Popevka kot alternacija ali na prelomu dveh desetletij zlate dobe popevke

Robert Young je odložil mikrofon in odkorakal z odra. Popevka Mojmirja Sepeta in Dušana Velkaverha je v angleški različici, iz angažirane pesmi o medsebojnih razmerjih sveta in ljudi naobrnjena v posladkano ljubezensko pesem v slogu Desa O'Connorja, zadonela nenavadno mogočno, med drugim zaradi Youngovega specifičnega operetnega glasu. Poslušalci so njegovo različico pesmi Med iskrenimi ljudmi z naslovom My Love For You lahko dobili na mali plošči, izšel je tudi njegov album za vse, ki so si tega želeli. Vendar je njegova izvedba izzvenela, kot tudi sicer večina gostujočih izvedb. Na uradnem albumu s pesmimi festivala Slovenska popevka 1972 je bila različica Majde Sepe; z njo je takrat že veteranka popevkarske scene vstopila v svoje zmagovito festivalsko obdobje sedemdesetih. Dobila je prvo nagrado strokovne žirije in Grand Prix mednarodne žirije. Kaj sploh je bila »alternacija«, o kateri ves čas tako nadebudno govorimo? Ni šlo za pogruntavščino festivala Slovenska popevka, pač pa smo idejo prevzeli od velikega evropskega popevkarskega festivala v San Remu. Šlo je za dve različni izvedbi iste popevke, z dvema izvajalcema/izvajalkama in dvema različnima zasedbama: »glavno«, navadno z velikim orkestrom, in drugo z manjšo zasedbo in seveda s prilagojenim aranžmajem. Ker smo bili v neposredni bližini Italije, se je zadeva prijela precej hitro.

Leto 1972 je bilo tretje leto mednarodnih gostovanj. Slovenska popevka je prerasla v mednarodni festival, ki je tistega leta trajal tri dni, predstavilo se je dvaindvajset novih pesmi, za ploščo so nato izbrali cvetnik ponudbe. Ko je leta 1970 festival namesto domačih (slovenskih) alternacij prvič povabil pevke in pevce iz drugih jugoslovanskih republik in mednarodne izvajalke in izvajalce, se je v strukturi Slovenske popevke marsikaj spremenilo. Že od leta 1965 se je počasi posodabljala, privabljala je vedno več novih, mladih imen, posebno prelomno pa je bilo bržčas leto 1968 z Belimi vranami, ki so k nam prinesle večglasni melos zasedb z zahodne obale ZDA. V aranžmaje Popevke so vztrajno vdirali Beatli, zlasti ko se je med debitantkami pojavila Alenka Pinterič, poprej članica mariborske rockovske vokalne zasedbe The Chains, klasični pesniki pa so začeli vse bolj odstopati prostor mladim avtoricam in avtorjem besedil, v drugi polovici šestdesetih zlasti Elzi Budau in Dušanu Velkaverhu, ki sta bila nato rdeča nit sedemdesetih. Pesniki so sicer ostali, med njimi Ervin Fritz, Miroslav Košuta, Branko Šömen in Svetlana Makarovič, pa tudi tisti, ki so bili zraven že od vsega začetka, denimo Gregor Strniša in Frane Milčinski – Ježek, na festivalu še niso rekli zadnje besede. Ježek je v sedemdesetih napisal celo dve najuspešnejši besedili, obe za Majdo Sepe – Uspavanko za mrtve vagabunde leta 1974 in Pismo za Mary Brown dve leti pozneje. Strniša pa je pomemben prispevek vsaj na začetku dal novemu, mlademu festivalu Melodije morja in sonca, ko je spesnil popevko Ribič, ribič me je ujel, ki je v repertoarju Majde Sepe ostala zapisana kot ena njenih največjih uspešnic. 

Kaj sploh je bila »alternacija«, o kateri ves čas tako nadebudno govorimo? Ni šlo za pogruntavščino festivala Slovenska popevka, pač pa smo idejo prevzeli od velikega evropskega popevkarskega festivala v San Remu. Šlo je za dve različni izvedbi iste popevke, z dvema izvajalcema/izvajalkama in dvema različnima zasedbama: »glavno«, navadno z velikim orkestrom, in drugo z manjšo zasedbo in seveda s prilagojenim aranžmajem. Ker smo bili v neposredni bližini Italije, se je zadeva prijela precej hitro.

