03.11.2021

Praslovenski akord

Sozvočje je album, kjer je sozvočje, sicer definirano tudi kot »istočasno zvenenje najmanj treh tonov«, našlo ubrani praslovenski akord. Ne v tonih, strunah, tipkah, glasilkah. Temveč v medsebojnem poslušanju. Poezije, ljudskih napevov in drug drugega.

Jaša Lorenčič

Sozvočja

Janez Dovč & Sounds of Slovenia

Sozvočja

Celinka
2021

Ni nujno izhodišče, je pa vsekakor izstopajoč citat: »Prava tradicija ni relikt preteklosti, ki je nepovrnljivo odtekla, je živa sila, ki oživlja in ozavešča sedanjost.« Tako je tradicijo presojal veliki skladatelj 20. stoletja, Igor Stravinski. Izjavil je tudi, da v življenju ni razumel niti takta glasbe, jo je pa začutil, in sodi med tiste, ki jim je pripisana izjava, da si dobri avtorji sposojajo, odlični pa kradejo. Janez Dovč je s Sounds of Slovenia pokazal, da je tako dober kot odličen. Sposoja si iz ljudske zakladnice, »krade« pa znova in znova iz prvoligaške slovenske inštrumentalne scene. In tako so nastala Sozvočja, drugi celometražni album projekta Sounds of Slovenia, ki zveni kot vsi albumi, ki so že bili in ki bi še morali nastati. Za Dovča in ekipo je ljudska glasba »spomin iz davnine, odmev prostora, ki v sebi nosi različnost slovenskih pokrajin«, avtorska pesem pa »vzmet duh’, ki to raznolikost povezuje«. Zato je Sozvočje točno to: uglašuje ljudskost in avtorstvo, stoletne napeve in moderne harmonije. In na sredini, še zdaleč pa ne v ospredju, je kot vselej Janez Dovč. Dirigent etnofilharmoničnega orkestra, ki je odzven Slovenije. Sozvočje je prisluhnilo slovenskemu izročilu, kakor ga skozi verze velikih slovenskih poetov čuti Dovč s cvetoberno postavo s Sounds of Slovenia. Je album, ki kaže, da bi lahko imeli tudi slovensko rock opero. Ali progresivni muzikal s konkretnimi hiti.

Sozvočja že takoj delujejo večno in obenem brezčasno. To je resda Slovenija, ampak zgolj prostorsko in etnološko. Dovč s Sounds of Slovenia nemudoma pokuka dlje, odpre prostor, do koder le lahko, na prepihu kultur, nikdar pa rodne grude ne zapusti. Vztraja pri široki, a ne spet tako široki kot prvič, predvsem pa nesporno kakovostni zasedbi, ki ji težko rečemo bend. Prej je namreč orkester, in vprašanje ni, kdo je zraven, ampak če morda kdo ne manjka. Kajti že prvenec Sounds of Slovenia (2014) je upravičil izbor imena, zdaj ga je le še nadgradil. Vsakdo lahko pride do izraza, vendar tako, da vsi drug drugemu prisluhnejo, pa naj gre za piščali Boštjana Gombača, tubo Gorana Krmaca, kitaro Roberta Pikla in tako naprej. Sounds of Slovenia ni toliko projekt, kolikor je projektiranje, iz katerega potem vedno nekaj nastane. Na starih temeljih, kjer gradijo nove generacije s pietetnostjo kulturnega zavoda. Vse pa postane legitimno, ko Dovč verze poišče pri slovenskih pevcih, ki imajo v slovenskih mestih svoje ulice. 

