Pragmatična protislovja improvizacije

Ena bolj intrigantnih značilnosti improvizirane godbe stoji nekje med ne vnaprej dano formo, muhavostjo njenega gonilnega temelja, to je trenutka, in predispozicijo vpletenih praktikov, da v načelno spontanost poteka vrinejo tihe, morda komaj opazne, toda izredno pomembne determinante. Nekaj čudovitega je v razmerju med idealom čistega, celostno neidiomatskega, v vlogah povsem izravnanega muziciranja in dejanskostjo mestoma povsem individualiziranih estetskih sistemov, realnih izkušenj, simbolnih pozicij glasbenikov, skratka tistih dejavnikov, zaradi katerih ostaja nazadnje ideal nedosegljiv. Dogodki improviziranega muziciranja so vedno močno odvisni od konteksta, po svoje bi lahko rekli, da nam ponujajo uglasbljeno srž razmerij in odnosov navzočih praktikov, pretkano igro njihovih občih ambicij ter konkretnih pozicij v družbi nasploh in njihovih ožjih krogih. Odličen vpogled v dvoje precej različnih improvizacijskih kontekstov in samosvojih prepletov ustvarjalnih izhodišč nam ponudita zadnji izdaji založbe Jazz Cerkno Records: istoimenska plošča kvarteta καλός, ki ga vodi Oskar Longyka, letošnji rezident .abecedine platforme Mladi raziskovalci, in album Žepi tolkalca Zlatka Kaučiča in saksofonista Boštjana Simona. S posnetka se jasno sliši, da kvartet k muziciranju pristopa previdno. Razvojni lok je počasnejšega tipa, definira ga pozorno tipajoča, na določenih mestih plašna in temperamentno nemirna godba. Skratka tenzija. Žgoča, a opojna tenzija, ki je odraz z izkušnjami še ne popolnoma nahranjenega kolektiva v stanovitni borbi z nepredvidljivostmi in dvomi v trenutku interakcije. Stanovitnost, vztrajnost, pogum so ključni in vsekakor primerni označevalci.

Kαλός (grško za »lepo«) je mednarodni kvartet, ki ga poleg ambicioznega mladega violinista Oskarja sestavljajo prav tako mladi in ambiciozni Alberto Mastracci na violi, Tobias Kochseder na bandoneonu in Jure Bergant za klavirjem. Muzikalno ustvarjalni aparat te grupacije še ni docela formiran, se pa deloma razvija tudi v okviru akademskih institucij. Na albumu najdemo posnetek nastopa z zadnje, 27. edicije festivala Jazz Cerkno; koncert se je odvil na odru Glasbene šole Cerkno v sklopu spremljevalnega programa. Kvartet se je po tem nastopu predstavil še večkrat, med drugim na ljubljanskem Jazz festivalu, v metelkovskem klubu Gromka in v sklopu serialke FriForma. In v srži vpadljivo sprašujoča glasbena vsebina se je v teh nastopih vseskozi preobražala, verjetno prvenstveno na podlagi organizacijskih, časovnih, prostorskih in ostalih specifik posameznega dogodka. Koncert v Cerknem pa je bil vendarle eden od bolj povednih, posebno če se naslonimo na uvodoma omenjeni improvizatorski paradoks, tj. sveženj realno obstoječih izkušenj in umeščenosti vpletenih, ki v večji ali manjši meri determinira formo, proces izpeljave impro dogodka.

