12.12.2016
Pogumna komplementarnost
Kakšen je odgovor, ko gre za tak paket, kot je Ritem mladosti, ki je kar nekaj časa obstajal v obliki adolescentne prireditve na parkirišču, in povrhu še v Stožicah, ki so že tolikokrat razočarale? Spektakularno pogumna komplementarnost.

Vprašanj ni bilo niti malo niti niso bila majhna, odgovori pa so bili kvečjemu namigi. Če nas je Siddharta pred koncertom za Bežigradom leta 2003 vnaprej vabila s simfoniki in plesalci na treh odrih, smo tokrat slišali le, da bobnarja ne bosta igrala hkrati. Zato je bil dobri stari firbec zelo zaposlen. Podobno kot lani, ko Big Foot Mama ni šla skozi velika vrata v Stožice. In kakšen je odgovor, ko gre za tak paket, kot je Ritem mladosti, ki je kar nekaj časa obstajal v obliki adolescentne prireditve na parkirišču, in povrhu še v Stožicah, ki so že tolikokrat razočarale? Spektakularno pogumna komplementarnost.
Kar sta v petek v najkrajših 135 minutah prikazala ljubljanska in slovenska prvokategornika, ki sta imela doslej na varno razdaljo prijateljsko ambivalenten odnos, je bil primarno dober žur. Predvsem to, ampak tudi še kaj več, saj ni šlo le za spektakel. Benda Siddharta in Big Foot Mama sta izkoristila Ritem mladosti tako uspešno, kot je Ritem mladosti izkoristil njiju. Komplementarni kompliment.
Ko so migetajoče primerni Zgrešeni primeri in progresivno slečeni Adam oddelali svoje in je video zaslon odštel do eksplozivne kolaboracije, sta skupini reaktivno razkrili, kam bosta poleteli. Siddharta levo, Big Foot Mama desno, vmes ogromen zaslon (žal edini, kjer smo lahko spremljali večinoma le oba pevca). In za začetek en dolg glasen akord deseterice z Martinom Janežičem – Bucom na tolkalskem golu. Decibeli so postali veter rock'n'rolla, kar je samo še privilo pričakovanja. Kako bo zdaj tole šlo? Izmenjaje? Dueti? Priredbe?
Glede na koncept dogodka so bila vprašanja odveč, kajti ko je Big Foot Mama krenila v Črn tulipan in je Siddharta takoj zatem ponudila Napoj, je koncert postal neke vrste domači kino z vsemi možnimi zvočniki. Rojstni dan, spontani žur in silvestrovo v enem. Nemudoma smo imeli opraviti s hitmejersko stereo izkušnjo in niti najmanj tekmo, čeprav je en bend gledal in čakal, medtem ko je drugi žagal, česar vsekakor nihče iz ekip ni vajen. Ampak radovednost v razprodanih Stožicah, kamor se ne greš kazat, temveč žurat, je potisnila koncert po toboganu zabave, kar je Grega Skočir nakazal z Užitkom na Replay in Vrn' se k men. Komada, ki sta pokazala, zakaj je Big Foot Mama lani razprodala Stožice: zato, ker je ostala nepopustljivo zvesta svojemu izrazu in retoriki, v dobrem in v slabem. In takoj zatem se je pri skladbah THOR in Rave pokazalo, zakaj je Siddharta uspela ohraniti globoko v sebi »naj se trese« energijo Bežigrada kot pregovorno največji slovenski rock bend.
Po takem nažigaškem uvodu z obilo hrupa, ki pa vsaj v parterju ni bil moteč, ravno obratno, Stožice so se izkazale za rockersko dvorano, se je lahko začelo eksperimentiranje, kar je najbolj zaznamovalo ta dogodek in ga naredilo unikatnega. Izkušena benda bi lahko ubrala drugačno pot, morda pripravila nekakšen mashup, kakšen duet in – zdravo. Ne Siddharta, ne Big Foot Mama.
