi z digitalnim distributerjem se dogovorimo za datume, ko bodo ti spuščeni na digitalne platforme. Malo prostora se kajpak pusti za improvizacijo, če se vendarle pojavijo težave pri katerem izmed delčkov, ki vplivajo na cilj. Cilj pa je, da bo na dan izida plošča na voljo tako na digitalnih platformah kot tudi v trgovinah držav, kjer imamo urejeno distribucijo. Hkrati se skrbno izlušči zgodba, ki stoji za albumom. Zgodba pove, kaj želijo glasbeniki sporočiti, kaj stoji za glasbo, besedili, okoljem in duhom časa, kjer umetniki ustvarjajo. 

Dovolite, da mi ušesa zopet zaidejo čez našo deželo. Obrv se mi nežno, a sama od sebe privzdigne, ko vidim, s kakšno malodane ihto se pri nas izdaja albume. Domala isti trenutek, ko je album posnet, se ga želi zadegati na Bandcamp (tisti glasbeniki, ki že vejo za Bandcamp), tisti, ki izdajajo na CD-ju, pa želijo izdati CD tisti trenutek, ko pride iz tiskarne. Gojimo tudi inovativni pristop do izdajanja vinilnih plošč. Te se mnogokrat izdajajo šele kake pol leta za CD ploščami ali digitalijami. Kot da bi glasbeniki začutili potrebo po vinilni izdaji šele takrat, ko imajo v roki CD izdelek in jih nekaj prijateljev pobara, ali bo izdelek dostopen tudi na vinilu. Praviloma sledi presenečenje ob vesti, da so vrste za tisk vinilk za nekaj mesecev daljše od tistih za CD plošče. Večina občinstva tako kupi CD. Pol leta kasneje, če nisi ravno velik oboževalec ali hud avdiofil, enostavno ne kupiš še vinila. Tisti prijatelji, ki so spraševali za vinil, pa tako in tako pričakujejo, da ga bodo dobili zastonj.

Verjamem, da domala vsi glasbeniki želijo, da njihov izdelek pride do ljudi. Verjamem tudi, da večinoma želijo z albumom nekaj sporočiti. Prekleto, verjamem celo, da v svoji srčiki ne nameravajo narediti točno tega, kar sicer naredijo: to je, da izdajo album in potem čakajo, da se nekaj zgodi. Album dobi nekaj recenzij in opravi se nekaj intervjujev. Sledi nekaj jamranja, da ni placev za špilat, a vendarle odigrajo nekaj koncertov. Potem se nekaj let pojavljajo tu in tam, in ko imajo dovolj novih skladb za novo izdajo, ponovijo vajo.

V mnogih primerih bi bilo pametneje izdati ploščo nekaj mesecev kasneje in med tem dobro pretuhtati, kako naj se album čim bolje spromovira, kako naj album posreduje sporočilo in doseže čim več poslušalcev. Vnaprej je treba poskusiti pripraviti nekaj promocijskih koncertov, kakšnega tudi za mejo, v tujini. Oh, in s tem, ko omenjam tujino, prihajam do najbolj boleče točke, ki mi cvre ušesa. 

Mnogokrat se zgodi, da zaslišim res dobro domačo muziko. Tako, ki sodi direkt na radio, ki ga poslušam sam, ali pa na radije, ki jih posluša moja žlahta. Postanem, našpičim ušesa, začnem se topiti ob dinamiki glasbe, včasih se mi uspe spomniti česa lepega. Dokler na lepem ne zaslišim vokala, resda odličnega, a žal poje v tujem jeziku. Ponavadi je ta tujščina še najbolj podobna angleščini. Mislim si, pa zakaj, za vraga? Ta bend bi bil lahko najboljši rokerski ali synth ali pop ali metal ali pa … – vstavi po potrebi – bend, ki bi se ga dejansko lahko slišalo na radijskih postajah med sprehodom po mestu. 

Mislim, da obstaja več razlogov, zakaj naši glasbeniki pojejo v tujem jeziku, a trije najpogostejši se zdijo tile:

1. glasbeniki se nadejajo uspeha v tujini;
2. prevlada miselnost, da je tuji jezik spevnejši, bolj mehak ali poetičen;
3. pevec ali pevka ni dovolj samozavesten/a in se skriva za tujščino.

Naj poudarim, da smo pri Glitterbeatu v sedmih letih izdali zgolj en album v naboru skoraj devetdesetih, kjer skupina ne poje v domačem jeziku. Na tem mestu se morda pojavi ugovor, češ da smo »world music« založba, čemur moram takoj oporekati: večino glasbe, ki jo izdamo, se po krivem tlači pod ta termin. 

Samo za primer: glasba turških glasbenikov, ki jo izdajamo pri Glitterbeatu, je morda res prepletena s tradicionalnimi elementi, a to glasbo predvsem začini z inovativnostjo. Na koncu je to predvsem moderna glasba. Gaye Su Akyol, BaBa ZuLa, Altın Gün, ali če pogledamo preko meja Glitterbeata, Tuğçe Şenoğul, Lalalar, Insanlar, Derya Yildirim & Grup Şimşek ali Jakuzi – vsi ti predstavljajo moderen zvok, ki prihaja iz Turčije in ne nagovarja samo domačinov, ampak dokaj neobremenjeno, kar je zelo pomembno, tudi tuje občinstvo. In to uspešno. Čisti bonus je, da so ti glasbeniki v veliki večini primerov poleg tega popularni še doma.

Hkrati je treba vedeti, da obstaja kup modernih turških glasbenikov, ki imajo besedila v tujem jeziku, a se prav iz tega razloga izgubijo v množici istovrstnih glasbenikov s celega sveta, ki imajo istovrstno idejo, iste vzornike in isti pristop – in zaradi vsega naštetega mnogo manjšo možnost, da se jih sliši. Izgubijo se med sebi enakimi. 

Tako doma kot v tujini.