Prostor in glasba II.

V prvem delu eseja je avtor obravnaval "glasbo kot prostor" ter pojma fizičnega in geografskega prostora. V drugem in sklepnem delu eseja pa razčleni še družbene, materialne in arhitekturne prostore ter na koncu še imaginarne, alternativne in heterotopične prostore.

4. Družbeni prostori

Družbeni prostori so lahko bolj ali manj navezani na dejanske prostore. Govoriti je mogoče o medijskem in političnem, javnem in zasebnem (glej spodaj), večinskem in manjšinskem ali pa dominantnem in alternativnem oziroma opozicijskem družbenem prostoru (ti so povezani tudi z diskurzivnimi prostori, ki jih pravzaprav določajo in osmišljajo). Na drugi strani lahko govorimo o materialnih prostorih, ki pogojujejo ali so povezani z družbenimi prostori, kot so tržnica, ulica, prostor za vaje, nočni klub, šola, cerkev, zabaviščni park, trg, knjižnica, nakupovalno središče (glej spodaj). Prostor za vaje je na primer pomemben del kulture rock glasbenikov. V tem prostoru se odraža tudi ideologija posamičnih rock zasedb (gl. Fornäs, Lindberg in Sernhede, 1995; Bennett 1980). Barry Shank (1994) je nazorno pokazal, kako so bili prostori izvajanja in sprejemanja glasbe (gostilne, nočni klubi in glasbeni centri) v Austinu (Teksas) tam neločljivo povezani z glasbeno dejavnostjo, tako da so se porajali in izginjali skupaj z zgodovinskimi glasbenimi gibanji in scenami.

Potem so tu še družbeni prostori, ki so povezani z določenimi družbenimi kategorijami, kot so rasa, razred, spol, starost in spolna usmerjenost. Bela hiša v zadnjem predsedniškem mandatu v ZDA prvič v zgodovini ni več pogojena belsko. Na potrebo po rasni uravnoteženosti (oz. na rasni preobrat) v Washingtonu in v Beli hiši je sicer opozarjal že George Clinton leta 1975 s svojo zasedbo Parliament: v skladbi Chocolate City (z istoimenskega albuma) je namigoval na nekakšen imaginarni (karnevalski) obrat dejanskega (in rasno pogojenega) političnega stanja. Družbeni razred, pogosto skupaj z raso, se rad odraža pri geografski getoizaciji mest, od koder prihajajo najrazburljivejši in najvplivnejši popularnoglasbeni zvoki (na primer samba, tango, salsa, hip-hop ali kwaito), ki postanejo del nacionalne identitete in včasih dosežejo tudi svetovno popularnost. Pri tem lahko tudi (geografsko) zaobidejo nacionalno popularnost oziroma jo naknadno dosežejo šele po svetovni uveljavitvi, kot se je to dogodilo v primeru tanga.

Javni in zasebni prostor sta v mnogih kulturah zamejena po spolu. Ženskim glasbenicam ali pevkam ponekod še danes ne pustijo javno nastopati (legendarna egipčanska pevka Umm Kulthum, ki se je v Egiptu postopoma prebila v javni prostor in je z leti povezala ves panarabski svet, je doma s svojo umetniško karizmo vplivala na mnoge spremembe v tem pogledu; po drugi strani je trebušni ples v Egiptu za ženske javno še vedno precej omejen; gl. Nieuwkerk 1998). Javni mestni prostori se ločijo tudi po starostnih kategorijah (mladinski klubi in zbirališča) ter spolni usmerjenosti (gay in lezbični klubi in četrti, na primer Monokel in Tiffany kluba v Ljubljani ali Castro predel v San Franciscu). Oboje vedno spremlja bolj ali manj značilna glasba. Sicer pa so tudi mnogi žanri povezani z eno ali drugo kategorijo, denimo rock and roll z mladinskimi ter disko glasba z gay (ter afroameriškimi in latinskimi) kulturami. Družbena razmerja pogojujejo in se odražajo tudi v prostorskih razmerjih, povezanih z glasbo. Indie rock koncerti v Veliki Britaniji, kot ugotavlja ameriška antropologinja Wendy Fonarow (2006), pogojujejo in odražajo prostorsko-družbeno hierarhijo. Občinstvo pod odrom (v »območju 1«), ki je tudi mlajše, je po družbeni hierarhiji bolj oddaljeno od izvajalcev, medtem ko je (praviloma starejše) občinstvo v ozadju dvorane in pri baru (v »območju 3«) ponavadi iz vrst glasbene industrije in tako v »bližjem« ter enakovrednejšem, če ne celo nadrejenem razmerju do njih.
 

