Povratek odpisanega (Alija Ena)?

Tempu izdaj založbe Celinka le stežka sledimo in ena zadnjih je prišla iz naslova kozmičnega funkerja RecycleMana, ki glede na to, kakšen imidž je fural v dokumentarcu V letu hiphopa, odkrito priznava in se poklanja nedotakljivemu kultu Bootsyja Collinsa. No, za novi projekt je stil nekoliko priredil z nekakšnim valjem, poveznjenem preko glave, morda v slogu plesalcev v tistem povratniškem videospotu Kylie Minogue pred kakim desetletjem. In pazi, album je prišel skoraj natanko dvajset let po prvi plošči njegovega alter ega, torej po Levi sceni.

Ko že nekaj časa nismo slišali od Dalaja, se je od nikoder zgodilo vstajenje Alija Ena. Zgodilo se je ob petnajsti obletnici plate Leva scena, ko je Dalaj s koncertno serijo pokazal, da zna z bendom v živo pokazati v bistvu več kot kdajkoli, več kot v zlatih letih slovenskega skejtanja in njegove raperske kariere. A šlo je le za mini turnejo ob obeležju, saj kot je sam nekoč rekel: »Ali En je mrtev.« Torej živel RecycleMan? S tem imenom se je Dalaj najprej predstavil kot didžej, in ne pozabimo še enega trenutka pionirskih let slovenskega didžejanja, plošče je že v 90. letih jahal kot Dj Poha. Glasba, ki jo je sukal pod psevdonimom RecycleMan, je bila nametana mešanica včasih bolj, drugič manj tenstanic Ibizi primernega housa, geto funka in drugih plesnih viž. Pred slabim letom se je začelo šušljati, da Dalaj pod tem imenom na Obali, v navezi z lokalnimi glasbeniki, spet pripravlja ploščo. In sedaj je ponovno aktivirani didžej postal vnovič aktivirani raper.

A tudi če je Ali En mrtev, nas košček produkcije nove plate spomni na njegova prva dva projekta, Levo sceno in Smetano za frende. Ali ju je takrat sklepal z raznimi prijatelji glasbeniki. Za osnovne matrice so semplali različne, večinoma ameriško raperske zanke, čez pa dodali kar nekaj živih inštrumentov, kar je bilo v prvi polovici 90. let skoraj vizionarsko. Tokrat je spet nekaj posnetkov namešanih iz mešanice prepoznavnih funkerskih semplov in živih inštrumentov. Vendar glavnina preseneti: čeprav je Dalaj album snemal z raznimi glasbeniki in čeprav v živo še naprej nastopa z bendom, velik del produkcije deluje plastično sintetično in precej retro, saj spominja na razne britanske plesne sloge 90. let, na redkih delih tudi na nekakšen crossover istega časa. Seveda pa so dodani tudi trendi zadnjih let – nekje slišimo balkanbeat, drugje basovske godbe. Instrumentalni posnetki se verjetno namerno slišijo kot totalni, nedokončani demoti in sežejo nepojmljivo široko – od nekakšnega proto downtempa z bonus posnetkom pa vse do tech housa.

Na zgodnja leta slovenskega hiphopa spominja tudi Dalajev flow. Še zmeraj zna ležerno nametavati rime, ki so v osnovi precej naivne in pogosto močno za lase privlečene, najeksplicitnejši primer je morda posnetek Kako natakniti kondom, ki govori točno o tem, kar namigne naslov. A besedila so le redko dodelana, neka celovitost, sklenjenost se izriše pri tistih, ki so napisana v obliki spominov na čase tranzicije, visenje pred Maximarketom in Skejt TV v oddaji Studio City. Absolutna novost Dalajevega nakladanja pa je, da rapa ne samo v slovenščini, ampak tudi v hrvaščini. Ne samo v hrvaščini, ampak tudi v italijanščini, na hitro tudi v angleščini in francoščini. Od vseh naštetih jezikov bi se moral ogniti le poizkusov v izrazoslovju naših slovanskih bratov, ki izpadejo precej neprepričljivo in skupaj z balkanbeatovsko podlago mučno na prvo žogo.

Glede na vse naštete sloge je jasno, da je plošča RecycleMan ena precej kodrlajsasta in bizarna, če ne kar zmedena vožnja, ki je po eni strani skoraj retrospektivna in nostalgična, po drugi pa naj bi z vključitvijo glasbenikov in nekaterih novejših prijemov pomenila nekaj novega, novo ime, novo poglavje. In to je glavni problem: plošča poskuša biti preveč stvari naenkrat, besedila pogosto obljubljajo preveč, tu in tam se sicer pojavi duhovit punchline, ki pa ne zdrži čez cele posnetke in prepogosto povsem zabluzi. Nastavki za »ali-enovsko« plato so tu, tako v produkciji kot v lucidno bedastih rimah. A tu je tudi veliko drugega, od vzhodnjaške melodike do plesnih ritmov, ki bi se precej domače počutili v kakšni od lokalnih komercialnih diskotek.

Projekt RecycleMan ni zares primerljiv z Levo sceno niti z nekoliko manj sijajno Smetano za frende, vseeno pa ne moremo spregledati občasnega spogledovanja s principom zgodnjega dela enega od dveh raperjev, ki sta do danes najširše definirala lokalno sceno. In ne pozabimo, Levo sceno so snemali na Primorskem, v Dekanih. Nova plošča je deloma nastajala blizu, prav tako na slovenski Obali, natančneje v Piranu. Tako Ali En kot RecycleMan rada delata na soncu. 

@http://www.youtube.com/watch?v=lb3fIRH5Wn0@