Prostorski svet zvočnih frekvenc

Umetniški duo Ide Hiršenfelder in Urške Savič je 3. septembra nastopil v atriju ljubljanske Mestne hiše in predstavil projekt Nihajoči prostori oziroma mikrotonalno kompozicijo za devet činel in prostor.  Ida Hiršenfelder in Urška Savič znata poslušalcu z zvokom približati svet v vsej ranljivosti in okrutnosti, ga prikazati v vsej kompleksnosti in obenem izpostaviti čutnost, subtilnost in občutljivost zvočnega ter njegov vpliv na našo zavest in psiho.

Umetnici sta z lokanjem po činelah ob premikanju po prostoru ustvarili mikrosvet frekvenc, ki so zdaj zvenele topo in subtilno, spet drugič pa predirljivo ali ostro ter prodirale v ušesa in zavest kot zvočna nihanja ali zgoščena zvočna polja, se medsebojno izničevale ali oplajale in usmerjale našo zavest na zvok. Prostorska dimenzija lokanja je omogočala središčno pozicijo poslušalca in sprejemanje raznih interferenc. Poslušalec se je spustil v mikrotonalno zvočnost, ki ustvarja subtilni kozmos, katerega vsak posameznik dojema drugače, pač glede na to, na kaj se vsakdo osredotoča. Frekvence imajo širok razpon in so sprva mehke in prijetne, kasneje pa se jim pridruži škripanje in bolj rezki zvoki, kot neke vrste zveneči ropot. Ta razpetost med subtilno mehkim in robustno grobim nas navede k raznoterim miselnim in čustvenim asociacijam, od krhkosti obstoja do nasilja in brutalnosti vsakdana. S pomočjo zvočnosti, ki prihaja do nas, si ustvarjamo lastni svet po sugestiji frekvenc, tem pa najdemo protiutež v svetu okoli sebe. Pronicljivost in zračnost projekta omogočata osredotočanje na dogajanje, pri čemer sledimo izvajalkama ali pa, nasprotno, zapremo oči in soustvarjamo samo dogajanje v lastnem notranjem odzivanju in doživljanju. Tako pride do individualnih zvočnih tkiv, podprtih s kognitivno aktivnostjo. Psiha sledi fizičnemu, slišanemu misel ali pa, nasprotno, čuječi nič, prepuščanje atmosferi frekvenc kot alternativnemu prostoru, ki reflektira realnost in hkrati omogoča beg pred njo, dokler ponovno ne vstopi v našo (pod)zavest. 

Kontrastni zvoki omogočajo, da spletamo kontradiktorne asociacije na svet okoli nas, v katerem se intima neločljivo povezuje z vdorom dobrega in slabega ter nas spravlja v različna razpoloženja. Kot sta zapisali avtorici, »dolge, otožne sekvence prepletata s tihim premišljevanjem o bolečini, lakoti, ujetosti in nasilju ter o drobnih, a trdoživih iskrah upanja, ki kljubujejo razpadajočemu svetu, polnem človeške krutosti«. In natanko to smo dejansko tudi doživeli.

Ida Hiršenfelder in Urška Savič znata poslušalcu z zvokom približati svet v vsej ranljivosti in okrutnosti, ga prikazati v vsej kompleksnosti in obenem izpostaviti čutnost, subtilnost in občutljivost zvočnega ter njegov vpliv na našo zavest in psiho. Njuno delo jemljemo ne le kot estetsko doživetje, ampak kot možnost, da se s pomočjo njune dejavnosti za trenutek ustavimo, se osredotočimo nase in si ustvarimo lastni razmislek o svetu. In ta možnost je izjemno dragocena.