Praz-nični humus Anje Bukovec

Violinistka Anja Bukovec je decembra na svojem sedmem božično-novoletnem koncertu nastopila ob spremljavi pianistke Mateje Hladnik in s poetičnimi vložki v izvedbi igralca Borisa Cavazze. Anjin sedaj že tradicionalni božično-novoletni koncert je s programsko zasnovo v znamenju pravljičnega števila 7 obetal vrhunsko violinsko in klavirsko igro, dodatno pa naj bi dogodku pravljično dimenzijo navdihnila izbrana poezija.

Koncert, ki je skoraj docela napolnil ogromno dvorano Grand hotela Union, ni popolnoma dosegel začrtane ambicije. Raznolika, a predvsem nezahtevna publika (sklepam zaradi ploskanja med stavki) je bila priča virtuoznim izvedbam klasičnih skladb in priredb folklornih melodij in je uživala v karizmatični igri Anje Bukovec ter v fokusirani, a izrazito muzikalni igri Hladnikove. Kljub temu sta bolj smiseln dramaturški lok onemogočili zasnova programa (izbira skladb in njihovo zaporedje) ter izbrana poezija, ki jo je Boris Cavazza sicer doživeto prebral, vendar ni bila jasno tematsko povezana ne s pravljičnim motivom ne z glasbenimi deli.

Žaromet je definitivno pripadel violinistki, ki je dvorano napolnila ne samo z osupljivo širokim barvnim spektrom violinskega zvoka, temveč tudi s prezenco, kot jo premorejo le največji glasbeni umetniki. Za prvi del koncerta sta glasbenici pripravili uravnotežen izbor znanih klasičnih skladb, izmed katerih sta Mozartova Sonata za violino in klavir v e-molu št. 21, K 304 ter Dva dueta za violino in klavir iz Moje domovine Bedřicha Smetane vzbudili bolj otožno-intimno vzdušje, priredba Debussyjevega Preludija k favnovemu popoldnevu je aludirala na motiv pravljičnosti, medtem ko je za dobro mero kontrastnosti poskrbel virtuozni Brahmsov Madžarski ples št. 2. Glasbenici sta pokazali izreden čut za slogovno raznolikost in sta skladbe do potankosti izmuzicirali v gibki in harmonični skupni igri. Pianistka ni zgolj ostajala v vlogi spremljevalke, temveč je s svojo ekspresivno močjo na primernih mestih suvereno stopila v ospredje.

Koncert kljub temu ni deloval homogeno, temveč se je zdelo, da razpada na dva dela: programsko še uravnoteženemu prvemu delu je sledil vsebinsko izpraznjeni drugi. Mestoma (predvsem v drugem delu) se je docela razblinila pravljična in božična poanta. Čeprav so v drugem delu koncerta briljantne izvedbe štirih tehnično zahtevnih priredb folklornih skladb (bolgarske, arabske, klezmer in balkanske melodije) izzvale Anjino teatraličnost, ki spominja na Nigela Kennedyja, je efekt razvodenel zaradi enolične in ponavljajoče se programske zasnove s štirimi karakterno enakimi skladbami, ki stavijo na razkazovanje virtuoznega violinizma. Tukaj sta glasbenici sicer pokazali, da njune izvedbe poleg umetelne virtuoznosti odlikuje tudi eksplozivna moč, vendar je vsakršno glasbeno kontrastnost in dramaturški lok dokončno pokopal ravno plaz zadnjih štirih skladb. Razgibanost koncertnega sporeda je bistveno zavrl tudi enovit slog klasične zahodnoevropske glasbe, v katerega so bile odete štiri priredbe folklornih melodij (v površnem programskem listu smo pogrešali navedbe naslovov in avtorjev priredb).

Izbrana poezija je s svojo rdečo nitjo večinoma pripovedovala o medčloveških odnosih, hrepenenju, ljubezni (Poljub Mile Kačič) ter o življenjskih modrostih in spoznanjih (Nahrbtnik Alenke Rebula). Poetični vložki so dodatno poudarili neskladje glasbene in literarne poante, saj tematika poezije ni odsevala rdeče niti koncertnega programa. Ironično je ravno Rebulina pesem o modrostih, ki jih človek lahko kot bisere nosi po poti življenja v svojem »nahrbtniku«, ostro podčrtala plehkost virtuoznega preigravanja v drugem delu koncerta.

Ne le da je bila rdeča nit koncerta neobčutljivo razkosana, za nameček je tudi tradicionalno božično-novoletno vzdušje, ki ga prinaša že sam praznični čas, dokončno pokvaril bis. Ob zaključku je namreč Bukovčeva najavila zadnjo točko – presenečanje Cavazze. V pravem duhu časa, v katerem kar mrgoli kuharskih šovov in ko se z glasbo tudi kuha, je vrhunski igralec zrecitiral recept za humus, čemur je sledila akrobatska priredba – potpuri judovskih melodij (Šalom alehem, Hava nagila). V božični koncertni kontekst bržkone ne spadajo ravno recepti za humus (čičerikin namaz z Bližnjega vzhoda) ter judovski liturgični napevi, namenjeni praznovanju šabata in poroke. Ali pač? Ob tovrstnem dogodku se tako poraja vprašanje, ki bi ga namenila prav vsem profesionalnim glasbenikom: kaj sploh praznujemo ob božiču in kakšno vlogo dodeljujemo glasbi? Če sklepam po prazničnem koncertu Anje Bukovec, se bojim, da se praznuje zgolj hrana in zabava, kot je v svojih spisih o religiji utemeljeval že Søren Kierkegaard. V tem primeru je koncertu resnično uspelo zadeti bistvo tega praznika.