Prasci za vedno: 20 let briškega benda Pigs Parlament

Na Primorskem, morda pa tudi v Sloveniji, bi težko našli zasedbo, ki je s tako malo institucionalne podpore uspela nagovoriti tako široko paleto ljudi in odigrati toliko koncertov s tako malo medijske podpore, razen redkih omemb v Primorskih novicah in gostovanj v etru Radia Koper. Pigs Parlament, bend, ki je v zadnjih dveh desetletjih precej vplival na dogajanje na širši alter sceni, je nenadomestljiva institucija naredi sam etosa na Slovenskem in tesno povezan kolektiv, ki je preživel vzpone in padce, trende in estetske cikle, umik starejših in prihod novih generacij, tako tistih pod odrom kot tistih, ki skrbijo za program na odru. In pri vsem tem ohranil svoje bistvo neokrnjeno.  Punk muzika, kakorkoli drugačna od tiste prvotne, živi dalje. Pod radarjem. Ne čudi me, da je pričujoči zapis morda prva temeljitejša predstavitev delovanja in glasbe benda Pigs Parlament v slovenskih medijih. Medtem ko eni že štirideset in več let nostalgično prodajajo svoje mite in legende, drugi zadnjih dvajset let tiho ustvarjajo, razveseljujejo tako starejše kot mlajše generacije in naprej nosijo plamenico punk rocka, ne da bi pričakovali, kaj šele zahtevali priznanja, razstave in simpozije za svoje (kontra)kulturno delovanje. Naj živijo Prasci!

Danes sedemčlanska party punk/ska-core zasedba se je formirala leta 2004 pred nekdanjo trgovino Diskont na Plešivem, prav tam, kjer sem sam prvič zakomiral ob prekomernem zaužitju bambusa. Primarni drajv je bila želja, da bi popestrili podeželski dolgčas, ki pa v Brdih ob močni tradiciji alter kulture od 80. let dalje – od Gradu Vipolže do kluba Strelišče, od skejterjev do raznih glasbenih subkultur – nikoli ni bil res hud. Od takrat so Prasci kot bend prehodili res dolgo pot in na širši sceni pustili velik pečat. Morda največji od vseh domačih underground bendov, ki nikdar niso pristali v redni rotaciji nacionalnega radia in dobili intervjuja na MMC-ju ali v drugih osrednjih medijih. Že drži, da so Alo!stari s svojim melodičnim punk rockom in besedili v štajerskem dialektu v zadnjem obdobju precej zaznamovali naše radijske frekvence. Prasci so v sočnem briškem narečju – od Fsove petke (neuradne briške himne, ki popisuje avanture protagonista Fsa in njegovega rdečega Renaulta 5) do Goriškega komata (venčka komadov takrat aktivnih goriških bendov) – delali prav to, ampak o njih ni nihče pisal člankov ali snemal dokumentarnih filmov.

Morda je skrivnost njihove dolgoživosti in konsistentnosti prav obstoj v nekakšnem vzporednem vesolju. Neobremenjeni so z dogajanjem v mainstreamu in onstran, jebivetrski do medijske recepcije, briško trmasti in delavni, predvsem pa prepričani v svoj zvok in poslanstvo. Prav zato sem jih vedno štel za slovenske NOFX, seveda tudi v smislu estetskih smernic igrivega in zajebantskega punk rocka, ampak predvsem pa z vidika ideologije, etosa, prepričanj. Ne da bi zares kadarkoli postali mainstream v klasičnem pomenu besede, so se tudi sami tako kot njihovi idoli NOFX, s katerimi so kasneje večkrat prekrižali pot, uspeli prebiti do široke množice poslušalcev. Četudi niso nikoli postali del našega osrednjega medijskega prostora, danes nastopajo vsepovsod, od velikih festivalov v španski Galiciji, srednjeevropskih in balkanskih odrov do domačih institucij à la Punk Rock Holiday in Kino Šiška ter študentskih masovk, kot so Majske igre. Poleg tega so eden redkih bendov, ki članov ni menjal, pač pa jih je sčasoma dodajal. Iz prvotnega najstniškega kvarteta z Vasjo Rusjanom (vokal, kitara), Matejem Srebrničem (bas kitara, vokal, produkcija), Denijem Srebrničem (kitara, vokal) in Bobanom Stojkovom – Bobijem (bobni, vokal) so se s prihodom Tine Rebec (vokal) in Mihe Ivančiča (trobenta) in nazadnje Masima Piriha (trobenta) leta 2021 preobrazili v septet.