5. Materialni in arhitekturni prostori

Materialni prostori utelešajo in hkrati porajajo družbena razmerja (kot »generativne sheme« ali »klasifikacijski sistemi«). Pierre Bourdieu (2002) govori o tem, kako berberske hiše v Alžiriji utelešajo in porajajo družbena razmerja razlikovanj med ženskim in moškim spolom. Pri tem obstaja tudi možnost subverzije oziroma odmika od teh istih normativnih materialnih shem (Foucault 1993; Certeau 2007). Christopher Small govori o tem, kako arhitektura koncertnih dvoran za klasične koncerte odraža in pogojuje dominanta družbena razmerja, predvsem ločenost vsakdanjega življenja in umetnosti, ter družbeno hierarhijo (Small 1998). Glasba je tesno povezana z materialnimi prostori, in to do te mere, da se določeni glasbeni žanri povezujejo z določenimi prostori, kot v primeru cerkvene in komorne zahodnoevropske klasične glasbe (Stockfelt 1997). Skladatelj Johan Sebastian Bach naj bi, denimo, prilagodil harmonsko modulacijo svojih skladb tako, da je v cerkvenem prostoru, ki ima daljši čas odmeva, uporabljal počasnejši harmonski ritem (in tako preprečil harmonsko disonančnost, ki bi ga povzročil odmev) kot pri svojih komornih skladbah (Blaukopf 1993: 236–239). Spremembe v družbenih, kulturnih, političnih in ekonomskih razmerah na Kitajskem med obema svetovnima vojnama so vplivale na spremembe v materialni strukturi glasbenih gledališč, kar je posledično vplivalo na strukturo glasbe, ki se je tam izvajala (Stock 2002). Materialni akustični prostor in prostorska umeščenost zvoka (na primer skozi prostorsko postavitev bodisi glasbenikov ali zvočnikov) burijo duhove številnih skladateljev, ki skladajo t. i. »prostorsko glasbo« (Zvonar 2002). Znamenite core spezzate oziroma »deljene zbore« iz 16. stoletja, kjer je šlo za dobesedno prostorsko ločitev dveh ali več zborov, ki so se medsebojno glasbeno (antifonalno) izmenjevali in dopolnjevali, naj bi pogojevala posebna arhitekturna zasnova bazilike Svetega Marka v Benetkah (Zvonar 2002). Jonathan Stern pri svojem preučevanju glasbe v ameriških nakupovalnih centrih prihaja do ugotovitve, da glasba tam predstavlja del arhitekturne zasnove. Podobno kot hodniki, ki gredo vzdolž posamičnih trgovin v nakupovalnih centrih, tudi glasba (po svoji naravi precej neprepoznavna) vzpodbuja postopno in kontinuirano napredovanje po nakupovalnem centru in s tem podaljšuje trajanje obiska, medtem ko glasba v posameznih trgovinah na podoben način kot njihova dekoracija in reklame vabi k obisku s svojo dosledno prepoznavnostjo (Stern 2003). Arhitektura in družbeni prostori hišnih koncertov v ZDA vplivajo na ustvarjanje in sprejemanje glasbe ter na oblikovanje družbenih odnosov. Odsotnost odra in zaodrskega prostora za glasbenike pri hišnih koncertih (v dnevnih sobah) vpliva, denimo, na tesnejšo in »intimnejšo« interakcijo med nastopajočimi in poslušalci in s tem ruši hierarhične družbene zidove med njimi.

K materialnim prostorom lahko prištejemo tudi tehnološke prostore prenosa glasbe, ki v svoji posredniški vlogi dodajajo lastno zvočno prepoznavnost, bodisi v obliki šuma (ali, nasprotno, »prečiščenosti«) ter dodatnih efektov (na primer reverb efekt ali stereo tehnika, ki ustvari umeten oziroma »virtualen« občutek prostora). Nasprotje materialnih prostorov so nematerialni ali virtualni prostori, denimo internet, ki razen da »zgošča« globalni prostor in čas, omogoča tudi nastajanje novih družbenih skupnosti, ki ne potrebujejo geografske prostorske osnove. Virtualni prostori omogočajo nastajanje novih glasbenih žanrov (na primer alt.country) in načinov ustvarjanja in izvajanja (na primer soustvarjanje ali soizvajanje glasbe na internetu; gl. Lysloff 2003).
 

