Projekt Javorca – Resurekcija

V nedeljo 17. julija bo v okviru Kreativnega tabora in festivala Sajeta izveden najnovejši avtorski performans Bratka Bibiča z naslovom Javorca – Resurekcija in sicer v okviru krovnega projekta Odmevi iz nevidnih krajin (Echoes From Invisible Landscapes). Slednji je dvoletni projekt, ki ga izvaja novoustanovljeni EchoCollective (v katerega so vključene organizacije Enterprise Z, Wieser Verlag, Universität Klagenfurt, Zveza Mink Tolmin in Mani d.o.o.) v alpsko-jadranski regiji in vključuje akterje iz Slovenije, Hrvaške in Avstrije. Echo collective je razpršen po decentraliziranih mestnih in podeželskih območjih; posamezni členi se nahajajo se na obrobju in delajo preko (državnih) mej. Z mobilizacijo kulture demokratizirajo kulturni proces, izven velikih mest oblikujemo umetniški svet in pripadajoče raziskave. Mednarodne umetnike pripeljejo med podeželsko občinstvo, ustvarjamo platformo za kulturni dialog preko fizikalnih in disciplinarnih meja, združevanje žanrov ter praks iz tradicionalne in eksperimentalne umetnosti in zmogljivost akademskih raziskav in založništva, da z uporabo informacijskih medijev in tehnologij širi evropske kulturne stike. Odmevi iz nevidnih krajin je praktičen umetniški pristop k razširjanju poznavanja kulture v regiji z umetniško mobilnostjo, naslavljanjem novih občinstev in spodbujanju raziskovalnih zmogljivosti v interaktivnih projektih, katerih cilj je zagotoviti model mreže, ki se lahko razširi na druge regije. Poudarek na odmevih in krajinah poziva lokalne in mednarodne udeležence, naj ponovno premislijo uveljavljene socialne strukture človekovega odnosa do njegove okolice.

V okviru projekta Odmevi iz nevidnih krajin bo tako na tolminskem, v dolini reke Tolminke v spominski cerkvici Sv. Duha v Javorci izveden glasbeno-vizualni performans avtorja Bratka Bibiča z naslovom Javorca – Resurekcija. Glasbeno-raziskovalni projekt Bratka Bibiča, katerega tematska zasnova je 1. svetovna vojna kot »velika vojna«, prelomna »vojna, ki naj konča vse vojne«. Bratko Bibič je k projektu povabil različne glasbenike ter vizualne ustvarjalce iz Avstrije, Portugalske, Srbije in Slovenije; Paul Schubert, Samo Kutin, Jelena Popržan, Ana Kravanja in Vid Drašler so glavni akterji glasbenega dela projekta, ki ga bodo z vokalnimi vložki dopolnjevale pevke in pevci domače vokalne skupine Javorca. Scensko-vizualni del pa bodo izpeljali Eduardo Raon, Miroslav Sretenović (alias Izvanredni Bob) ter Marko A. Kovačič.

Opozoriti velja, da bo performans predvajan tudi v živo na spletu (live-streaming). Glasbeni del, instrumentalni koncert z vokalnimi vložki, bo izveden in sneman v cerkvici Sv. Duha v Javorci, kjer se bodo dodajali tudi predhodno posneti, zbrani, animirani in oblikovani vizualni vložki. Tako bo celostna izkušnja glasbeno-vizualnega performansa mogoča le preko internetnega medija. Prenos v živo si bo mogoče ogledati na Sotočju v Tolminu ob zaključku 17. Kreativnega tabora Sajeta 2016, v Kino Šiška v Ljubljani, pred in seveda pred vsakim zaslonom z internetno povezavo.Več informacij o live streamingu se nahaja na spletni strani www.javorca.com.

V zvezi s prihajajočim dogodkom, smo Bratkotu postavili nekaj vprašanj.

Kako oziroma na kakšen način si pristopil k projektu Odmevi iz nevidnih krajin?

Povabili so me slovenski partnerji v tem projektu, zavod MINK iz Tolmina. Spomnili so se, da sem že pred dobrimi šestimi leti zastavil glasbeno-multimedialni projekt z izhodiščem v spominski cerkvici in naredil prvi korak k njegovi realizaciji, ki pa je takrat tudi zastal, saj noben od (ko)produkcijskih sodelavcev in predvsem sofinancerjev ni, ko je šlo zares, izkazal zadostnega, slednji pa sloh nobenega interesa. Z letošnjim povabilom so bila hkrati povezana tudi določena sredstva, četudi še vedno nezadostna glede na produkcijsko zahtevnost tovrstnih projektov.

Zakaj si si za svoj performans izbral ravno lokacijo na Tolminskem in koknretno cerkvico Sv. Duha v Javorci?

