Prinčičev lastni žur

Julij 2018 je, greva na Sajeto, Luka Prinčič in jaz. Prideva tja, Sara Šabjan z Radia Študent intervjuja, pogovarja se z Luko, gledam v tisto vodo, poslušam tisto vodo, nakar slišim Luko reči »solidarnost« in kasneje še »platforma«. Utopičnost lahko človeka poganja, si mislim. Lahko pa ga frustrira, si mislim. Lahko pa se razvije v umetniški projekt, lahko se torej prenese, prestavi, se pusti prestaviti in artikulirati v zvočnosti, kjer potem ni več utopija, marveč utopistika. In zdi se, da so zvočna dela Luke Prinčiča prav to: prenos neke, v materialni realnosti neuresničljive ideje v umetniški izraz in nato obrat nazaj na oprijemljiva tla, kjer se ideja, to je predlog boljše realnosti izreka in umešča v prostor skozi špranje mogočnih klubsko-ambientalnih kompozicij, natančno opremljenih z zagotovilom, da obstaja tempo, ki mu je smotrno slediti, pa naj bo njegova notranjost še tako fragmentirana in nekako ne-točna.

Luko Prinčiča v zadnjem času vse pogosteje srečujemo v teatru. Letos je nastopil tudi na 3. programu Radia Slovenija, kjer je njegovo delo Requiem for the future dobilo svoj antipod Requiem for no future. Malodane vsa njegova dela obeležuje afiniteta do, kako bi jih poimenovali, atmosferskih zvočnosti oziroma do gostega slojenja ritmičnih in harmoničnih vzorcev. Zvočnosti naj obdajajo in prežemajo, bi ga morebiti slišali reči, in to naj počnejo zložno, a tudi nekoliko lomljeno, a tudi neinvazivno, a tudi nekoliko disruptivo, a le toliko, da zgoščanja in učinkov zgoščanja ne prekinejo scela. A če je pri avtorjevi prejšnji plošči (Albatross, Kamizdat, 2017) nekdo komentiral, da gre ta glasba globoko (izv. This music goes deep), bo morda nekdo nekje, kjerkoli, predvsem kjerkoli za ploščo Entropy, zapisal, da gre ta glasba nikamor. To bo kompliment, saj bo nikamor takrat pomenil povsod. Kot to že implicira naslov plošče. Zvočenje precej sunkovitega nastajanja in nastanka termodinamične količine, a nikdar z zagotovilom, da je nastalo iz nič. Kako pa je potemtakem nastalo? 

Glede na priljubljenost opisovanja opreme in DIY metod na področju glasbe, bi odgovor morebiti iskali prav v tehničnih metodah. A opisovanje nastanka plošče Entropy v tehničnih in tehnoloških terminih hkrati je in ni relevantno. Ni, ker bi bilo nasploh priporočljivo – danes morda bolj kot kdajkoli prej – poslušalstvo usmeriti in kultivirati v samo izkušnjo poslušanja, torej v pozorno kontemplacijo tako zvočnih delcev in njihovih modulacij kot kompozicije v njeni celovitosti. 

Skratka, ta plošča ni niti tako imenovano atmosfersko niti tako imenovano klubsko delo. Je Prinčičev lastni žur. Takšen, ki ne pristaja na namembnost prostorov, temveč vse elemente žura izzove s samo zvočno izkušnjo. Entropy mestoma zveni, kot da bi se Basinski odločil postati klubski didžej. Kot da bi se pri tem posvetoval z Aphex Twinom. Kot da bi potem oba svoj set začinila s črpanjem pri Delii Gonzales, a ji tega ne bi povedala, saj bi bila osredotočena na ustvarjanje težkih ritmičnih udarcev, klubskosti in plesnosti, ne da bi pri tem početju želela izgubiti antigravitacijskost.

