Pozdrav iz pekla

Sto osemindvajset strani debelo rdečkasto knjigo z bodečo žico na naslovki in s priloženim cedejem sem od februarja nosila v torbi od karantene v cerkljanskih hribih in nazaj pa potem zopet tihotapila gor kot kakšna kurirka, ki iz javke v javko prenaša dragoceni tovor. Knjiga oziroma njena vsebina je namreč mnogo, mnogo težja, kot se je zdela na prvi pogled. Poslušala sem jo skupaj z novicami iz okupirane, izpraznjene, tihe Ljubljane in jokala v mrzle marčevske noči. A o njej nisem mogla pisati. Tudi sedaj mi njena vsebina težko, zelo težko leže na papir. Verjetno zato, ker je, kljub temu da je njena vsebina nastajala pred osemdesetimi in več leti, tukaj in zdaj enostavno preblizu. Ker so zgodbe iz lagerjev, taborišč in kacetov zgodbe v (še) živem spominu naših prednikov. Ker se spomin in zgodovina z ideološkimi potvarjalci spreminja v igro moči nad dejstvi in ponižujoče polemizira s kolektivno in intimno resničnostjo. Ker nam s tem sporoča, da je druga svetovna vojna še vedno del ideološke manipulacije sedanjosti, ki jo ponotranjajo tudi mlajše generacije. In zato še ni končana. Ker je naš koronski čas, ki je boleče razgalil vso bedo neoliberalizma, političnih oportunizmov in okrepljenih šovinizmov, ksenofobije in nacionalizmov, morda bliže grozotam, o katerih so pesnili ljudje v čakalnicah smrti, kot si sploh upamo pomisliti. Če se glas preživelega Aleksandra Kulisiewicza ob nežnem prebiranju kitarskih strun razlega precej himnično, na trenutke celo vaudevillovsko, sta Janijev raskavi, hrapavi vokal in dramaturško gromka interpretacija odraz nekega drugega časa in estetike. V prostor pesmi grlo in kitara vstopata spoštljivo, obenem pa se ne distancirata od bolečine preteklosti. Lahko bi celo rekli, da je Kovačičeva subtilno groba naracija morebiti edini legitimni način dialogiziranja z ranami od nekoč. Morda zato, ker krvavijo še danes.

»Škoda ne, zakaj niso tisti tukaj, ki to kuhajo? Zakaj smo samo tisti, ki tega ne maramo? In potem se moramo lotiti stvari, ki jih ne maramo, da bi očistili prostor za naše otroke,« se na posnetku, danes starem dobrega pol leta, priduša Jani Kovačič, preden zasope v Tak podnevi kot ponoči, trupla žgem vesel, juhej!  

V poglobljenem delu z imenom Orfej iz pekla (http://www.sigic.si/kantavtorske-kvante-pesmi-iz-pekla.html), posvečenem brezimnim žrtvam vojn, se domači trubadur sreča in spozna z lagerskim trubadurjem Aleksandrom Kulisiewiczom, taboriščnikom, ki je šest let preživljal pekel Sachsenhausna, koncentracijskega taborišča blizu Berlina. V tem času je sam zložil veliko pesmi, ostale so mu narekovali sotrpini. Skupaj naj bi tako zbral na desetine, če ne stotine pesmi in pričevanj v najrazličnejših jezikih, zato je veljal za živega pomnika in pričevalca ustne zgodovine mnogih narodov in ljudstev, ki so se znašla pred istimi vrati pekla. 

Sloviti čilski pesnik in politik Pablo Neruda je nekoč zapisal: »Ko tiranija potemni zemljo in kaznuje ljudi, se išče najglasnejši glas, in glava poeta se zakotali v globok vodnjak zgodovine. Tiranija odreže glavo, ki poje, a glas na dnu globokega vodnjaka se vrne k skrivnim izvirom zemlje in se dvigne iz teme skozi usta ljudi.« Taborišča so bili prostori, v katerih so se skoncentrirali vsi absurdi in grozote človeškega trpljenja. Glasba in pesem sta kot ustvarjalni, umetniški praksi za mnoge tako predstavljali lajšanje fizičnih in psiholoških travm ter obliko upora proti popolnemu razčlovečenju – dobesedno kot glas na dnu globokega vodnjaka, ki se je dvigal iz teme skozi usta ljudi.

Triindvajset pesmi, ki jih je Kovačič izbral med bogato arhivsko zapuščino Kulisiewicza (danes jo hrani Muzej spomina na holokavst v Washingtonu v ZDA) in posnel v živo na koncertu v Narodni galeriji v Ljubljani konec novembra lani, pričajo o nečloveških razmerah, grozi in brezupu taboriščnikov, o njihovih grozljivih usodah, o lakoti tako po kruhu kot po svobodi. Nekatere z etnografsko natančnostjo popisujejo lagerski vsakdan in čakanje na smrt, vmes pa se prikrade tudi kakšno drobno zadoščenje glede lagerske družbene in stanovske uravnilovke, po kateri morajo tudi škofje čistiti drek, pa norčevanje iz Hitlerjeve impotence in napoved njegovega skorajšnjega propada. So himnične, baladne, angažirane, uporniške, groteskne, satirične (črnohumorne oziroma črno optimistične, kot bi rekel Kovačič), a tudi brutalno realistične, kot je uspavanka očeta, ki mora v plamene krematorija vreči mrtvega sinka. 

Če se glas preživelega Aleksandra Kulisiewicza ob nežnem prebiranju kitarskih strun razlega precej himnično, na trenutke celo vaudevillovsko, sta Janijev raskavi, hrapavi vokal in dramaturško gromka interpretacija odraz nekega drugega časa in estetike. V prostor pesmi grlo in kitara vstopata spoštljivo, obenem pa se ne distancirata od bolečine preteklosti. Lahko bi celo rekli, da je Kovačičeva subtilno groba naracija morebiti edini legitimni način dialogiziranja z ranami od nekoč. Morda zato, ker krvavijo še danes. 

Orfej iz pekla Orfeja iz slovenskih vic drži za roko. In obratno. Sedanjost se mora ozreti nazaj, ne okameneti. Če ne veš, kje je pot v pekel, vprašaj kantavtorja. Če ga ni, si že tam. 

… Pozdrave iz pekla smo že prejeli.

Heil, Sachsenhausen,
Ko bom jutri spet crkaval,
Z levim krakom pobrcaval:
Heil, es lebe Kulturkampf!¹ 

(Iz pesmi Heil, Sachsenhausen)

1.  V knjižici piše: »Izraz Kulturkampf /kulturni boj/ je bil prvič uporabljen za opis političnega boja med nemško vlado in katoliško cerkvijo v 19. stoletju. Kulisiewiczu so bila nacistična prizadevanja za izkoreninjenje poljske kulture oblika Kulturkampfa. ... 'Leva noga' namiguje na levičarske ali komunistične simpatije političnih zapornikov.«