6. Imaginarni, alternativni in heterotopični prostori

Določene glasbene izvedbe (in rituali) se lahko razumejo kot metafore ali modeli za utelešanje začasnih in alternativnih ali imaginarnih družbenih razmerij in prostorov. Lahko tudi prispevajo k temu, kar Foucault (1967) imenuje »učinkovito uresničene utopije«.

R. Murray Schafer razpravlja o tem, kako »lahko sredstva [zahodne klasične] programske glasbe preobrazijo koncertno dvorano v vrt, travnik, gozd ali bojišče« (Schafer 1993: 106). Glasba lahko preobrazi prostor ritualne izvedbe v »sveti prostor« (Wong in Lysloff 1991), prenese ljudi ob poslušanju glasbe v druge prostore skozi »namišljena potovanja« (Cohen 1995: 439; Connell in Gibson 2003: 198), ali pa, na primer ob poslušanju »lounge« in »eksotika« albumov iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja, spremeni domači prostor v namišljene »eksotične« prostore in okolja (Connell in Gibson 2003: 198–201). Poleg tega lahko, denimo, glasba izvajalke kd lang, kot to ugotavljajo nekateri pisci, »ustvari privaten, lezbični prostor v javnem heteroseksualnem okolju« (Valentine, v: Connell in Gibson 2003: 210). Afro-futurizem izvajalcev, kot so Sun Ra, Lee »Scratch« Perry in George Clinton, se simbolno in skozi glasbene dogodke pogosto nanaša na potovanja v vesoljski prostor prihodnosti, ki predstavlja »nedosegljivo domovino« ter beg iz zemeljskega sveta rasizma in družbenih norosti. Obenem ustvarja (na odru ali pri poslušalcih) alternativne prostore enakosti, (kreativne) svobode in pravičnosti (Corbett 1994; McLeod 2003). Rave dogodki, ki se v svoji glasbi in podobah prav tako dostikrat nanašajo na vesolje ter na podobe vesoljcev, ustvarjajo na plesišču »namišljene krajine razigranosti«, »začasno družbo brez družbenih, rasnih in spolnih razlik … [ter] varen skupnostni prostor brez predsodkov in nasilja« (Connell in Gibson 2003: 204; McLeod 2003: 352, 353).

Alternativni hišni koncerti v ZDA ustvarijo za glasbenike in obiskovalce v zasebnih prostorih kleti ali dnevnih sob alternativne prostore svobode izražanja, demokratičnosti in izvenkapitalistične izmenjave. Obenem se ti prostori udejanjajo ne kot utopični, temveč kot heterotopični prostori, kjer se javni prostor koncerta projicira preko privatnega bivanjskega prostora domačnosti. Foucault (1967) namreč razume heterotopične prostore kot nasprotje utopičnim (prostori »brez dejanskih prostorov«) in jih razlaga kot kontra prostore, kjer se »naenkrat predstavljajo, spodbijajo in preobračajo« drugi družbeni prostori. (Ob sopostavljanju dveh prostorov se pri heterotopiji ustvari tretji, hibridni prostor, ki presega oba primarna prostora; gl. Bhabha 1994.) Pri hkratnosti javnih in privatnih prostorov pri hišnih koncertih gre torej za neke vrste obrnjen karnevalski heterotopični prostor, kjer se, ravno nasprotno, zasebni interesi določenih interesnih skupnosti projicirajo preko javnih uličnih prostorov. Tudi AKC Metelkova mesto lahko razumemo kot heterotopični prostor, kjer se anarhični prostori svobode in kreativnosti projicirajo preko vojaških prostorov militantnosti in totalitarizma. Pri vseh teh heterotopičnih prostorih je pomembno tudi to, skozi kakšen diskurz oziroma polje moči se artikulirajo.

