Poklon Janezu Matičiču ob 90-letnici

Simfonični orkester RTV Slovenija letos praznuje 60. obletnico delovanja, zato ne preseneča, da je dogodek, ki naj bi bil osrednja letna manifestacija za promoviranje (klasične, delno tudi ostale) slovenske glasbene ustvarjalnosti, svoj sklepni koncert prepustil ravno tej prestižni izvajalski zasedbi. Izbira je bila vsekakor upravičena in primerna, sploh ker je bila združena s še eno veliko obletnico. Letos bo namreč minilo 90 let od rojstva enega najpomembnejših slovenskih skladateljev druge polovice prejšnjega in začetka tega stoletja, Janeza Matičiča, čigar življenjska energija in skladateljski žar ne kažeta nobenih znakov staranja. Ravno nasprotno! Občinstvo je enako očarala tako svežina njegove glasbe kot tudi sama pojavitev skladatelja; v premoru koncerta je namreč v pogovoru z muzikologom Primožem Trdanom razkril nekaj svojih ustvarjalnih idej.

Za resnično antologijo Matičičevega opusa bi bil potreben obsežen koncertni cikel, zato lahko od enega samega koncerta pričakujemo zgolj površinski oris razvoja njegovega skladateljskega jezika. Na začetku smo slišali skladateljevo mladostno delo, nastalo kmalu po dokončanju študija kompozicije na ljubljanski Akademiji. Neoklasicistična, poslušalcu zlahka dostopna in všečna, a vendarle vsebinsko globoka Suita za godala op. 24 je izzvenela v dokaj zgledni interpretaciji, ki bi pa lahko še nekoliko izraziteje poudarila stilizacije plesnih ritmov, označenih že v naslovih stavkov in jasno prisotnih v glasbi, pa tudi bolj prefinjeno oblikovanje detajlov, v katerih se, bolj kot v vtisu celote, skriva značaj dela. Zvok orkestra je s svojo barvitostjo in masivnostjo sicer deloval impozantno, čeprav mestoma morda nekoliko preveč pastozno in inertno za pričujoče delo. Enako masivnost in inertnost orkestra je bilo prepoznati pri interpretaciji obeh koncertov, zgodnejšega klavirskega (št. 1, op. 36) in novejšega za violončelo (op. 61), vendar pri tem odločilne vloge ni igral orkester, še manj solistki. Dirigentka Živa Ploj Peršuh je delovala kot jasen in natančen upravljavec izvajalskega telesa s popolnoma uveljavljeno avtoriteto, vendar pri obeh koncertih ni dovolj upoštevala vodilne vloge solističnega parta, prav tako ne pomembne vloge temperamenta posamezne solistke. Zato sta se solistki znašli v neprijetnem položaju, v katerem nista imeli dovolj prostora za izražanje, nasprotno bistvu forme pa sta morali slediti orkestru in ne obratno. Kljub temu je treba izreči besede pohvale tako pianistki Lovorki Nemeš Dular kot violončelistki Karmen Pečar, kajti obe sta pokazali izjemno tehnično podkovanost in razumevanje skladateljevega sloga. Poleg tega sta Matičičevim delom vdihnili obilo življenja, pričevalnosti in ju preželi z lastnim, očitno zaželenim in cenjenim poustvarjalnim prispevkom, ki ni v konfliktu s skladateljevim izražanjem, temveč ga spoštljivo dopolnjuje. Do izraza je še posebno prišla podobnost temperamenta obeh glasbenic – njuna skoraj eksplozivna energičnost, uravnovešena z izjemno nežnostjo in občutkom za podajanje najbolj prefinjenih barvnih in čustvenih odtenkov. Dogodek so sklenili Groteskni plesi op. 31 b, še eno zgodnejše delo, za katerega je Matičič dobil navdih ob svojem prvem srečanju s Parizom. Cikel petih impresij je izvorno nastal za klavir solo, za tokratno izvedbo pa je skladatelj pripravil izjemno učinkovito priredbo za simfonični orkester. V orkestrski različici je vsaka skupina glasbil dobila odločilno vlogo pri podajanju poetično-dramatičnih in idilično-ironičnih kontrastov, s katerimi je oslikal svoje prve vtise mesta, ki je kmalu postalo njegov drugi dom.

Če povzamemo: sklep 31. Slovenskih glasbenih dnevov je bil triumf skladatelja, obeh solistk in orkestra, ki bi si pa vsekakor zaslužili več dignitete. To bi prispevala predvsem koncertno prizorišče in dirigentsko vodstvo bistveno širših meja.