Polka

Polka, ali kako s svojim vedrim značajem nimam smisla za veseljačenje po slovensko

»Diatonična harmonika, pogovorno frajtonerica, sicer pa tudi gumbna harmonika ali prostotonska harmonika, je vrsta harmonike, za katero je značilno, da pri stiskanju ali vlečenju meha na neki tipki proizvaja različen ton. Pri harmonikah starejše izdelave zanihata dva jezička za vsak ton, pri novejših pa kar trije, kar vpliva na barvo zvoka. Enovrstne in dvovrstne harmonike so starejše izdelave, najnovejše pa premorejo na melodični strani celo štiri vrste gumbov. Harmonike razlikujemo tudi po razvrstitvi tonov A, B, C vrste na melodični strani, kar pogojuje način igranja. Godci so razlikovali slovensko, nemško ali štajersko uglasbitev. Najpogosteje jo uporabljajo ansambli, kot so Ansambel Lojzeta Slaka, Ansambel Franca Miheliča, Ansambel Tonija Verderberja in drugi. Veliko pa je tudi zasebnih in javnih glasbenih šol.

Diatonična harmonika je bila v osnovi ljudsko glasbilo, vendar so jo proizvajalci v zadnjih letih toliko dodelali, da lahko iz glasbila izvlečemo mnogo več kot samo ljudske, narodne 'viže'. K temu so pripomogli tudi najboljši harmonikarji, kot so Zoran Zorko, Klemen Rošer, Franc Mihelič, Brane Klavžar, Zoran Lupinc, Robi Stopar, Robert Goter. « (Wikipedija, prosta enciklopedija)
 

Iz nje res lahko oziroma želimo izvleči mnogo več?

Na oder stopi napol odraščeno dekle in raztegne meh s tako virtuoznostjo, da samo zijaš. Kaka štiri leta se uči igrati na frajtonarico, verjetno pri najboljšem mojstru. Zaigra nekaj znanih viž in triumfira z Golico. Cela dvorana ploska v ritmu. To je vsakoletni prizor s prireditve na osnovni šoli. Kakih trideset otrok na neimenovani osnovni šoli se uči igrati na ta inštrument. To dekle je hči privatnika. Diatonična harmonika je drag inštrument, ne more si ga privoščiti vsaka družina. Kupujejo ga uspešni obrtniki in bogati kmetje, ki hočejo v svoje otroke vložiti nekaj več. Saj ne, da bi spoštovali umetnike.

»Umetnik« je v naših krajih slabšalni izraz za brezdelneža, lenuha, postopača, zgubo. Vendar se zavedajo, da umetniška iskrica ni podarjena prav vsakomur. Končno se je pojavil inštrument, ki ne bo kvarno razvil umetniškega talenta pri njihovem otroku. Frajtonarica in lepa narodnozabavna glasba, ki jo tako obožujejo – to je zanje čarobna formula. Pa tudi čarobna kapitalistično umetniška formula. Starši kljub celodnevnemu garanju večkrat tedensko ob večerih peljejo otroka na vajo. Po enem letu že marsikdo zaigra na domači zabavi, po treh, štirih letih že igrajo za denar. Sijajna formula: velik zaslužek pa še umetnik si. Pravi umetnik, ne luzer.

Vse lepo in prav, če se jih ne bi tega inštrumenta učilo kakih dvajset, trideset otrok, če ne bi prevzemali primata nad vsemi ostalimi inštrumentalisti na šoli, nad vsemi kulturnimi točkami, če ne bi kasneje kot odrasli pretegovali meha na vsaki zabavi, na vsaki veselici, na vsakem slavju, na sindikalnem izletu so takoj povabljeni k igranju uspešnic z železnega repertoarja. Z vsake oglasne deske, z dreves, s panojev na hribih, nad cesto po Poljanski dolini visijo plakati in vabijo h koncertu oziroma na veselico s katero od bolj uveljavljenih narodnozabavnih skupin. V hladnem času okrog novega leta in pusta, poleti pa skoraj vsak vikend, najrajši na pokošenih travnikih, na vrhu hribov. Zadnja leta se enkrat v juniju na prekrasni gozdni jasi nad našo vasjo zberejo harmonikarji iz vse Slovenije. Harmonika je glasen inštrument, če pa je zraven še ozvočenje …

