22.01.2017

Preplet pričetkov in zaključkov

Že prelet glasbe vodi k zaključku, da zasedba Artbeaters gradi na kolektivni igri in jo bogati s solističnimi (improvizacijskimi) vložki in temami, ki se nenehoma prepletajo ter dograjujejo.

Nina Novak

Life Compass On!

Artbeaters

Life Compass On!

Samozaložba
2016

Ena od lastnosti, danes skupna mnogim slovenskim zasedbam, je redna tranzicija sodelujočih glasbenikov. Kar je dobro, saj vsak prinese s seboj nekaj svojskega, tako da sta spremenljivost ter rast zagotovljeni; je pa tudi slabo, kadar zaradi tega trpi uigranost. Ljubljanski zasedbi Artbeaters tovrstne spremembe očitno godijo. Trenutno postavo tvorijo kitarist Marko Čepak – Maki, pianist Aleš Ogrin, basist Ilj Pušnik, bobnar Janez Gabrič in violinist Peter Ugrin, ki je pred leti že zaradi narave svojega inštrumenta dal tej glasbi pečat in jo naredil unikatno; violine v jazzovski glasbi namreč ne zasledimo prepogosto, gotovo pa nam pride v spomin italijanski violinist Luca Ciarla. Skupina je pred petimi leti osvojila nagrado na Europafest jazz tekmovanju v Romuniji in leto zatem izdala prvenec Garden of Adventure, se zatem kalila na koncertih, da bi konec lanskega leta predstavila Life Compass On! z osmimi avtorskimi skladbami. Večina jih je Ugrinovih, preostale pa so delo Ogrina in Čepka, ki sta vsak prispevala po dve kompoziciji.

Že prelet glasbe vodi k zaključku, da zasedba Artbeaters gradi na kolektivni igri in jo bogati s solističnimi (improvizacijskimi) vložki in temami, ki se nenehoma prepletajo ter dograjujejo. Te se kdaj odvijajo sočasno v več instrumentalnih linijah, medtem ko se drugič glasbena igra vrača k njim po obratih, ki členijo kompozicije na več enot. Bobni dajejo čvrsto ritmično osnovo, ki jo dopolnjuje poudarjen bas, kar je še posebno razvidno v Broken Spirits (Ogrin) in Driftin' On Vis. Klavir večkrat ostaja v ozadju s ponavljajočimi se pasažami, ki prav tako gradijo ritmično osnovo in hkrati dajejo harmonsko barvo. Kitara in violina sta v ospredju najpogosteje, a na videz stojita na nasprotnih bregovih, saj violina prinaša toplino ter intimo, medtem ko ima kitara v sebi nekoliko več (električnega) žara. Ogrinova skladba Golden Wings postreže z daljšim pianističnim solističnim vložkom, in Ugrin v večini primerov tako oblikovno kot barvno spaja mestoma razslojene, a v osnovi spevne kompozicije. Pričetek mnogih je tih in prečiščen, da bi se lahko v nadaljevanju razrasle v zgoščeno celoto. Od tega modela nekoliko odstopa Čepkov Sailor, ki je intimnejša, mirnejša skladba in igra v njej manj skupinska, saj posamezne linije ne tvorijo več kolektivne glasbene tvorbe, temveč podpirajo izstopajočo solistično melodiko, ki je prav tu še posebno izrazita. Posebnost je tudi živahnejša in plesno obarvana Drama On The Dancefloor. Vse skladbe druži krožnost, s katero po improvizacijskih delih krenejo nazaj k osnovni temi, medtem ko se vmes dograjujejo in gostijo, kar je najbolj razvidno v naslovni pesmi Life Compass On! in uvodni Eladorayda, v katero so vpeti celo klici otrok z igrišča.

Album skupaj z vizualno podobo prinaša pomenljivo sporočilo: medtem ko dan ugaša, se rojeva novo življenje, kar lahko speljemo v misel, da je vedno čas tako koncev kot začetkov, ki pa običajno celo prihajajo z roko v roki. Tisto, kar tvori naše življenje, in to nikoli ni enoznačno, je preplet obeh. Tudi glasba zasedbe Artbeaters je, tako kot življenje, večpomenska, saj glasbeniki vanjo vnašajo vplive mnogih žanrov, da bi iz nje izvabili upanje, pozitivno naravnanost in svetlost, ki so kdaj prepredeni z resnobnostjo in razigranostjo. Prav zaradi tega bogastva se k posameznim motivom ne vračajo le glasbeniki, temveč se bodo k Life Compass On! vračali tudi poslušalci.