Radikalno živo

Damir Avdić je punk rocker v pravem pomenu besede in direktnem odmevu zvoka. Njegov siloviti rock kot o(g)rodje glasbenega izražanja v kombinaciji z ostrim in brezkompromisnim besedilom v svojem temeljnem punkovskem slogu nikogar ne pušča ravnodušnega. Jedke in brutalne punkovske silnice s samosvojo uporniško rockovsko poetiko razžirajo tkivo gnilega kapitalizma, nacionalizma, pohlepa, sebičnosti in v stekleno volno ovitega potrošniškega konformizma. Vsak Avdićev album je zaznamek časa, v katerem se skozi kruto resničnost zrcalijo avtorjeve poetične črtice. Vsak njegov koncertni nastop je kantavtorska noire monodrama, v katero kot poslušalci vstopamo s krčem na obrazu in iz nje izstopamo z visoko dvignjeno pestjo. Na daljavo, v zoomirani obliki, ali pa v neposrednem stiku pod odrom, kjer skupaj z njim dihamo in režemo nasičeni zrak, je učinek povsem enak. In tako je bilo tudi na Avdićevem zadnjem solističnem nastopu v Kinu Šiška, kjer varno izolirana razdalja ni vplivala na bridkost izrečenega niti na poslušalčevo razumevanje povedanega. Radikalno v živo smo bili popeljani skozi cvetober Avdićeve brezčasne diskografije, od albuma Mrtvi su mrtvi (2008) pa vse do zadnjega Radikalno šik (2019). V strahu ni življenja, toda strah je vseprisoten, a k sreči ne odreja, temveč krepi življenje. Neustrašenost, odločnost in pogumnost so lastnosti, ki jih ni moč (pod)kupiti, in kot take nam jih svet potrošništva servira v celofanu nedosegljivih idealov. Koncert Damira Avdića pa ravno nasprotno dokazuje, da ideali ljudskosti, empatije in solidarnosti nikoli ne umrejo, niti za pest evrov ne.

S skladbo Radikalno šik smo vstopili v »čudoviti svet zlobe in nasilja«, če parafraziram kultno RŠ oddajo o stripu, in pri tem nismo mogli le voajersko opazovati in osluškovati dogajanja na odru, temveč nas je avtor s svojimi široko odprtimi očmi kar hipnotiziral in potegnil v svojo polnokrvno rockovsko izpoved. V trenutku smo postali aktivni udeleženci v njegovi zgodbi, ki z liričnimi ostmi prebija še tako trdo kožo tistih, ki jim surovi realizem vsakdana ne pride do živega. V skladbi Human Reich avtor popiše kruto sedanjost, ko ironično pravi, da »živim v svetu / v katerem je denar oltar«, ter zaključuje malodane vizionarsko: »živim v svetu, v katerem nimam časa / ali delam ali demonstriram«. Odrska osvetlitev in režiserska intuicija sta nam Avdića približali na dotik zaslona in pozorno oko ni moglo prezreti njegovega razdajanja v tem koncertnem razodetju. Imeli smo občutek, da niti on na odru niti mi pred zaslonom nismo sami. Ni šlo le za nevidno vez, ki nas združuje v prepoznavnem zvočno liričnem scenosledu skladb, kot so Demokratija, Bog je koncept in Android. Bili smo priče psihološkemu učinku, ki nagrajuje Avdićev fizični napor, ko nam skozi minimalistični zvočni okvir nazorno streže z večbarvno dinamiko skladb. Ne gre le za barvno paleto, temveč tudi za vonj (Po asfaltu i betonu) in okus (Biću kamen). Avdićeva kitarska virtuoznost in odločnost, ki vešče preklapata med surovim dotikom strun in profanim delegiranjem vmesnega časa med strunskimi efekti, poslušalcu ne ponujata oddiha in ga osredotočata skozi celotni proces koncertnega nastopa. Avtor ga vselej skrbno dozira, in tako je bilo tudi tokrat, ko nam je za konec spustil »moralno neoporečni« triptih Čovjek na trapezu, U očima moje djece, Sine. Za razliko od ustaljene pike na i smo dobili klicaj, ki najbolj slikovito zarezuje med kiticami, ki so življenjskega pomena. 

V strahu ni življenja, toda strah je vseprisoten, a k sreči ne odreja, temveč krepi življenje. Neustrašenost, odločnost in pogumnost so lastnosti, ki jih ni moč (pod)kupiti, in kot take nam jih svet potrošništva servira v celofanu nedosegljivih idealov. Koncert Damira Avdića pa ravno nasprotno dokazuje, da ideali ljudskosti, empatije in solidarnosti nikoli ne umrejo, niti za pest evrov ne.