12.11.2017

Premetena premetanka

Mito je najprej opozoril nase kot košček sestavljanke kolektiva Tekochee Kru, zadnje čase pa ga na odru največkrat opazimo v šaleško-štajerski navezi Velebor. Pred kratkim je na splet navrgel svoj drugi album Bratstvo in estradstvo.

Borja Močnik

Bratstvo in estradstvo

Mito

Bratstvo in estradstvo

samozaložba
2017

Domačijska krajina praks, ki so na tak ali drugačen način povezane s kanonom rap in hip-hop estetik, je vse barvitejša, vse manj pregledna in vse težje oprijemljiva. Ene prakse kanonu sledijo, druge ga krivijo, tretje mešajo, četrte načrtno kršijo. Tu so starešine, med katerimi najdemo redke tudi profesionalce, tu so čisto sveži raperji, traperji, vse večje število mladih in še mlajših beatmakerjev. Dešifriranje stila ni vedno preprosto. Ta trend razprševanja prihaja kot osvežitev naše lokalnosti, saj fragmentacija praks ustvarja pestro zmedo. Prinaša nove prijeme, prinaša valove, različna stičišča in centre dejavnosti ter, najočitneje, razbija rigidne okvire žanrskih okovov. Tudi če so nekateri izdelki polovičarski in tudi če tehnično vedno vse ne klapa. 

Tako sklenjene, zaokrožene, dodelane, premišljene in od začetka do konca intrigantne plošče slovenskega rapa so redke. Še redkejše so tiste, ki so hkrati izjemno pestre, v produkciji domiselne in razvejane, a vseeno kompaktne. Bratstvo in estradstvo je premetena premetanka, ki je prišla brez hajpa, a bo obstala kot eden domačih založniških vrhuncev, vsaj tega leta.

Dokazi so tu. V zadnjih letih je izšlo kar nekaj EP-jev, mikstejpov, remiksov ipd., ki so povzročili opaznejše premike. Eni so ortodoksni, drugi drzni in nenavadni. Tudi na odrih in v klubovju je daleč od dolgočasja. A ena kategorija le zaostaja, kategorija, v kateri so zaokroženi, sklenjeni, celoviti, narativni izdelki čista redkost. V bistvu so izdelki sami, pa naj bodo dobri, slabi, dokončani ali spacani, precej na redko nametani. To je klasična kategorija rap albuma. V zadnjih treh letih se je na primer na tem področju zgodilo bore malo. A nekako se je na skrivaj vseeno pričakovalo, da bo nedavnemu svežemu zaletu – predvsem producentov ali beatmakerjev – kmalu sledila še redka vrsta. Da bo sledilo povišanje kvote od začetka do konca bengabilnega rap albuma, ne nujno s strani utečenih favoritov, pač pa morda iz kakega manj pričakovanega kotička. Nekaj je viselo v zraku. In konec septembra nam je padlo na glave. 

Bratstvo in estradstvo je plata, ki se je preprosto naenkrat pojavila na YouTubu. Nobenih resnih napovedi, nobenega hajpanja in nobene promocije. Njen avtor je Mito, najbolj znan po delovanju v zloglasnem mariborskem kolektivu Tekochee Kru, zadnje čase pa nastopa tudi z Mrigom, Ghetom in Emkejem. Velenjsko mariborskemu tag timu se reče Velebor

Mito je samostojni prvenec Egon izdal že leta 2011. Takrat je sodeloval z enim samim producentom, pričakovano izbiro in dolgoletnim sobendašem Šuljom. Plošča je Mita predstavila kot »drugačnega« raperja, takega, ki se upa spoprijeti se z neklišejskimi beati in ga prav nič ne skrbijo radijski obrati. Sedaj streže podobno, a tudi precej drugače. Drugi album je s kolegi počasi, a redno sestavljal dve leti. Podlage je dostavilo pet različnih producentov, na končni (od)zven pa sta najbolj vplivala Nite (ki ga poznamo iz kombinacije Tropski & Nite) in eden najmlajših, a že opaženih slovenskih beatmakerjev (ki jih sploh ni malo!), YNGfirefly. Nekaj podlag so podali še Tamau, _wrong idea in seveda Šuljo. Precej razgibana produkcija, ki črpa tako iz stare kot nove šole, in pet različnih stilov in prijemov. Sekanje semplov, klasični brejki, radikalni basi in traperske činele. Kombinacija klasičnega in sodobnega, ortodoksnega in trenda. A paket je presenetljivo enoten. Bratstvo in estradstvo je zvočno kompakten, konkreten, udaren, žmohten izdelek, oplemeniten s številnimi tehničnimi triki in nevsakdanjimi vinjetami.

Glavna posebnost druge Mitove plošče ni trden glasbeni okvir, ampak besedila in njihova interpretacija. Ta so prepredena izjemno gosto, do pomenov se počasi prebijamo izključno z večkratnim poslušanjem. Gibljejo se med zafrkantstvom, refleksijo in kritiko, z ravno prav humorja in ravno prav kritike, z ravno prav vsakdana in ravno prav fantastike. Album ima vse lirične sestavine, ki jih konkretni hip-hop album nujno potrebuje: poseben besednjak, interne štose, besedne igre, neštete premetanke in ritmične trike. Brez preračunljivosti, brez mehčanja, brez prilagajanja in priklanjanja normam, brez trohice misli na SAZAS-ove tantieme, popolnoma brez ovojnega papirja. Resnih družbenih tem se loteva, prav tako kot osebnih pripetljajev, s številnimi metaforami, nenadnimi preskoki, panči, enovrstičnicami, »namedropi«. In prav to je najbolj osupljivo, ne tematike same, ampak kako se jih Mito loti, kako gimnastično premetava zloge, vrti besede v neprekinjeno igro in s tem poslušalca brez prestanka drži za posluh. Dokončno prepriča s tem, da vse to opravi popolnoma sam, brez enega gosta vokalista. Da vse le ni preveč zgoščeno, da se v intenzivnih rimaških spretnostih ne izgubimo popolnoma, za to Mito poskrbi tako, da nekatere posnetke pusti, da laufajo, se pravi, ko on konča, podlage še kar tečejo.

Tako sklenjene, zaokrožene, dodelane, premišljene in od začetka do konca intrigantne plošče slovenskega rapa so redke. Še redkejše so tiste, ki so hkrati izjemno pestre, v produkciji domiselne in razvejane, a vseeno kompaktne. Bratstvo in estradstvo je premetena premetanka, ki je prišla brez hajpa, a bo obstala kot eden domačih založniških vrhuncev, vsaj tega leta. Ne samo v žanru rapa, ampak širše, recimo temu splošnega domačega podzemlja. Govori se, da bo album, ki je trenutno na voljo le na YouTubu, zelo kmalu še primerno izšel, tako spletno kot fizično. Kar si nedvomno zasluži. 

Iz generacije slovenskih raperjev, ki ji danes lahko rečemo že kar zrela in je prve konkretne korake naredila nekje v prvi petletki novega tisočletja, sedaj peščica živi (tudi) od rapanja, (pol)profesionalno. Zato sklepa kompromise. Takšne, da si danes v kontekstu mainstreama ali v kontekstu glasbe, ki doseže širšo javnost, težko zamislimo prepričljiv, kredibilen domači rap album. Ostre ali udarne plošče si v sredini, v kontekstu domačega popa, vse težje predstavljamo; pomen prispevka, kot je bil na primer leta 2002 Muratov in Josejev, se zdi iz leta v leto večji. A kaže, da mimo plačanih spletnih vsebin, ločeno od večine radijskih valov in strateških sponzorskih kupčij še zmeraj brbota …