Kot ste morda že uganili, te vrstice niso klasični portret, pač pa neizbežno sentimentalno avtobiografsko razmišljanje o bendu, ki je imel name v ključnih letih odraščanja največji vpliv od vseh slovenskih muzičarjev. Njihov prvi demo (2004) z Bobijem in dvema svinjskima glavama na platnici sem v osnovni šoli ogulil do amena. Njihov cover komada I Am a Revenant kalifornijskih punkrockerjev The Distillers, v katerem je Tina Rebec prekosila Brody Dalle, smo s klapo poslušali non stop. Njihov cover partizanske Hej, brigade je vsakič znova rezultiral v pizdariji pod odrom, kjerkoli so igrali. Še zdaj dobim kurjo polt, ko podoživim naše živalsko dretje ob uvodnih verzih komada Problemi laganja, ob katerem sem se počutili kot del prave hardcore scene, recimo bostonske, ki sem jo takrat častil. Ko slišim v italijanščini odpeto Orbito, se spomnim na vse srednješolske pijanice. In še vedno se vsakič nasmejem ob verzu »la guardia forestale non mi vuole più, son’ più animale di orso Pooh«. Že od začetka Prasce poznamo tudi kot mojstre punk coverjev, ki so sposobni, vsaj približno, odigrati skoraj celotne diskografije bendov, kot sta NOFX in Rancid, hkrati pa postreči z ambicioznimi parodičnimi coverji, kot je Bohemian Rhapsody. Če so se v komadih z angleškimi teksti tako stilistično kot vsebinsko večinoma zgledovali pri predstavnikih ameriških institucij Fat Wreck Chords in Epitaph, pa so v komadih z briškimi oziroma slovenskimi besedili zablesteli s svojo drugačnostjo, neposnemljivostjo, neresnostjo, občutkom za samoironijo in darom za animacijo publike, ki seveda izhaja iz učbenika Fat Mika.  

Če pomislim na vse mosh pite in singalonge, postane nostalgija intenzivna. Podobno kot ob poslovilnem majskem koncertu kalifornijskih ikon NOFX v dvorani Media Center, kjer sem v dveh urah doživel številne flashbacke v najstniška leta, ki so bila tako ali drugače povezana s Prasci. Nenazadnje so bili ob NOFX moja prva bendovska ljubezen, ki je ne pozabiš nikoli. Na koncertu v baru Enigma v sosednji Gorici so se nam ob vsem skakanju skoraj sesula lesena tla pod nogami. Na punk rock karaokah v Tolminu smo z njimi na vse grlo peli komade Rancidov in se na glavo metali v pesek, podobno pa smo si glave razbijali ob številnih koncertih na Mostovni. V njihovem prostoru za vaje in studiu P.L.C. smo v dijaških letih preživeli nešteto ur. Kot nadobudni muzičarji, brezdelneži, mimoidoči, ki smo se tam radi ustavili, ker se je vedno kaj snemalo ali igralo.    

Ob tem moram izpostaviti nenadomestljivo vlogo gonilne sile benda, multiinstrumentalista in producenta Mateja Srebrniča, ki se je izkazal za enega pomembnejših kulturnih delavcev na širši goriški sceni, človeka z velikim potrpljenjem, mentorja, spodbujevalca, agitatorja, idealista … V bistvu je Srebrnič nekakšen briški Steve Albini, ki je v studiu P.L.C. za male pare pomagal uresničiti sanje marsikateremu neuveljavljenemu glasbeniku in bendu. Tudi meni, ko sem komaj štirinajstleten pri njem z našim osnovnošolskim punk bendom snemal prve deme. Studio P.L.C. je rasel, se posodabljal in postal eden od epicentrov briške, goriške in primorske scene, kasneje pa je tam veliko ur preživela še množica drugih glasbenikov, tako domačih kot tujih.

Prasci vedno bili in ostajajo podeželski bend, ki dokazuje, da punk rock ni nujno le urbana glasbena forma in da je lahko ruralna scena prav tako razvita kot katerakoli mestna. Priznam, da smo Brici na trenutke lahko pretirano lokalpatriotski, ampak poslušajte, kaj pravim. V zadnjem desetletju sem kot soudeleženec slovenskega alter občestva opazil, da je briški underground ne glede na svojo periferno pozicijo ena najbolj vitalnih alter skupnosti. Današnja povezanost in solidarnost med akterji je posredno zagotovo tudi stranski produkt Prascev, ki so bili in ostajajo osišče briške glasbene scene. Skozi leta so z različnimi iniciativami in koncerti tako ali drugače povezovali ljubitelje muzike in bende. Leta 2007 so, denimo, ob naravni znamenitosti potoka Kožbanjščka, znani kot Kotline, samoiniciativno organizirali manifestacijo Rock Kotline, ki je bila do leta 2011 neuradni zaključek poletja za lokalno mladino. Ko gledam posnetek njihovega nastopa v Kotlinah leta 2009, kjer igrajo komad Hej, brigade, v njih vidim NOFX iz dokumentarca 10 Years Of Fuckin’ Up (1994), ko so leta 1987 nastopili v oregonskem Ashlandu.