V glasbenem smislu bi heterotopično hibridnost lahko razumeli v smislu pomenljivega sopostavljanja elementov, žanrov ali zvokov. Glasbe afroameriških kultur, denimo jazz ali hip-hop, predstavljajo »dvojno zavest« (Du Bois 1996), in to ne samo v družbenem in kulturnem, ampak tudi v glasbenem smislu, in pomensko združujejo zahodnoevropske glasbene zvoke in elemente z afriškimi ter tako ustvarjajo »tretji« prostor, prostor afro-ameriške glasbe in kulture.

LITERATURA

Anderson, Benedict, Zamišljene skupnosti, Studia humanitatis, Ljubljana, 1998.

Appadurai, Arjun, »Disjuncture and Difference in the Global Cultural Economy (1990)«, v: Theorizing Diaspora, ur. Jana Evans Braziel in Anita Mannur, Backwell, London, 2003, str. 25–49.

Bakan, Michael B., World Music: Traditions and Transformations, McGraw-Hill, Boston, 2007.

Becker, Judith, in Alton, »A Musical Icon: Power and Meaning in Javanese Gamelan Music«, v: The Sign in Music and Literature, ur. Wendy Steiner, University of Texas Press, Austin (Texas), 1981, str. 203–215

Bennett, H. Stith, On Becoming a Rock Musician, University of Massachusetts Press, Amherst, 1980.

Bourdieu, Pierre, Praktični čut I, II, Studia humanitatis, Ljubljana, 2002.

Bhabha, Homi K., The Location of Culture, Routledge, London, 1994.

Blaukopf, Kurt, Glasba v družbenih spremembah: temeljne poteze sociologije glasbe, Studia humanitatis, Ljubljana, 1993.

Born, Georgina, in David Hesmondhalgh (ur.), Western Music and Its Others: Difference, Representation, and Appropriation in Music, University of California Press, Berkeley, Los Angeles in London, 2000.

Cohen, S., »Sounding out the City: Music and the Sensuous Production of Place«, Transactions of the Institute of British Geographers, nova serija, 1995, 20/4.

Certeau, Michel de, Iznajdba vsakdanjosti, Studia humanitatis, Ljubljana, 2007.

Cohen, Sara, »Identity, Place and the 'Liverpool Sound'«, v: Ethnicity, Identity and Music: The Musical Construction of Place, ur. Martin Stokes, Berg, Oxford in New York, 1994, str. 117–135.

Connell, John, in Chris Gibson, Sound Tracks: Popular Music, Identity, and Place, Routledge, London, 2003.

Corbett, John, »Brothers from Another Planet: The Space Madness of Lee 'Scratch' Perry, Sun Ra, and George Clinton«, Extended Play: Sounding off from John Cage to Dr. Funkenstein, Duke University Press, Durham, 1994, str. 7–25.

Danielson, Virginia, Scott Lloyd Marcus in Dwight Reynolds, The Garland Encyclopedia of World Music, Garland Pub., New York, 2001, str. 1011–1077.

Du Bois, W. E. B., The Souls of Black Folk, Penguin Books, New York, 1996.

Feld, Steven, in Aaron A. Fox, »Music and Language«, Annual Review of Anthropology, 1994, 23, str. 25–53.

Feld, Steven, »Waterfalls of Song: An Acoustemology of Place Resounding in Bosavi, Papua New Guinea«, v: Senses of Place, ur. S. Feld in Keith H. Basso, School of American Research, Santa Fe (NM), 1996, str. 91–135.

Fonarow, Wendy, Empire of Dirt: the Aesthetics and Rituals of British Indie Music, Wesleyan University Press, Middletown (CT), 2006.

Fornäs, Johan, Ulf Lindberg in Ove Sernhede, In Garageland: Rock, Youth, and Modernity, Routledge, London, 1995.

Foucault, Michel, »Space, Power and Knowledge«, v: The Cultural Studies Reader, ur. Simon During, Routledge, London, 1993, str. 134–141.

Foucault, Michel, »Of Other Spaces (1967), Heterotopias«, dostopno na http://foucault.info/documents/heteroTopia/foucault.heteroTopia.en.html.

Gillett, Charlie, The Sound of the City: the Rise of Rock and Roll, Da Capo, New York, 1996.

Gilroy, Paul, The Black Atlantic: Modernity and Double Consciousness, Harvard University Press, Cambridge (Mass.), 1993.

Goehr, Lydia, The Imaginary Museum of Musical Works, Clarendon, Oxford, 2007.

