Razigrano brez nadigravanja

Samo Šalamon je moja slaba vest. Razlog je povsem preprost: v njem se skriva toliko glasbe, ki sili na plano skozi raznorazne projekte, da je težko zbrano in kolikor toliko sproti spremljati nenehno širjenje njegovega umetniškega opusa. Pa s tem ne mislim, da projektov ne preposlušam, le težko mi je odgovoriti nanje z vsaj bežno predstavitvijo ali opomnikom nanje v osrednjih tiskanih medijih. »Cenim podporo v teh težkih glasbenih časih,« je zapisal v elektronskem pismu, s katerim me je opozoril na album Peaks of Light, še enega v nizu izjemnih, neverjetnih sodelovanj v svoji na neki način še vedno mladi, a že dolgo zreli in do glasbe odgovorni karieri. Odgovoril mu nisem, saj enostavno nisem vedel, kako naj pomodrujem. Ustvarjalnost je pač sirota, ne po svoji krivdi obsojena na utrip znotraj izoliranih krožkov ljubiteljev »nove« glasbe, medtem ko ni na programu nikakršnega, sploh pa ne kakovostnega poskusa uravnoteženega predstavljanja glasbe. (In najverjetneje ga še dolgo ne bo.) 

Tako je bil brez velikega pompa in odziva nanj nedavno naokoli razposlan tudi cede Peaks of Light, najnovejše poglavje v katalogu Samovih čudovitih glasbenih sodelovanj (Paul McCandless, John Scofield, Michel Godard, Paolino Dalla Porta, Zlatko Kaučič …). Glede na gosta na njem, enega vodilnih ustnih harmonikašev na svetu, Howarda Levyja, bi »resni« mediji zgodbo morali pograbiti z vsemi štirimi, a mislim, da prav podpisani z zamudo na tej strani Alp tipkam prve stavke o tem projektu.

Samo in Howard ne težita k nadigravanjem, ki bi pripeljala do dobronamerne parodije, temveč delujeta enotno tudi v trenutkih, ko eden izmed njiju izskoči iz skupinske igre. Šalamon je seveda (iz)vrsten kitarist, ki obvlada različne tehnike in vrste kitare, preigrava jih domiselno in sveže; na drugi strani Levyja ne zanima površinska obstojnost glasbe, temveč jo skuša brez vsakršnih delitev ponotranjiti ter uskladiti s Samovim skladateljskim navdihom.

Biografija in arheologija sodelovanj Howarda Levyja je sama po sebi dovolj zgovorna. Rabih Abou-Khalil, Paquito D'Riviera, Bobby McFerrin, Miroslav Tadić, John Prine, Pete Seeger, Paul Simon, Dolly Parton, to  je zgolj na hitro narejeni izbor, ki pa takoj razkrije širino ali odprtost Levyjevega ustvarjalnega razmisleka. Dovzetnost za intervencije v diapazonu od jazza, bluesa in folka do countryja in nazaj pokaže na vsaj dvoje reči: Howard Levy se odpira proti glasbi kot celoti in znotraj nje ne išče nobenih izgovorov, pestro zanimanje zanj pa je zagotovo znamenje, da je velemojster svojega poklica tako po inovativni kot cehovski plati. Na Peaks of Light sta v komunikaciji s kitaristom Samom Šalamonom obe prvini še dodatno podčrtani, saj album v celoti krasi poletnost igre in njunih medsebojnih razigravanj. Prvi vtis je namreč, kot da bi šlo za delovno vajo (session), kjer bi mojstra šele mojstrila svoje ideje, a ju je uigranost presenetila; vendar je zgodba »zadaj« precej kompleksnejša, prepričan sem v to. Samo in Howard nista obrtnika, temveč umetnika, ki sočasno z izvedbo raziskujeta poetične dimenzije glasbe v univerzumu, kjer tonalni konteksti prijetno komunicirajo s tradicijo, a so hkrati moderno napredni in slojeviti, s čimer mislim predvsem na tridelno The Harmonica Suite (I, II, III), za katero se zdi, kot da prihaja iz neke vzporedne realnosti, da na sofisticirani način razsvetli, v katero smer lahko tovrstna raziskovanja (še) peljejo. Vendar to niso edini navdahnjeni trenutki na albumu Peaks of Light, prepolnem »telepatsko« usklajenih gest in (ne)presenetljivih dogajanj znotraj čistega ali enostavnega umetniškega in človeškega užitka izvajanja glasbe. In kar je za tovrstni projekt najpomembnejše: Samo in Howard ne težita k nadigravanjem, ki bi pripeljala do dobronamerne parodije, temveč delujeta enotno tudi v trenutkih, ko eden izmed njiju izskoči iz skupinske igre. Šalamon je seveda (iz)vrsten kitarist, ki obvlada različne tehnike in vrste kitare, preigrava jih domiselno in sveže; na drugi strani Levyja ne zanima površinska obstojnost glasbe, temveč jo skuša brez vsakršnih delitev ponotranjiti ter uskladiti s Samovim skladateljskim navdihom. Večino skladb, z izjemo Riding the Urban Range (Levy) in Our Tune (naslov je zgovoren sam po sebi), je prispeval Šalamon, in prav vse so izvedene tekoče, brez nepotrebnih trikov ali načrtnih pametovanj. Gre torej za čisto izražanje občutkov z uporabo strunskih in »cevastih« registrov oziroma prevodnikov. Že v tem trenutku se lahko veselimo njune krajše evropske turneje, napovedane za letošnji vinotok. Takrat se bo seveda na veliko opletalo, da si v vitrini Howarda Levyja družbo delata dve nagradi grammy ter da je ustanovni član priznane bluegrass-jazz zasedbe Bela Fleck and the Flecktones.                

Še preden pa se to zgodi in še preden sem pritisnil piko na »lenobno« recenzijo, me je v nabiralniku pričakala informacija, da Samo Šalamon v navezi s Tonyjem Malabyjem in Robertom Danijem izdaja nov album, Traveling Moving Breathing. Tako je to, če ima nekdo preveč glasbe v sebi …