Prst usode

Pred premiernimi koncerti slovensko-hrvaške zasedbe Samosvjetlo smo se pogovarjali z njenima ustanovnima članoma in pobudnikoma Zoranom Čalićem in Jernejem Šavlom, ki ob bobnarju Leviju Levačiću in multiinstrumentalistu Dejanu Slaku tvorita ta novi rockovsko psihedelični kvartet.

Vsaka zgodba ima ob začetku tudi svoj povod in izvor. V primeru nove slovensko-hrvaške rockovske zasedbe Samosvjetlo je njena iskra tlesknila lani avgusta v Kinu Šiška, kjer sta se na koncertu avstralske neopsihedelične zasedbe Tame Impala srečala njena fana Zoran Čalić in Jernej Šavel. Poznala sta se s koncertov in festivalov, na katerih sta igrala zadnja leta. Zoran s skupinama Majke in Big Foot Mama, Jernej z Lollobrigido. Pogovori o glasbi so ju zbližali. »Spomnim se svojega zadnjega koncerta z Lollobrigido v Orahovici in njegovega predzadnjega z Majkami. Pripeljali so se s kombijem, iz katerega je butala Tame Impala. In takrat sva se začela meniti o psihedeliji iz šestdesetih in sedemdesetih let. Te zadeve sem poslušal kot otrok, seveda se tega takrat nisem zavedal. Rad povem, da nisem znal sestavljati lego kock, če se v ozadju ni vrtela glasba, ki jo je poslušal moj oče, od Byrds do 13th Floor Elevators,« je dobrega pol leta po omenjenem koncertu na istem mestu zločina povedal Jernej in ob na pol polni skodelici čaja pripovedoval, kako se mu je avgusta pred Kinom Šiška Zoran zaupal, da je dokončno zapustil Majke in da bo ustanovil novo zasedbo, ki bo usmerjena v psihedelijo. »Potem bom basist v njej,« se je na novico odzval Prekmurec, ki je takrat že potihem razmišljal o zaključku dela z Lollobrigido. Padel je dogovor. Kmalu zatem je Šavel res zapustil bend in poklical Zokija: »Glej, da ne bova samo govorila, morava nekaj narediti.«

»Od konca avgusta do oktobra sva si pošiljala glasbo. Delala sva research. Nisva iskala, koga bi kopirala, ampak sva se medsebojno inspirirala in si izmenjavala predloge za poslušanje. Zoki, ki je zapisan tradiciji, me je založil s starejšimi zadevami, jaz pa njega z novitetami, ki bazirajo na revivalu psihedelije. Odkril mi je psihedelično fazo Byrds in od novih Band of Skulls. Njemu sem dal Black Mountain, Wooden Shjips, Black Rebel Motorcycle Club. Navdušil me je nad starim jugoslovanskim rockom iz sedemdesetih let, ki ga nisem tako dobro poznal. Jugoslovanska rock produkcija sedemdesetih in z začetka osemdesetih je imela ekstremno dobre plošče, na primer Dnevnik jedne ljubavi Josipe Lisac, ki je danes ena mojih najljubših plošč. Od vse te izmenjave pa mi najbolj sede Santana iz obdobja 1969–1971 z legendarno postavo s koncerta v Tanglewoodu in na Woodstocku. Navdušen sem nad ritem sekcijo, ki je repetitivna, enostavna in nezapletena. Tomorrow Never Knows Forever! Zoran Čalić pa po telefonu dopolni Jerneja, ki »je bil zadolžen za novo sceno. Odkril mi je veliko novega, na primer Caribou. Kyuss sem sicer poznal, nisem pa bil tako globoko v njih kot on, ki mi je razkril čare stoner rocka, skupino Fuzz in goro drugih bendov. Najbolj zanimivo je to, da mi je bilo vse, kar mi je poslal, takoj všeč, kar se mi prej ni dogajalo. Sam sem mu pošiljal predvsem črnske bende, soul bende in glasbenike, na primer spremljevalni bend Jamesa Browna in Otisa Reddinga. Iz vsega tega je nastala zelo zanimiva mešanica in preobrazili smo se v nekakšen katalizator.«