Žal z marsikaterega plakata gleda odraščeni otroški obraz izpred desetih let, a tokrat ne več s simpatično zadrego, temveč z butastim prisiljenim nasmehom na obrazu, ki jih ga očitno tudi naučijo stari mojstri Avsenikove tradicije. Zares ne podcenjujem otrok, ki igrajo diatonično harmoniko; najboljši med njimi ti vzamejo sapo. Igranje je podobno maratonu: dobesedno navijaš zanje, da bodo brezhibno prišli do konca. Zaradi tega tudi mene včasih požene v ploskanje. Imajo neverjetno spretne prste, izredno hitro se učijo znane viže na pamet. Človeka zamika, da bi se sam priučil tega inštrumenta, namesto da hodiš na aerobiko, na tek na smučeh, na ples.In res se jih mnogo loti igranja za hobi v zrelih letih. Takim nad dvajset let znanje ne gre več tako hitro v glavo, zato se naučijo kakih pet pesmi, pa še to površno. Potem jih vestno vadijo. Slišala sem za primer, ko vaški človek vadi na balkonu in ga morajo poslušati vsi sosedje. Naslednji primer je mestni možakar, ki vsako nedeljo začne vaditi ob pol osmih zjutraj, in je treba vstati … Ti ljudje so prepričani, da je ta glasba všeč vsakomur. Da ne govorim o razgledanih avtobusnih šoferjih, ki imajo največkrat vklopljen Radio Veseljak, in si prepuščen njihovemu izboru glasbe od začetka do konca vožnje. Prav tako je navada, da postaja v naših koncih frajtonarica »protokolarno« glasbilo. Ker premoremo nekaj zares izvrstnih glasbenikov, redno nastopajo na vseh pomembnih prireditvah.

Zakaj vse to naštevanje? Ne maram narodno zabavne glasbe. Preprosto je ne prenesem. Pa se z njo srečujem, od kar pomnim, povsod, kjer je »zabava«. Mogoče bi še nekako shajala z inštrumentalno glasbo, če se osredotočim na tehnično izvedbo pesmi, ki je včasih res vrhunska. (Zato so tudi tako čislani tisti, ki imajo glasbeno akademijo.) Na bruhanje pa mi gre, ko začnejo prepevati debilna besedila. Sram me je zanje. Ne morem razumeti, kako se kak pevec, pevka lahko vživita v neumnosti brez primere. Vse življenjske situacije v teh pesmih, naj gre za ljubezen, dvorjenje, domovinsko ljubezen, lepoto narave ali šaljivost, so v teh besedilih izmaličene, razvrednotene, skratka nevredne inteligentnega človeka. Na tak način se človek res ne more zabavati.

Še posebno postanejo te pesmi neznosne, če so pete v narečju. Tu pa se zgodi neverjetni odboj med to glasbo in mojim ustvarjanjem oziroma Janezovo poezijo. Verjetno imajo tudi narodnozabavni izvajalci prav takšen odpor od najinega ustvarjanja, kot ga imam jaz do njihovega. Narečje je bilo največkrat doslej v glasbi uporabljeno za narodnozabavni melos pa za narečno popevko. Večinoma za poudarjanje smešnega. In potem se pojavi Janezova poezija, ki navidezno zaradi narečja deluje smešno, a nato pride iz mojih ust in jaz to smešno popolnoma skvarim. Moje molovske melodije ne dopuščajo, da bi se človek zasmejal pri kaki smešni besedni zvezi. (Ob Janezovem branju, če ga površno poslušajo, se to še zgodi.) Če jaz to isto besedno zvezo zapojem s svojim resnim izrazom na obrazu, z žalostnim in zategnjenim tonom, to ljudi zmede, začnejo razmišljati, poslušati in mnogi dojamejo, da gre zares, da je ta življenjska situacija v tej pesmi zapisana zares. Občutijo, da ne gre za zabavo, da to ni neki instant blef. Da ta pesem ni bila napisana na hitro, da bi dosegla čim boljšo uvrstitev na narečni popevki.

Če te posluša srenja z veselice, jih naša glasba popolnoma odbije. Takšno situacijo sem imela priložnost občutiti na lastni koži, ko smo nastopili v »kulturnem« programu kot »predskupina« znani narodnozabavni skupini. Tisočglava množica je torej prišla zaradi nje, a je najprej dobila nas … Da, kar nekaj sočnih opazk na naš račun je bilo slišati.