Leto 2011 je bilo za bend prelomno, njihova dejanja so imela širše posledice za festivalsko dogajanje v Tolminu. Naslednja štorija se z distance bere kot odlomek iz biografije kakega kultnega benda. Tistega leta so namreč Prasci na Sotočju mimo organizatorjev festivala Punk Rock Holiday organizirali koncert in naredili mini revolucijo. Sami so naredili plakate, prinesli opremo in ozvočenje, postavili oder in skupaj z goriškimi Neverend odigrali legendarni koncert pred okoli tisočglavo množico. Glavni organizator festivala, Andrej Sevšek, jih je naslednje leto povabil na glavni festivalski oder. V publiki je bil tisti dan ravno Erik Sandin – Smelly, bobnar že tolikokrat omenjenih NOFX, ki je med njihovim headlinerskim koncertom še isti večer v publiki prepoznal vokalistko Tino Rebec, ki je držala napis »Lori Meyers With Me« v rokah, in ostalo je zgodovina. Besede Tine Rebec in Mateja Srebrniča v prispevku o dotičnem festivalu Punk Rock Holiday v oddaji Aritmija, da bi lahko mali in slovenski bendi tam igrali vsak dan, so se izkazale za daljnosežne. Organizatorje festivala so namreč leta 2012 spodbudile, da so tudi uradno postavili še drugi oder na Sotočju. Prasci so zaradi obvladovanja punk rock kanona postali uradni bend punk rock karaok in so kasneje večkrat nastopili na glavnem odru.

Njihova pot je bila tako ali drugače vseskozi povezana z bendom NOFX. Zato mi je spomin z njihovega nedavnega poslovilnega koncerta v Ljubljani, ko sem sredi večtisočglave množice zagledal Mateja Srebrniča, in se z njim znorel, posebno pri srcu. Full circle. Tako kot NOFX, ki so na omenjenem koncertu na momente štonirali ku prasci in vseeno dostavili brezčasni punk rock show, tudi Prasci nikoli niso bili tehničarji. So party bend, veseljači, razgrajači, vodje punkrockerskega obreda z vinskim bongom, ki je postal nenadomestljiv člen njihove odrske dramaturgije, predvsem ob komadu Banjo Punk. Po albumih It’s Time For Sausages (2010), Different Pigs, Same Shit (2012), konceptualno povezani trilogiji EP-jev (2017-2018) in koncertnem albumu Live From Strelišče (2020) zdaj ob dvajsetletnici napovedujejo dvojni album, ki ga zaznamuje nova zrelost. 

Razdeljen je na dva dela s sedmerico komadov na vsaki strani. Slovenski, z besedili v briškem narečju, je prepleten z zgodbami o domačem okolju, o mentalnem zdravju mladih, medgeneracijskih napetostih, garaški mentaliteti in drugih lokalno specifičnih, a obenem splošnih temah, ki so aktualne za našo generacijo. Angleški prinaša stilistično razgiban izbor komadov med hardcorom, ska punkom, punk rockom in crossover metalom, seveda s prepoznavno družbenokritičnimi teksti. Ves novi material so skupaj z evergreeni in raznimi sodelovanji predstavili na svoji 20. obletnici, ki so jo na domačem terenu obeležili v soboto, 14. septembra. Na odru so se jim pridružili številni gostje, med njimi italijanska zasedba Strozzapreti, briško-kanalsko-mirenski kvartet in letošnji klubski maratonci Samokres ter njihov idol Klemen Klemen, s katerim so si oder delili že večkrat, med drugim na njihovem prvem nastopu na festivalu Hokus Pokus v gradu Vipolže. 

Čas je, da slovenska javnost preneha živeti v poznih 70. in 80. letih. Ni potrebe, da ob vsaki novi obletnici pišemo hvalospeve enim in istim punk bendom, enim in istim protagonistom, ki so bili večinoma aktivni zgolj nekaj let. Nekateri so resda ustvarili prelomne klasike, številni pa za seboj niso pustili ničesar zares impresivnega, vendar so skozi pisanje takratnih akterjev vsi postali del alter kanona. Zlasti ljubljanskega, ki se zaradi močne medijske in publicistične pokritosti vsakič znova predstavlja kot edini relevantni in daljnosežni. Toda punk muzika, kakorkoli drugačna od tiste prvotne, živi dalje. Pod radarjem. Ne čudi me, da je pričujoči zapis morda prva temeljitejša predstavitev delovanja in glasbe benda Pigs Parlament v slovenskih medijih. Medtem ko eni že štirideset in več let nostalgično prodajajo svoje mite in legende, drugi zadnjih dvajset let tiho ustvarjajo, razveseljujejo tako starejše kot mlajše generacije in naprej nosijo plamenico punk rocka, ne da bi pričakovali, kaj šele zahtevali priznanja, razstave in simpozije za svoje (kontra)kulturno delovanje. Naj živijo Prasci!