Kαλός izhaja iz partiture, je kompozicija, vendar nam ob poslušanju kaj hitro postane jasno, da takšne vrste, ki bistvo svoje generacije postavlja v trenutek, v čuječnost sogodbenikov, v poslušanje, odzivanje in hipno iskanje možnosti izpeljave. Zvok kvarteta ima nezgrešljivi priokus avantgardne komorne glasbe druge polovice 20. stoletja, se pa hkrati izmika praznim gestam in klišejem, kar je verjetno rezultat hkratnega udejstvovanja glasbenikov v akademskem miljeju, na njegovem robu in izven njega. Vsebino posnetka iz Cerkna obkroža neke vrste pereča avra, ki jo lahko pojasnijo nekatere bistveno bolj družbeno pogojene podmene. Nastop je namreč potekal v sklopu spremljevalnega programa festivala Jazz Cerkno, ki nikoli ni skrival svoje naklonjenosti do robnih, a vselej najprej jazzovskih godb svetovnega kalibra, kar je za mlado glasbeniško formacijo gotovo precej trd oreh. S posnetka se jasno sliši, da kvartet k muziciranju pristopa previdno. Razvojni lok je počasnejšega tipa, definira ga pozorno tipajoča, na določenih mestih plašna in temperamentno nemirna godba. Skratka tenzija. Žgoča, a opojna tenzija, ki je odraz z izkušnjami še ne popolnoma nahranjenega kolektiva v stanovitni borbi z nepredvidljivostmi in dvomi v trenutku interakcije. Stanovitnost, vztrajnost, pogum so ključni in vsekakor primerni označevalci. Kvartet morda res večino časa tipa, išče in sprašuje, ampak ko najde, to izvrstno kapitalizira. Svoje nekoliko labilno, mladostno neodločno izhodišče naskakuje z močnim temperamentom in silovito željo po usklajeni kolektivni izraznosti. Ključno je, da brez prvega ni drugega. Brez izhodiščne negotovosti ni njenega preseganja. Čudovita protislovja, ki so ravno bistvo improvizirane godbe.

Na drugi strani imamo izdelana in vseskozi preverjena improvizatorja, prava znalca, Zlatka Kaučiča in Boštjana Simona, ki se nam oglašata s svojo prvo skupno duo ploščo Žepi. Glasbenika sta temeljne formativne ledine že zdavnaj prerila, vsak po svoje, in sicer prvi zaradi starosti nekoliko prej kot drugi, ter prišla do točke zanesljive muzikalne prilagodljivosti, do zmožnosti plodnega doprinosa v mnogoterih godbenih kontekstih. Muziciranja v formi dua pravzaprav ne smemo jemati kot samoumevnost. Skromna dvojnost v inštrumentariju je namreč precej zahtevno ustvarjalno polje, saj ni dodatnih inštrumentalnih linij, na katere bi se glasbenik lahko zanesel ob neugodnih spletih interakcij, ni zaledja zvočnih varnostnih mrež. Če ne boš plaval, boš utonil. Brez vzvoda konkretne tehnične podkovanosti in agilnosti v aktih vzajemnega poslušanja in muziciranja je kot duo presneto težko ostati atraktiven. Toda Zlatko in Boštjan to brez dvoma zmoreta, v dvoje zlahka nastopita suvereno, že skoraj rutinirano. 

Na albumu Žepi sta delovni proces omejilna na prefinjeno kratke improvizacijske odseke, na kompaktne žepe glasbenih idej, motivov in tvorb. Ne glede na to, da svojih žepov ne raztezata predaleč, lahko rečemo, da gre za improvizacijo, ki se pretežno ukvarja s teksturo in barva delo. Žep 6 je odličen primer tovrstnega atmosferičnega graditeljstva, med drugim na trenutke spominja na album The Ear Is The Shadow Of The Eye, enega od mnogih sodelovanj Kaučiča in Tomaža Groma. Ključen je Simonov sintetizator, ki igra vlogo sintetične nevidne roke, presenetljivo velelnega intervencionista, ki se mu morata glasbenika večkrat klanjati oziroma prilagoditi, da lahko sobivata. Podobno počneta Jure Boršič in Jaka Berger kot Shoe & Shoelace, tudi v smislu improvizacijskega osredotočenja na teksture, le da sta Zlatko in Boštjan bolj zadržana, kontemplativna in manj zvesta prostojazzovskemu izrazoslovju. V ospredje tako med drugim stopi Simonova sposobnost vpeljevanja zapomljivih, močnih in evokativnih melodičnih fraz in tematskih parol, ki smo jih od njega že vajeni. 

Izhodišče Kaučiča in Simona je torej neprimerljivo stanovitnejše, kot to lahko rečemo za kvartet καλός. Ga pa v enaki meri ženejo in pragmatično izpodbijajo svojevrstna protislovja: Simonova formacija v akademskem glasbenem prostoru in Zlatkova na evropskih ulicah, Zlatkova emfatičnost in senzibilnost ter Simonova zadržanost, komponistična vznesenost in žilica za tehnične komplekse. Ta protislovja oživljajo improvizacijski dogodek, saj nepredvidljivo zvrnejo na predvidljivo, a hkrati improvizirano godbo oživljajo, morda bi lahko celo rekli, da jo napravijo bolj človeško.