Ogorčena sem tudi zaradi samozavesti, ki jo premorejo ti glasbeniki. Sama sem glasbenica, rada imam svoje pesmi, vendar se še nikoli, zares nikoli, če me niso prosili, nisem sama od sebe javila na rojstnodnevni zabavi, sindikalni zabavi, na avtobusu, na veselici, pri sosedu, na balkonu, na taborjenju, v hotelu: »Poslušajte, družba, zdajle vam bom pa zapela petnajst svojih pesmi!«

Ker živim, kjer živim, ker rada živim tukaj (pojasnjeno v prejšnjem pisanju), se občasno vključujem tudi v družabno življenje domačega okolja. Prepredeno je s to glasbo. Največkrat potrpim, celo zaplešem. Če pa je nočem poslušati, mi preostane samo to, da odidem. In sem zoprna in čudaška.

Potrditev, da sem zoprna in čudaška, sem prejšnji teden dobila v prilogi Dela Vikend (št. 970), kjer je v članku »Frajtonarica je del slovenskega DNK« kar mrgolelo izjav v podporo tej glasbi: »Medtem ko slovenska poprockovska scena stagnira, ker ima premalo glasbenih oddaj na televiziji in šibko koncertno infrastrukturo, na narodnozabavni sceni vlada preporod. Tri glasbene televizije, dve prime time oddaji na nacionalki, gasilske veselice v vsaki vasi in veliko mladih ansamblov so povzročili, da se je ta scena med mladimi spet razbohotila in prihaja celo v mesto,« piše že v uvodniku. Blaž Švab, član skupine Modrijani, se veseli: »Pred desetimi leti mladi niso glasno govorili, da plešejo polko, zdaj harmoniko slišiš na vsakem koraku, ansambli pa vsak petek, soboto in nedeljo igrajo pred toliko občinstva, da bi lahko trikrat napolnili Križanke. Modrijani imamo po 200 nastopov na leto.« Jože Potrebuješ, avtor oddaje Na zdravje in vodja skupine Čuki, pove: »Postalo je jasno, da je slovenska narodnozabavna glasba, ki je izpeljanka ljudske slovenske glasbe (!!!, moja op.), v resnici del slovenske DNK. Ker je bila dolgo časa umetno zatirana in jo še zdaj nekateri vztrajno umikajo iz medijev, je zdaj ljudem strast do nje na plan privrela skozi vse pore s toliko večjo silo.«

Le kdo jo je kdaj zatiral?! Moji prvi glasbeni spomini s televizije in radia so vezani prav na to glasbo. Razmah te glasbe se je pojavil izključno s pojavom kapitalizma, ker premožni starši lahko kupijo novo frajtonarico svojemu otroku in plačujejo drage ure učitelju. Hkrati ko so se po osamosvojitvi začeli pojavljati novi bogataši, je vzniknila tudi množica mladih harmonikašev, ki so – logično – ustanovili ansamble. Ker izhajajo iz kapitalističnih družin, imajo prirojen občutek za samopromocijo ter jasen cilj: zaslužiti s to glasbo. Mediji, ki jih podpirajo, pa so prav tako zavohali uspeh, ki ga bodo imeli z njimi. Drug drugega hranijo, to je vse.

Kakšen odpor je tole, kot na koncu članka pravi sociolog Igor Škamperle: »Menim, da gre za podzavesten odpor proti čedalje močnejši globalizaciji.« Kaj pa, če gre še za kaj več? Kaj pa, če bi bilo treba kdaj frajtonarico zamenjati za orožje? Zares so me razburile vse te izjave, zatorej zaključujem.

Ali bi bilo potemtakem prav, da se ta glasba iztrebi? Seveda ne, samo razmerje teh ansamblov in ansamblov drugih zvrsti bi se moralo spremeniti. Pa še eno iskreno željo imam, ko kot pedagog vsako leto poslušam mlade virtuoze na frajtonarici: ne pravim, naj zamenjajo inštrument; naj ga igrajo, samo naj nekdo izmed njih iz njega razvije nekaj čisto novega, posebnega, nekaj, kar bo vsem zares vzelo sapo, ne pa, da se že pri petnajstih letih tako v glasbi kot večina tudi v življenju ujamejo v rutinsko ponavljanje starih vzorcev.

Zapisano na dan prve od treh velikih poletnih hotaveljskih veselic v čast novemu gasilskemu domu, na nedeljo, 10. 7. 2011. O usodnosti teh veselic, kajti prinašati bi morale samo radost in veselje (to naj bi bilo v slovenskem značaju), a so že večkrat povzročile tragedijo (to je tudi v slovenskem značaju), pa kdaj drugič.