Oktobra lani je Jernej povabil Zorana k sebi v Prekmurje, »v vas na Goričkem, ki je bogu za nogo in nedaleč od Murske Sobote, kjer je popoln mir, brez zunanjih motenj. Bilo je prav kičasto. Sončni zahod, kitare, zunaj na verandi sva igrala«, se spominja Jernej Šavel njunega prvega sešna, iz katerega je beseda postala meso. »Že na prvo vajo sem povabil bobnarja Levija Levačića, s katerim sem igral v Lollobrigidi, vendar zgolj zato, da bi naju spremljal na bobnih. Mi je pa v dogovorih namignil, da bi bil vesel, če bi bil lahko z nama v bendu. Zoki ga ni dobro poznal, a je bil na koncu tako navdušen nad njim, da sem ga moral povabiti v bend. Iskali smo še multiinstrumentalista, ki igra kitaro, klaviature, tamburin. Priporočili so nam Dejana Slaka. Imel sem zadržke, ker igra že v bendih Moveknowledgement, Dubzilli, Klemen Klemen, Kill Kenny. Potem je Vlado Mihajlović, ki vso zgodbo spremlja iz ozadja in nas sili k delu, sporočil, da se je vse zmenil s Slakom, in tako smo ga dobili (smeh). Izkazalo se je, da smo dobili pravega človeka.«

Od začetka leta se fantje redno srečujejo na vajah, ki za zdaj potekajo vsepovsod – v Krškem, Zagrebu, Novem mestu, Murski Soboti oziroma Prekmurju. So še v fazi organiziranja in sestavljanja. »Ko bomo to uredili, bo že lažje. V bendu je izjemna kemija, medsebojno smo enakopravni in vsi dajemo od sebe svoj maksimum. Nikakor pa nimamo namena izmišljati si nov mit. Če se bo prijelo, se bo, če ne, pač ne,« je dokaj flegmatičen Jernej. Po dobrih dveh mesecih vaj je bend pred krstnim nastopom. Po zagrebškem koncertu 19. marca se v ponedeljek, 24., obeta še ljubljanska premiera pred angleškimi neopsihedeliki Toy v Komuni Kina Šiška.

Cel zadnji vikend so preživeli na vajah, po katerih je bil v nedeljo zvečer Zoran odlično razpoložen in ni skrival navdušenja. »Včeraj in danes smo imeli dobre vaje, in to je kot dober seks. Dober občutek. Ravno danes smo po vajah komentirali, da smo po dveh, treh mesecih skupnega dela res začeli igrati komade. Ne lovimo se več, komadi trdno stojijo in so izoblikovani.« Na morda še prezgodnje vprašanje, kaj odlikuje to zasedbo v primerjavi z njegovimi prejšnjimi bendi, ustreli kot iz topa: »Že zdaj lahko odgovorim na to vprašanje, ker sem fante dovolj dobro spoznal. Bistvena razlika je ta, da zdaj vse poteka enostavno, brez zapletov, kot namazano, prijateljsko in sproščeno. Tako, kot mora biti. Sam se bolje počutim. Sem sproščen in pripravljen na različne dialoge in poskuse. Nora sreča je pripeljala do tega, da si za zdaj še ne gremo na živce. Je že res, da smo še mlada zasedba, ampak zdaj nam gre tako dobro, da sploh nočem razmišljati o slabih plateh. Imeli smo številne vaje in zdi se mi, da delamo prave korake. Vsi radi jamamo in improviziramo. Zelo pomembno se mi zdi, da ima naša glasba tudi sporočilo. Želim si dobrih tekstov, ne samo dobre glasbe. Znašel sem se v novi vlogi. Doslej nisem bil frontman, zdaj sem pa vokalist in kitarist. Navajen sem bil, da imam ob strani še eno kitaro, ki je za zdaj nimamo. Zame je to zelo vroča godba, v kateri je vse od črnskega soula iz šestdesetih let do nove psihedelije iz leta 2014.«

