Razcvetela brusnica in nekakšna vrtnica

Konec sveta leta 93 je naslov skladbe, s katero vkorakamo v prečudovit, a hkrati sila skrivnosten svet ambientalnega debut albuma Brusnica, ki ga podpisuje glasbenica Lulica. Vsakršen poskus dešifriranja pomenskosti in značaja zvočnih sekvenc, kratkih notnih črtic ali kinematično harmoničnih (ne)konvencionalnih melodij v tej zbirki je popolnoma nepotreben, in tako je tudi prav. Kajti ne glede na razloge, ki so za avtoričin glasbeni izraz spretno uporabile mimikrijo imena Lulica, se lahko zvedavo pogumni poslušalec v miru prepusti le tej glasbi kot takšni. In to kakšni!

Že iz uvodne skladbe je jasno, da smo vstopili v intimistično potovanje, ki ga določajo tako različna razpoloženjska stanja kot tudi segregacija in simbioza povsem nepričakovanih zvočnih (o)prijemov. Slednji se slišijo ravno dovolj minimalistično zgoščeni, da se niti ne čuti njihova miniaturna dolžina, ki poslušalca navdaja z vso polnostjo in razvnetostjo.

Že iz uvodne skladbe je jasno, da smo vstopili v intimistično potovanje, ki ga določajo tako različna razpoloženjska stanja kot tudi segregacija in simbioza povsem nepričakovanih zvočnih (o)prijemov. Slednji se slišijo ravno dovolj minimalistično zgoščeni, da se niti ne čuti njihova miniaturna dolžina, ki poslušalca navdaja z vso polnostjo in razvnetostjo. Skladbe, kot so Mlek, Nota in Odrešitev, v nekakšnem kronološko izpovednem loku predstavljajo tiste začetne, prvinske korake ali pa tisti osvobajajoči se življenjski cikel, ko notranjost maternice zamenja izmenična ritmika vdiha in izdiha. A to je le osebna prispodoba podpisnika teh vrstic, ki jo že v naslednjem impresivnem zvočnem delcu z naslovom 1 minute city razblini vsa resnost magije utripajočih in počasi ugašajočih tonov. Da bi se v nadaljevanju s skladbo Iris znašel z radovednostjo na stežaj odprtih ušes v melanholični analogiji kinotečnega priokusa, ki stavi na prefinjen občutek za dramaturgijo. Slednja se pretaka tudi v skladbo Nekakva ruža, ki se sliši kot aviza s hitrostno pogojeno zavrteno naravoslovno filmsko sago o tistem magičnem trenutku, ko se odprejo cvetovi neke vrtnice ali pa kakšne druge rože, ki ji je Lulica posvetila svojo umetniško pozornost. Skladbo Verige tudi doživljam v tem naravnostnem okolju polnega dogajanja flore in favne, za katero se na trenutke zdi, da ga bo neumno sebično človeštvo zasužnjilo. To je urok pa morda kot strah vzbujajoča katedrala duhovnosti prikliče opozorilo, da si sodbo izpisujemo s prahom in v prah se bomo povrnili.

Za konec si Lulica vseeno privošči nadvse zaželene optimistične note, kot se jih da slišno razbrati v skladbah Zmaga!!! in My Great Intention. Posebno se to nanaša na slednjo, ki že po dolžini in odkritem osebnem namenu odstopa od vsega dotlej slišanega na albumu Brusnica. Albumu, ki sem ga poskušal poslušati s spontano in povsem naključno vizualizacijo avtoričinega navdahnjeno izvirnega skladanja. Če bi se ga lotil nekaj ur kasneje, bi svoje potovanje skozi ta sozvočja morda doživljal in opisoval povsem drugače. A zagotovo se ne bi mogel izogniti prečudovitemu in globokemu vtisu, ki ga album pusti z vsemi svojimi glasbenimi motivi.