Sozvočja se začnejo nezemsko, nekje med mitom, bajko in epom, čeprav je uvodni komad naslovljen z Zemlja. Dovč na široko odpre meh časa, ne da bi se dotaknil harmonike. Pevska skupina Maroltovke z uvodnim marimbastim žuborenjem in kamenjastim zvokom načne ljudsko temo in jo po Gombačevem skoraj divjebabnem piščalnem premoru pretopi skozi izključno deklamiranega Edvarda Kocbeka (Lipicanci) in Ivana Cankarja (Kurent), ko Dovč nastavi svojo harmoniko kot dirigentsko palico za skoraj cankarjanski muzikal. Izmenjevanje vokalov, polifoničnost, menjavanje inštrumentov ..., kako to zagrabi! In vse to je – en komad. No, vsaj dva, ampak nekako vendar en. Dovč si za uvod dovoli skoraj preveč, vendar vztrajnega poslušalca nagradi še pred koncem prvega komada. Je to Cankar, ki je prek Kurenta srečal afriške ritme? Kabinetni ljudje nato dodatno poudarijo preskakovanje časov, naj bo uvod še tako popevkarski. To je komad, ki si dovoli zrasti, zapolniti čim več linij, toda ne zaradi zapolnjevanja samega. Vokalist Metod Banko stopi v ospredje, kjer tudi ostane, medtem ko na večjem delu plošče vse ostalo sledi preudarnemu, vodilnemu, mestoma vodljivemu vokalu. Kabinetni ljudje se prav tako začnejo z ljudskimi verzi, ki se nepričakovano srečajo s Srečkom Kosovelom. Dovču uspe združiti verz »škrjanček poje, žvrgoli / se bel'ga dneva veseli« s »ste videli ptico, ki je izletela / iz kletke, poglejte, kako se opoteka«. Eko skladba, razpoloženjska, lebdeča, ki ne uide predaleč na preostale strani neba. Dovč ne pristaja na konvencije in tako je Neusmiljena gospoda poklon slovenskemu progresivnemu/jazz fusion izročilu, le da to stori s posodobljenim zvokom. Sounds of Slovenia gre dlje tam, kjer še najbolj drzna Katalena, denimo, postane. In to velja že za tretji komad. Banko je kot pevec vodič, vloge tokrat niso razdeljene med raznolike vokalistke, kar je pa nadomeščeno z izrazitimi in pogostimi ženskimi vokali, kot neke vrste zborom, muzami, antiko. Čeprav, kot rečeno, ne iščite časa, nima smisla. Kajti Neusmiljena gospoda zavije k neusmiljenemu, skoraj free jazzu, ko se Klemen Kotar izkaže v saksofonski eksploziji, vse pa podkrepi Krmačev nezgrešljivi bas. Kdor zdrži dlje, dobi nagrado. Punt je šel vse do klasičnega napeva »le vkup, le vkup uboga gmajna«, in to je naredil teatralno, gledališko, zborovsko. Uvod je neverjetno gledališko konvencionalen, a je zaradi elektronskega branje med vrsticami že takoj jasno, da bo komad dočakal modernistično razgradnjo. Ne le zaradi Mileta Klopčiča, temveč zato, ker se spet pridruži Kosovel, vse pa povezuje latentni laibachovski pridih, ki je izpeljan skozi manj invazivne posege. Industrial motivi, ki bi lahko z malo drugačnim aranžmajem dobili triphopovsko ohišje, se Puntu še kako podajo. Pesem je himnična, za proslave. In pesmi, še tako (ne)uspešno uporniške, ne gre zlorabiti, saj v sebi vseeno premore upanje. Morda najbolj očitna skladba na plošči, toda zelo konkretna. Dovč ima na tej točki svoj pravi muzikal. Od Krsta pri Savici do kmečkih uporov. Zgodovinska lekcija. Presežek. Dovč pa ni le izjemoma izbral kanonskega hita. Držal se je tistega, kar je začel na prvencu, ko je obdelal pesmi Oblaki so rdeči, Lepa vida, Zreilo je žito. Bosa pojdiva, dekle, osorej je z mandolino (Marino Kranjac), ki je podložena z izmenjavajočim se jutranjim napevom, še en približek filmski naraciji, kakršno bi Karel Destovnik Kajuh moral dočakati. Skoraj hit, ki bi ljudsko glasbo spravili na Spotify playliste. In nesporno najbolj vokalno karakterna skladba, mirna. Srednja lega je Banku pisana na glasilke, zelo pomaga dodatni moški vokal. Dovč se tudi tukaj pojavi kot kukanje, pesem pa zveni kot šanson, ki jih pri nas ne manjka, in se domala približa celo tisti najbolj »narodni« slovenski zvrsti. 