Še preden je skupina Samosvjetlo sploh stopila na oder, je zaradi izzivalne kombinacije preverjenih kadrov in renomiranih glasbenikov dobila etiketo superskupine. Vendar se v ločenih pogovorih z Jernejem Šavlom in Zoranom Čalićem tega detajla nisem dotaknil. Njun žar, entuziazem in vzburjenost pred novim začetkom so bolj spominjali na začetniško skupino, ki še ne ve, v kaj se spušča. V njunem tonu ni bilo ne kanca preračunljivosti ne vzvišenosti. »Vendar zdaj, ko se je začelo odvijati, je v redu, da vemo, katerih napak ne smemo ponavljati, predvsem v medčloveških odnosih. Res bi izpostavil relativno visoko zrelost posameznikov, medčloveški faktor je namreč zmeraj največja težava vsakega benda. Zase lahko povem, da danes ne odreagiram na pripombe tako, kot sem pred desetimi leti,« opiše Jernej stanje duha novopečenega kvarteta zrelih glasbenikov in doda: »Kar se tiče poslovnosti na ozemlju bivše Jugoslavije, lahko rečem samo, da je to misterij.«

Po zagrebški in ljubljanski premieri so pred skupino še drugi spomladanski koncerti, v načrtu so tudi nastopi na poletnih festivalih, na katerih bo predstavila pripravljeni material. »Veliko komadov je treba še dokončati. Osnove imamo posnete, zdaj jih moramo še kultivirati,« navrže Šavel. Zaenkrat imajo materiala za tri četrt ure koncerta, ob avtorskih skladbah še predelave Draga Mlinarca in Josipe Lisac. Prvi demo posnetki so posneti in vsak hip bo prišla iz masteringa prva skladba, Sve što je iza nas, z objavo katere bodo fantje podkrepili svoj korak v javnost. Za jesen je v načrtu objava plošče, ki jo pripravljajo skupaj s producentom Žaretom Pakom, nad katerim Čalić prav tako ne skriva navdušenja. »Žare je bil na vaji in mu je zelo všeč, kar ustvarjamo. Tudi z njim smo se super ujeli in ga štejemo skoraj za člana benda.«

»Gre za bend, v katerem vsi uživamo v muziki. Bolj kot za oživljanje gre za iskanje navdiha. Če je že treba kaj oživeti, potem je bolje, da oživimo psihedelijo kot pa kitarsko glasbo iz osemdesetih, ki jo danes številni oživljajo, vendar, roko na srce, bolj ali manj neuspešno. Nedavno sem bral zapise ameriških muzikologov, ki trdijo, da se je prava muzika delala do leta 1975 in da se od takrat naprej samo še reciklira. Če že moramo reciklirati, potem reciklirajmo tisto, kar je bilo narejeno do leta 1975, ne pa, da recikliramo reciklažo. Da črpamo iz tega obdobja, se mi zdi povsem normalno. Konec koncev je Zoki star štirideset let in je odraščal ob tej muziki. Da o Leviju ne govorim, ki je odrasel ob očetu Krunu Levačiću in bobnih. Sam se vračam v čas, ko sem sestavljal lego kocke,« z nasmehom doda Jernej. »V glavnem, vračamo se in ne tajimo simpatij do psihedeličnega revivala.« Na vprašanje, od kod takšno povečano zanimanje za rockovsko psihedelijo v zadnjih letih, Zoran odgovori: »Glasba se ciklično ponavlja. Za nami so že revivali šestdesetih in sedemdesetih let pa new age in tako naprej. Izgleda, da je zdaj prišla na vrsto psihedelija. Sam žanr je dovolj izzivalen in zanimiv tudi za mlajše generacije, ki šele odkrivajo zgodovino rokenrola in pop glasbe. In ta, če se jo ustvarja iz srca, zna biti privlačna in vroča. Sploh me ne preseneča, da se je naenkrat pojavilo toliko bendov, ki jih umeščajo v žanr nove psihedelije. Tudi sami smo se našli v tem. Ustreza nam takšno stališče in pogled na samo glasbo, hkrati pa smo ulovili še svetovni trend. Vendar nismo trendseterji in ne sledimo trendom, preprosto je zaigrala vibra in tako smo se znašli na tem vlaku.«