Nenehno kopičenje opreme na odrih – tega Prinčiču sicer ne očitamo – je po zadnjih desetletjih le še dolgočasje za oči in nikakršno odkritje za pozorna, zainteresirana ušesa, ki skupaj hitro sprevidijo, da neskončne daljice kablov in naprav bodisi le malo ali nič ne prispevajo k realizaciji domišljenega, kaj šele inovativnega kompozicijskega koncepta, ali pa poskušajo prikriti, da koncepta pravzaprav ni. Po drugi strani je Prinčičev tehnološki pristop k ustvarjanju zvočnih del še kako relevanten, saj nam govori o avtorjevih političnih stališčih. Avtor, kot vemo, ustvarja na (izključno?) odprtokodnih rešitvah, prav takšen pristop pa aplicira tudi na založbo Kamizdat, ki jo že vrsto let razvija v okvirih, ali pač v odsotnosti okvirov, avtorsko-pravnih licenc Creative Commons. In to nam spet pove več, kot izkazujejo goli podatki. Sporoča nam avtorjev poziv k intenzivnemu sodelovanju, h grajenju skupne ustvarjalne in civilizacijske platforme, k totalni vključenosti, ki se sicer, kot prav tako vemo, ne more realizirati brez izključevanja in zatorej obstaja zgolj kot utopija, a je kot takšna že artikulacija avtorjeve politične linije. Prav to pa nam potem osvetli avtorjevo zvočno ustvarjanje na način, ki presega konvencionalna tematiziranja neke oziroma prav te plošče. Če je v jedru skladb Nihalo, Gravitacija, Radikal avtorjev značilni prostorski ali atmosferski zaobjem poslušalstva, pravzaprav vsrkavanje poslušalstva v dela, se prostor, v katerem smo se znašli, jasno deklarira šele z ritmičnimi vzorci breakbeata. Kajti Prinčič je hkrati gledališki glasbeni ustvarjalec in uveljavljena klubska persona. Dvojnost, ki jo predstavi avtor, se pokaže za zmes in zlitje tako avtorjevih identitet kot pozorne poslušalke, ki jo je plošča Entropy, in morda še posebej skladba Nihalo, povlekla vase in v lastno zlitje. Kontrapunkt hierarhiji identitet, bi lahko temu rekli (če bi identitete in glasovi sploh bili samostojni).

Skratka, ta plošča ni niti tako imenovano atmosfersko niti tako imenovano klubsko delo. Je Prinčičev lastni žur. Takšen, ki ne pristaja na namembnost prostorov, temveč vse elemente žura izzove s samo zvočno izkušnjo. Entropy mestoma zveni, kot da bi se Basinski odločil postati klubski didžej. Kot da bi se pri tem posvetoval z Aphex Twinom. Kot da bi potem oba svoj set začinila s črpanjem pri Delii Gonzales, a ji tega ne bi povedala, saj bi bila osredotočena na ustvarjanje težkih ritmičnih udarcev, klubskosti in plesnosti, ne da bi pri tem početju želela izgubiti antigravitacijskost. Natanko v tem trenutku pa Prinčič naredi svoj zasuk. Če Basinski redno nastopa v glamuroznih institucijah, plošča Entropy verjetno tam ne bo izvedena. Če se klubski prostori kristalizirajo v repeticijo ostankov nečesa prejšnjega, v obnavljanje vedno prejšnjega vikenda z vedno enakim številom udarcev na minuto in vedno mnogimi udarci na minuto in vztrajnim čiščenjem vsega antiritmičnega iz prostora sprostitve, jim bo plošča Entropy podtalno, zavito v mnoštvo glasbenih konvencij in z nekako potuhnjenimi zvočnimi manevri dovajala prav tisto, česar se želijo znebiti: antiizpraznitev kot odsotnost kaosa in v tem smislu penetriranje v še kako zaželeno pomiritev s stanjem, kakršnokoli že je. Menim, da Luki Prinčiču to uspe z vztrajanjem pri estetiki breakbeata, ki je svojo precejšnjo priljubljenost postopoma izgubila prav preko čiščenja prostora, klubskega ali tudi ne, kajti prostor je vedno zvočni – čiščenja vsega, kar na poslušalstvo ne deluje kot sedativ. Z obnavljanjem mesenosti lomljenih oziroma imanentno lomljivih ritmov na eni strani in s svojo prepoznavno naklonjenostjo širokim in dolgim prostorsko-zvočnim horizontom avtor ustvari omnipretočno, transsituacijsko, predvsem pa transprostorsko delo, ki – verjetno natanko zaradi naštetega – ostaja v varnem, a za avtorja tudi frustracijskem območju utopije, ki je enotnost, prežeta z dinamiko, ki enotnost obnavlja. Na misel pridejo besede Briana Ena, ki jih je zapisal ob svoji plošči Glasba za letališča, da gre namreč za delo, ki je toliko spregledljivo, kot je zanimivo. Kaj od tega je, pa je odvisno predvsem od poslušalkinega interesa za poslušanje. 

Jasno, Entropy bo (če bo) (upamo, da bo) slišati v klubskih prostorih, kjer se bo, če bo hotela ali ne, zlila s prostorom in vsemi njegovimi značilnostmi. Tam bo podvržena funkciji poganjanja avtomatonskega odzivanja na dražljaje, ki jih bolj kot karkoli drugega prepoznamo kot udarce, v kolikor je mogoče afirmativnem smislu. Kdo ve, morda je to tudi njen namen. Morda pa ni, morda pa lahko ta plošča služi prav za vrnitev k arhetipski situaciji poslušanja, ki kar prosi za razmislek, četudi povsem subjektivni, o vprašanju, kaj je tisto, kar nas poganja, pa naj gre za pogon telesa v ples, zvočenje ali v predvidljive, toda zložne, a lomljene, neinvazivne, a disruptivne situacije. Plošči in avtorju torej želimo pozorno in informirano poslušalstvo.