Če se album posluša na vinilu, torej A in B strani, potem je Šentjanževo manjši šok po popevkarsko umirjeni predhodnici. Nobenega popuščanja: silovitost preskakovanja žanrov po totalno ljudskem, tokrat moškem vokalnem nastavku, se z dudami (Kranjac) nemudoma zlije v predrugačeno, ampak še naprej smiselno celoto. Dovč vpija očitne in povsem epohalne principe, kot da bi bila njegova glasba pestra etnološka razprava skozi zgodovinski sprehod. Komadom dodaja in dodaja, niza in niza, a nikdar preveč. Ljudskemu izročilu zna odmeriti dovolj prostora, hkrati pa se zateče k prvoligaškim pesnikom ter v tem primeru iz Josipa Murna z mojstrskimi bobnarskimi poudarki (Kristijan Kranjčan) naredi potencial za etno Poletno noč. Zeleni Jure je najbolj drzna razgradnja ene najbolj znanih ljudskih skladb, ki jo je iz v otroštvu doživete Bele Krajine skozi urbano prizmo obdelal že Magnifico. Dovč se Zelenega Jureta loti kanonsko in pusti, da se dude priličijo belokranjskemu izročilu in pokukajo še dlje, dol na jug, morda celo na vzhod. Komad pridobi ritmične preskoke, in prav v zdaj hitrejši, zdaj počasnejši izzivalnosti se skriva tisto, kar odlikuje Sounds of Slovenia. Najbolj prav tukaj, ko se ljudski Jure spozna z Zelenim Jurijem Otona Župančiča. Ne enim, temveč dvema, enim iz Cicibana, drugim iz Ljubljanskega zvona. Ja, Dovč je več kot načitan. Morda bi Zeleni Jure prav zato lahko v začetni maniri albuma izkoristil še več, ampak Dovč inštrumentalni del raje zgolj podloži in prepusti bistvo moško-ženski izmenjavi. Potem je tu skladba Tri jeterve, ki je uvodoma zelo katalenasta in novodobno etnorockerska. Skoraj bluesovska, ko se dajeta Pikl s kitaro in Gombač s klarinetom, Dovč pa deluje kot mediator, ki razgiba ljudsko osnovo, vendar ne na račun osnovne izročilnosti, četudi se dixieland redko sreča z našimi logi. Če na koga, se tukaj lahko spomnimo poznejših Orlekov. Še mnogo bolj svetla, moderna, aktualna je Šepetanje tajno. Kakor pravljičarsko zastavljeno pripovedovanje deluje, ki uvodoma pripade naslednjemu velikemu poetu, Simonu Jenku: »Šepetanje tajno / nosi zrak čez njivo / sluhu nerazumno / srce razumljivo«. Dovčeve verzne kombinacije se venomer smiselno zlepijo, kakor da bi sproti spoznavali in si celo zapomnili, kje so največji slovenski pesniki iskali in občasno našli navdih. Morda pa je Jenka res navdihnil verz »Lepo mi poje – srcu razumljivo, oj, črni kos«? Tudi če tega nikakor ne moremo vedeti, je že premislek neke vrste nagrada. Če bi gledali le literarnozgodovinsko, bi priznali, da se Dovč loteva tudi klasičnih žanrov, kot so podoknice. Pod oknam, ki se ob koncu nasloni na istoimensko Prešernovo pesem, je povsem legitimen hit. Banko najde vokal, ki mu je tako blizu, da se zdi, kot da ne poje, temveč pripoveduje. Oktave in ostali visoki intervali so tvegani, toda krasni, zlasti za kakšen animiran film. Pesem je kot darilo, pravljica, film. 

Po vinilnem spisku se tukaj album konča, medtem ko pretočna različica ponudi dodatni trojček. V pesem Vesni je spomladanska igrivost, Gora je gora pa je bližje uvodnemu brezčasnemu pristopu, ko se ženski vokali sprehodijo do savan. Svojevrsten ep. Pesem se zlomi, pride iz narave v studio, h klavirju, in se pripravi skoraj na zagovor, potem ko se Banko spusti v najnižje vokalne linije in pesem dočaka distorzirano kitaro v maniri rock opere. Gora je gora je zadnji veliki zalogaj, deluje kot občudovanje vrha, nato pa naporno plezanje na hrib. Sklepna pesem Sončece ne nudi ničesar novega, čeprav se marimba še enkrat več izkaže in Dovč ob Piklovih kitarskih poudarkih pospremi zbor. Deluje kot dodatek, kot nekaj lažjega, ampak pride po takšnem zalogaju, da bi si poslušalec morda zaželel še kakega izziva. Izpade torej kot odjavna špica, s čimer ni nič narobe. 

Sozvočje je album, kjer je sozvočje, definirano kot »istočasno zvenenje najmanj treh tonov«, našlo ubrani praslovenski akord. Ne v tonih, strunah, tipkah, glasilkah, ne. Sozvočje je prisluhnilo slovenskemu izročilu, kakor ga skozi verze velikih slovenskih poetov čuti Dovč s cvetoberno postavo s Sounds of Slovenia. Je album, ki kaže, da bi lahko imeli tudi slovensko rock opero. Ali progresivni muzikal s konkretnimi hiti. In ker so glasbeniki prisluhnili sebi, bo verjetno prisluhnil še marsikdo. Ne nujno zdaj, morda čez desetletja. Ampak je pa to tudi album, ki ga nekateri ne bodo poslušali niti do četrtega komada. Spet drugi pa izključno v celoti.