Jugoslavija se je vse bolj odpirala zahodnemu svetu, vse manj se je čutilo duha starega povojnega graditeljstva in vse več novih tokov v umetnosti in življenju nasploh – iz sivih socialističnih oblek je rasla nova sodobna moda, navdihnjena z londonskim Carnabyjem. Hkrati se je ob novih tokovih po državi še vedno širil znani duh San Rema, prav tako v novih, svežih preoblekah. Na mladem San Remu je že leta 1970 slavil Oto Pestner z vzdevkom Miki, kot je razvidno iz promocijske fotokartice, celjski čudežni otrok, ki je leta 1968 pri Jugotonu izdal prvo ploščo v slogu Robertina in Joselita, se leta 1970 pridružil gospelovski zasedbi New Swing Quartet, potem pa kot petnajstletnik sodelovanje na Mladinski popevki leta 1971 podprl z zmago na »glavnem« festivalu s pesmijo, ki je v svojem jedru nosila ljudsko, skorajda narodnozabavno melodiko, a je z aranžmajem Maria Rijavca iz pesmi v rezervi postala nekaj, kar bi tedaj v ZDA in Evropi na lestvice zlahka ponesel Engelbert Humperdinck. Festival je s tem presenetljivim dogodkom dokončno zakorakal v »mlada sedemdeseta«, desetletje, ko se je njegov protokol začel krhati in so prišli kantavtorji, nato pa še bendi in sintetizatorji. Miriam del Mare je Pestnerjevi gromovni izvedbi Porentove popevke Trideset let pridala nekolikanj sanremovske subtilnosti, vendar je šla njena različica ob moči mladeničeve interpretacije v pozabo. To je bilo t. i. »prekletstvo alternacije«, ki ni doseglo zgolj mednarodnih izvajalcev in izvajalk, pač pa je bilo prisotno od vsega začetka festivala: glavni izvajalec ali izvajalka je pobral lovorike, četudi bi druga izvedba lahko bila deležna večje pozornosti; tako je na primer Zemlja pleše za vedno ostala Robićeva, kljub manj zadržani, lahkotni swingovski interpretaciji Majde Sepe, Poletna noč Marjanina, kljub nekolikanj subtilnejši izvedbi Beti Jurković. Pri mednarodnih izvedbah pa si je malokdo zapomnil celo naslove alternacij in še dandanes nimamo popisanih in urejenih, kaj šele, da bi obstajala antologija teh izvedb. V tistem času je bilo najpomembnejše to, da pridejo gosti iz tujine in da bilaterala deluje; ta končala se je leta 1980, ko je festival vstopil v svoje zaključno triletje in potem za petnajst let umolknil. Ta drugi prelom desetletja, ki je zapihal v osemdeseta, je na odru festivala (bodisi v glavnem večeru ali v večeru svobodnih oblik) pozdravil nekatere posameznike in zasedbe, ki so dodobra oblikovali komercialno podobo sodobne slovenske (popularne) glasbe prihodnosti, med drugim Vlada Kreslina, Marijana Smodeta in Hazard. Večer svobodnih oblik je dobil ime »večer šansona« in z njim so lahko na površje scene prišli kantavtorji, ki so že v sedemdesetih predstavljali alternativo klasični festivalski ponudbi. Nekateri izmed njih, denimo Tomaž Pengov, Marko Brecelj in Jani Kovačič, se na festivalu sploh niso pojavljali, drugi, denimo Andrej Šifrer, Aleksander Mežek, Aleksander Jež in Tomaž Domicelj, pa so opozorili nase: Šifrer v netekmovalnem delu (večeru svobodnih oblik) z uspešnicama, kot sta Lepi ljudje in Vse manj je dobrih gostiln, Domicelj v tekmovalnem s komadi Vem, da danes bo srečen dan, Jamajka in Avtomat. Kreslin je izšel iz rockovskih bendov sedemdesetih (Horizont), kot solist je na festivalu slavil leta 1980, pel v zasedbah Avantura in Martin Krpan in v devetdesetih spet stopil na samostojno pot. Smode, ki je leta 1980 prvič sodeloval v večeru svobodnih oblik in naslednje leto na malo ploščo posnel svojo bržčas najbolj znano pesem, Mrtva reka, je na festivalu po zmagi po volji občinstva leta 1982 izpisal komercialno najuspešnejše solistično poglavje pop glasbe osemdesetih z uspešnicami, kot so Še pomahal ni z roko, Adrijana, v tvojih očeh, Bodi srečna, Andreja in zlasti Jožica, s katero je leta 1986 dosegel do danes nepreseženi rekord v prodaji nosilcev zvoka pri nas. Zasedba Hazard je nastala zvečine iz benda Prah, kjer so igrali Dominik Trobentar, Dare Petrič in Miro Čekeliš (v Hazardu sta se jim pridružila še Braco Doblekar in Dani Gančev), nase opozorila s pesmijo Vsak je sam leta 1980 in nato ostala na festivalskem in siceršnjem komercialnem vrhu glasbene scene do razhoda leta 1983. Vloge piscev in izvajalcev so se začele prekrivati, vse manj je bilo drugje naročenih pesmi. Zlasti kantavtorji in pozneje tudi bendi so pesmi pisali sami, le tu pa tam, denimo pri Hazardu in pozneje pri Rendez-vousu, se je zgodilo, da je bend prevzela zunanja avtorska ekipa. 

Na koncu se povrnimo za hipec v preteklost. Leta 1972 Robert Young ni vedel nič kaj podrobnega o naši glasbeni sceni, kantavtorjih ali prihajajočih rocku in punku, je pa Jugoslavija v svetu uživala velik ugled, zato je povabilo organizatorjev z veseljem sprejel. Popevko, ki jo je dobil, je v angleški obliki posvojil; še dandanes je zanimivo, ko poslušamo šansonsko in čustveno odločno izvedbo Majde Sepe, ob njej pa razčustvovano različico angleškega mojstra operetne balade. Prav tako se je v večni zgodovinski spomin istega leta zapisal interpretacijski prispevek Arsena Dedića, Pegasto dekle. To njegovo pri nas najbolj znano pesem je zapel v alternaciji z angleškim duom Baskin & Copperfield (I Never See The Sun, One Woman Band), a je Dedićeva topla in simpatična izvedba izpod peres Jureta Robežnika in Elze Budau ostala na festivalski plošči in v njegovem repertoarju ter dobila drugo nagrado občinstva.

Začelo pa se je pravzaprav takole: Francine je leta 1970 na Popevki zapela čisto prvo mednarodno alternacijo z Evo Sršen, takrat našim evrovizijskim adutom, ki je marca v Amsterdamu Jugoslaviji prinesla 11. mesto. Za njima sta prišla Metka Štok in Karl Keindl (Avstrija) in nato zahodnonemški pevec Peter Rubin, ki je pel v alternaciji z Eldo Viler. Pa bratje? Biserka Spevac je s Sonjo Gabršček iskala očka. Vrata prihajajočega desetletja so bila na široko odprta.