Skupini sta namreč druga drugo potisnili do maksimuma zlasti pri priredbah. Klinik je Big Foot Mamo porinil v hitrejši, nažigaški mol, ki se ga na stara leta fantje ogibajo, Skočir pa je izpadel še bolj pristno znucan psihopat. In kontra je lahko Tomi Meglič po dolgem času izživel najstniške garažne sanje v Mali nimfomanki, v katero bi Siddharta skorajda vtaknila še »četrti akord«. Sledilo je prehajanje posameznih članov obeh skupin, ki jih poimensko večina mularije najbrž ne pozna, vsaj iz glave ne, kar je kompliment ne le vsem članom, temveč bistvu rock glasbe. Dober frontman pač še zdaleč ni dovolj. Alen Steržaj se je izrazito izkazal na basu v B Mashini, medtem ko je Jani Hace vrnil uslugo v skladbi Oklep, ko nas je Tomaž Rous spomnil na najboljše čase Videospotnic.
Da si ne bodo »kradli« hitov in pozornosti, je napovedal že Boštjan Meglič, in to se je potrdilo, ko je Big Foot Mama izbrala Črnobelo iz prve Siddhartine plošče Id (poredna, mračnjaška izvedba), Siddharta pa se je lotila skladbe Iskre, morda najšibkejše, a niti slučajno slabe točke koncerta. Prvi vrhunec koncerta je bil paket z Ledom s severa, ki mu je Siddharta nasula težišče, odklon in globino (zelo podobno kot svojemu štiklu Ledena), in Samo edino, kjer je Big Foot Mama pokazala, da lahko kitare, če so res naštudirane, ponudijo ostrino povsem drugačne vrste. Skočir in Meglič sta zlasti v Ledu s severa pokazala, koliko vseeno pevec vpliva na podobo komada. Spektakularno veliko.
Obe skupini sta v medsebojnih priredbah našli tisto, česar vsaka zase v svojem avtorskem izrazu »ne sme«. Da Siddharti leži Big Foot Mama, vemo že od leta 2005 z Gospodarskega razstavišča, ko je pesem Neki sladkega dobila stadionske razsežnosti. Podobno velja za tokratno predelavo Slabega spomina, kjer sta Danijel Gregorič in Zoran Čalić spomnila na kitarsko solerske čase Siddharte. A da bo Big Foot Mama v presečni točki koncerta (tolkalec Martin Janežič – Buco) iz bežigrajskega hita Ring naredila Sympathy for the Devil, iz pesmi Nastalo bo pa skoraj spet devetdeseta ... Pri čemer ti poskusi niso bili le progresivno pogumni, temveč so poskrbeli za to, da je koncertni lok ostal napet in je na koncu lahko zadel tja, kjer je najslajše. Da sta hitovsko krasno sobivala Rola se (1997) in Ledena (2015), in to kljub razliki v letih.
Boštjan Meglič in Jože Habula sta skušala uvesti We Will Rock You moment pred komadom Garbič (hip hop med nogami), a se je izkazalo, da komad že sam po sebi dela, sodelovanja Skočirja in Megliča pa so pokazala na komplementarnost njunih sicer precej različnih glasov, kar se je najbolj potrdilo v presenetljivo izbrani skladbi Homo carnula, kjer je Skočir edinkrat »kiksnil«. Da Sam' pr'jatla še vedno napali mladino, je vsekakor vsakič znova večje presenečenje kot to, da podobno, le da bolj čustveno, uspeva Platini.
Da so slovenski rock mashupi lahko uspešni, smo že vedeli (Male roke/Voda z bendom Dan D), da to drži tudi za priredbe, smo prav tako vedeli (Siddharta s komadom Od višine se zvrti, Big Foot Mama s pesmijo Moja mama), ampak da bodo Stožice tako zažarele v preklapljanju med skladbama Nisem več s tabo in Na Soncu? Seveda je bil to komercialni moment v največji slovenski dvorani. Že, že, toda to je bil tudi moment, ko je slovenska glasba hkrati ropotala, skočila v preteklost, zaplesala v sedanjost in si s prisotno mlado generacijo zagotovila prihodnost.