Izbira lokacije je (bila) deloma povezana z mojo osebno biografijo. Še kot otrok sem jo – pogosto čisto sam – obiskoval v poznih 60. letih, ko je bila v zelo slabem stanju in je razpadala. Podirajoče in z robido zarašajoče se mogočno stopnišče, ki vodi k cerkvici in na katerem se na vročem poletnem soncu grejejo v klobčiče zvite kače, medtem ko povsem neobljudeno, zaraščeno in divjo alpsko krajino vsenaokrog naseljujejo nemi ostanki prve svetovne vojne – to se globoko vtisne v spomin. In evocira vprašanja, kakršno je tisto o večplastnih konfiguracijah in konfliktnih razmerjih med naravo in kulturo v vojni. Cerkev je tudi precej unikatna. Bila naj bi zadnja (formalno katoliška) cerkev sploh, ki je bila zgrajena pod dve leti kasneje dokončno razpadlo avstro-ogrsko monarhijo. Takorekoč v soseski in v istem zgodovinskem kontekstu sta bili istega leta zgrajeni še džamija v Logu pod Mangartom in ruska pravoslavna cerkev pod Vršičem. Cerkev v Javorci je pravzaprav, če gre verjeti sočasnim poročilom, nekako ekumensko naravnana in je obenem tudi edina cerkev v Sloveniji, ki je zasnovana v najboljši tradiciji dunajske secesije.   

Osnovno tematsko izhodišče tvojega projekta je vezano na 1. svetovno vojno. Ali temu botruje zgolj 100-letnica, ali te ravno ta »Velika vojna«  kaj posebno umetniško vznemirja?

Projekt sem, kot rečeno, prvič zastavil že nekaj let pred aktualnimi kampanjskimi obeleževanji okroglih obletnic začetkov in koncev. Zgodovinskih razsežnosti ni mogoče ujeti zgolj v preprosto ciklično koledarsko štetje, dejanja velikih osebnosti in prelomnih dogodkov. Še posebno ne, ko gre za »vojno, ki naj konča vse vojne«, kakor se je glasila takratna parola na Angleškem. Obeleževanje obletnic je obenem svojevrsten ritual, obred, je zelo specifičen način ohranjanja, obujanja zgodovinskega spomina, kolektivno dejanje spominjanja, ki tako ali drugače implicira estetske oziroma spektakelske dimenzije. S tega stališča je seveda izziv za sodobna umetniška premišljevanja. Po drugi strani pa, kot je zapisal zgodovinar Oto Luthar: »Vsako historično preučevanje, ki želi rekonstruirati življenje v prvi svetovni vojni in po njej, ne more mimo preučevanja kritičnih ali kakršnih koli drugačnih komentarjev, s katerimi umetnost kot del kulture oblikuje življenje modernega človeka«. Sama cerkev je bila zasnovana kot t.i. spominska cerkev, cerkev spomina oziroma spominjanja (Gedaechtniskirche) na način v razmerah vojne arhitekturno in oblikovalsko izjemno domišljene umetnine. Ukvarjanje z zgodovinskim spominom ne more mimo arhivov. V obdobju 1. svetovne vojne je fotografija dominantni – takrat nov – medij v sferi vizualne dokumentaristike. Tudi dogajanja na Soški fronti, predvsem v zaledju, kakršno je bilo v Javorci, so fotografsko realtivno dobro dokumentirana in predstavljajo izjemno bogat depozitorij zgodb. V sferi auditivne, zvočne dokumentaristike, ki jo zastopa fonografska tehnologija snemanja zvoka, situacija seveda še zdaleč ni temu podobna. Vendar pa je istočasno s snovanjem in gradnjo cerkve v Javorci dunajski fonografski arhiv (ustanovljen konec 19. stoletja iz etnomuzikoloških nagibov), izvajal projekt fonografskega snemanja petih in recitiranih prejkone popularnih in ljudskih pesmi vojakov v vseh jezikih, zastopanih v avstroogrski vojski, kar korespondira s skoraj 3000 imeni na tem doseku fronte padlih vojakov vseh narodnosti, vžganih v knjigolike lesene tabloje, ki pokrivajo obe vzdolžni steni cerkvice v Javorci. Seveda si ne gre delati iluzij glede motivov: konstrukcije kohezije moštev v obdobju, ko vojna, ki je ob izbruhu euforično fascinirala takorekoč vse vpletene strani, začne kazati svoj pravi in dolgotrajni obraz; kakršnekoli že zaposlitve vojakov v obdobjih relativnega zatišja ali vmesnih stanj, da se jim ne bi zmešalo.           