Grief, Mark, »The Right Kind of Pain«, London Review of Books, 2007, 29/6 (dostopno na http://www.lrb.co.uk/v29/n06/mark-greif/the-right-kind-of-pain).

Guilbault, Jocelyne, »On Redefining the 'Local' Through World Music«, v: Ethnomusicology: A Contemporary Reader, ur. Jennifer C. Post, Routledge, New York, 2005, str. 137–146.

Hobsbawm, E. J., in T. O. Ranger, The Invention of Tradition, Cambridge University Press, Cambridge, 1992.

Lipsitz, George, Dangerous Crossroads: Popular Music, Postmodernism, and the Poetics of Place, Verso, London, 1994.

Lysloff, René T. A., »Musical Life in Softcity: An Internet Ethnography«, v: Music and Technoculture, ur. Lysloff in Leslie C. Gay ml., Weslyan University Press, Hanover, 2003, str. 23–63.

McLeod, Ken, »Space Oddities: Aliens, Futurism and Meaning in Popular Music«, Popular Music, 2003, 22, str. 337–355.

McLuhan, Marshall, The Gutenberg Galaxy; the Making of Typographic Man, University of Toronto, Toronto, 1962.

Said, Edward, Orientalizem, Studia humanitatis, Ljubljana, 1996.

Schafer, R. Murray, The Soundscape: Our Sonic Environment and the Tuning of the World (1977), Destiny Books, Rochester (Vt.), 1993.

Shank, Barry, Dissonant Identities: The Rock 'n' roll Scene in Austin, Texas, Wesleyan University Press, Hanover in London, 1994.

Small, Christopher, Musicking: the Meanings of Performing and Listening, Wesleyan University Press, Hanover in London, 1998.

Sutton, R. Anderson, »Interpreting Electronic Sound Technology in the Contemporary Javanese Soundscape«, Ethnomusicology, 1996, 40 (2), str. 249–268.

Stern, Jonathan, »Sounds Like the Mall of America: Programmed Music and the Architectonics of Commercial Space«, v: Music and Technoculture, ur. René T. A. Lysloff in Leslie C. Gay ml., Wesleyan University Press, Hanover, 2003, str. 316–345.

Stock, Jonathan, »Place and Music: Institutions and Cosmopolitanism in 'Shenqu', Shanghai Traditional Local Opera, 1912–1949«, Music & Letters, 2002, 83 (4), str. 542–589.

Stockfelt, Ola, »Adequate Modes of Listening«, v: Keeping the Score: Music, Disciplinarity, Culture, ur. David Schwarz, Anahid Kassabian in Lawrence Siege, University Press of Virginia, Charlottesville, 1997, str. 129–146.

Straw, Will, »Systems of Articulation, Logics of Change: Communities and Scenes in Popular Music«, Cultural Studies, 1991, 5 (3), str. 368–388.

Taylor, D. Timothy, Beyond Exoticism: Western Music and the World, Duke University Press, Durham in London, 2007.

Trstenjak, Anton, Misli o slovenskem človeku, Založništvo slovenske knjige, Ljubljana, 1991.

Turino, Thomas, »Signs of Imagination, Identity, and Experience: A Peircian Semiotic Theory for Music«, Ethnomusicology, 1999, 43/2, str. 221–255.

Turino, Thomas, Nationalists, Cosmopolitans, and Popular Music in Zimbabwe, University of Chicago Press, Chicago, 2000.

Van Nieuwkerk, Karin, »'An Hour for God and an Hour for the Heart': Islam, Gender and Female Entertainment in Egypt«, Music and Anthropology, 1998, 3 (dostopno na http://www.umbc.edu/MA/index/number3/nieuwkerk/karin_0.htm).

Zvonar, Richard, »A History of Spatial Music«, Surround Professional, 2000 (dostopno na http://cec.sonus.ca/econtact/Multichannel/spatial_music.html).

Wessing, Robert, »Bamboo, Rice, and Water«, v: The Garland Encyclopedia of World Music, zv. 4: Southeast Asia, ur. T. E. Miller in S. Williams, Garland, New York, 1998, str. 47–54.

Wong, Deborah, in R. T. A. Lysloff, »Threshold to the Sacred: The Overture in Thai and Javanese Ritual Performance«, Ethnomusicology, 1991, 35 (3), str. 315, 339.