Letos mineva tudi 100 let od ustanovitve znamenitega Cabaret Voltaire, zaradi česar se boš v svojem projektu dotaknil tudi fenomena dadaizma. Kako in na kakšen način bomo obiskovalci in spremljevalci projekcije seveda videli in slišali, zanima pa me, če lahko kot poglobljeni raziskovalec na področju umetnosti poveš kaj več o odmevu tega (anti-)umetniškega gibanja na Slovenskem? 

Dadizem je nekakšen otrok prve svetovne vojne, njegovi začetniki so povezani z begunci iz drugih delov Evrope, ki so imeli to srečo ali privilegij, da so se lahko pred vojno vihro zatekli v nevtralno Švico. Med drugim tudi Stravinsky, ki je tam leta 1916/17 napisal suito Zgodba vojaka (Histoire du soldat). Iz tega zueriškega dada nukleusa so po vojni izšle še druge celice, kot na primer. tista v Berlinu. Gre pa še vsaj za eno gibanje v umetnosti tistega časa, in sicer za italijanski futurizem, ki je z vojnami, še posebno prvo, vseskozi v nekakšnem »intimnem« razmerju. Žačenši leta 1909 z 9. točko utemeljitvenega futurističnega manifesta: »Hočemo slaviti vojno – edino higieno sveta...« F.T. Matinettija, ki je nato leta 1912 v  hrupu balkanske vojne, bitke pri Adrianopolusu (zdajšnaj Turčija) našel vir za »osvobodnitev besede«  – parole in liberta - od veljavnih sintaktičnih in drugih pravil govora. Obliki te osvoboditve sta npr. t.i. zvočna in simultana poezija, v kateri navdih iščejo in najdejo tudi »bruitistične črnske glasbe«, kot jih je poimenoval Hugo Ball, eden od ustanoviteljev dade. Z nemara ključno razliko: medtem ko je Marinetti v eforičnem slavljenju vojne iskal imitacijo drdranja strojnega orožja, so Ballove produkcije, kot npr. Objokovanje (umrlih) (Totenklage, 1916), grozotam vojne nasprotovale in jih zavračale. Dadisti niso hoteli biti del nacionalnega jezika, ki se je postavil v službo vojne, obenem pa so provocirali tiste, ki so umetnosti zastavljali običajna pričakovanja. Po Ballovih dnevniških zapiskih so bili dadistični kabaretni večeri obenem »bufonada in zadušnica«, boj proti agoniji in vrtoglavici/omami smrti. Če pa že hočemo okrogle obletnice, je letos tudi 100. obletnica prve knjižne objave Umetnosti hrupa futurista Luigija Russola (Milano 1916). Ta za razvoj sodobne glasbe izjemno vplivni manifest, po katerem se je npr. poimenovala skupina Art of Noise, je Russolo, sicer slikar, napisal v obliki pisma 1913 futurističnemu glasbeniku ... Ko ga tam beseda o zvokih zanese od zvokov mesta, urbanega, motoriziranega in industrijskega okolja še k hrupu vojne kot viru inspiracije in gradiva za komponiranje sonorne glasbe, izčrpno navaja prav Marinettijeva izvajanja.

Lahko poveš še nekaj besed o glasbenikih, ki si jih povabil k sodelovanju in prihajajo pretežno iz polja improviziranih godb.

Glasbena zasnova projekta vključuje precej improviziranih, obenem pa tudi čisto zvokovnih razsežnosti, v tem polju pa so Ana Kravanja, Vid Drašler in Samo Kutin seveda precej doma. Poleg tega je Samo Kutin po rodu iz vasice Čadrg, od koder pada pogled direktno navzdol preko kanjona Tolminke na cerkvico v Javorci, za tiste kraje pa ni naključno, da je v okolici že prej našel in zbral prazne tulce granat, ki bodo vključene v instrumentarij na način cevastih zvonov (tubular bells). Jelena Popržan je srbska, v Avstriji živeča violistka in vokalistka, ki bo z navedenimi ob violi s prvim glasom tvorila kvartet.  Paul Schuberth je avstrijski akordeonist, s katerim zadnje čase precej sodelujem; tudi njemu improvizacija ni tuja, je pa obenem odličen instrumentalist in interpret strogo komponiranih glasbenih del. Z izbranimi tolminskimi ženskimi glasovi bo izvedel in posnel uvod in nekaj kitic kantate Soči, s katero je p. Hugolin Sattner pred 100 leti (1916) uglasbil Gregorčičevo pesem iz leta 1879, v kateri s slutnjo možnih posledice prehoda italijanskega risorgimenta v irredento anticipira 1. svetovno vojno.    

Naj vso zainteresirano javnost opozorimo še na dejstvo, da bo (v sodelovanju z zavodom Sploh) druga, adaptirana in nadgrajena odrska izvedba projekta izvedena še 21. oktobra na velikem odru ljubljanskega Centra kulture Španski borci.