15.10.2011
Raziskovanje (nove) forme na dolge proge
Že skoraj 25 let delujoča zasedba Lolita – tokrat kot kvartet – na novem, koncertnem albumu Arcnije iz Gromke prevprašuje in dokazuje svojo formo.
Lolita
Arcnije iz Gromke
samozaložba/Macefizelj
2011
Že skoraj petindvajsetletno delovanje slovenske zasedbe Lolita dokazuje, da utegne biti bistvo nekega benda, to je najbolj notranja stalnica njegove glasbene govorice, težko opisljivo in hkrati neuničljivo. Kot sta za Odzven pred kratkim duhovito povedala Lolitina ustanovna člana Primož Simončič in Iztok Vidmar, je sprememba edina stalnica, ki sta jo za izraz tega (pri nas) edinstvenega benda pripravljena sprejeti. In vendar se je v teh letih postopoma izkristaliziralo nekaj prepoznavnih elementov, ki vztrajno določajo horizont pričakovanja poslušalstva: v grobem se je Lolita v zavest oziroma uho poslušalcev mnogo bolj zasidrala s svojo posebno (in tudi posebej posrečeno) mešanico nekakšnega alternativnega jazza s prepoznavnim, v prejšnjih letih nekoliko balkanskim melosom in predvsem udarnim ritmom, ki po potrebi nalomljeno ali nabrito suva.
Letos Lolita z novim albumom, naslovljenim Arcnije iz Gromke in posnetim v živo v istoimenskem ljubljanskem klubu, prevprašuje in dokazuje svojo formo – v obeh pomenih te besede: po eni strani na raziskujoč način skozi improviziranja na dolge proge preverja svojo pripravljenost, usposobljenost in vzdržljivost, po drugi pa prinaša nekoliko prenovljeno obliko, v kateri se ukoreninja njena (po želji stara ali nova) vsebina. Ne nazadnje je Lolita, ki je v vseh letih svojega delovanja že preskušala različna sodelovanja in razširitve, a je pri tem bolj ali manj vedno ostajala krepka trojica, po novem kvartet. Trenutno zasedbo – ki sicer ostaja gibka in prilagodljiva in lahko šteje od tri do pet članov – na albumu Arcnije iz Gromke sestavljajo saksofonist Primož Simončič, basist Iztok Vidmar, novi bobnar Uroš Srpčič in (ta pomeni največjo izrazno spremembo) pianistka Neža Naglič.
Izrazni teren, po katerem se na novem albumu giblje Lolita, je nemara večje presenečenje za ljubitelje (kot da) pristne, ritmizirane Lolite, nekoliko manjše pa za poznavalce njenega svobodnejšega odvoda, Lolite Libre. Na albumu je samo pet komadov (od teh je zadnji, Lila 2/II, interpretacija komada Lila s prejšnjega, odličnega izdelka The triple X album), a so vsi dolgi od slabih deset do debelih dvajset minut. Nova forma tako namesto jasnih, odločnih vodilnih melodij raziskuje polje nekoliko svobodnejšega izraza, čeprav še zmeraj dokaj jasno definiranega znotraj vnaprej pripravljenih izhodišč. Jasno, te smernice na začetku posameznega komada ne določijo tudi njegovega konca, vendar dovolj opazno začrtajo njegov notranji manevrski prostor. Toda v primerjavi z Lolito Libre je treba reči, da pravzaprav končna stopnja, do katere utegne na Arcnijah privesti razvoj, nikakor ni brez povezave z danim izhodiščem. Tako Arcnije v bistvu niso toliko na sledi povsem prosti improvizaciji, temveč pravzaprav do skrajnosti privedejo Lolitino poprejšnje melodično-ritmično jedro. Ekstenzivne izvedbe, v katerih je več kot dovolj (izkoriščenih) priložnosti za improvizacijo, tako rekoč v celoti ohranjajo svoje temelje, okoli katerih se sproščeno vrtinčijo zdaj prepoznavni toni preproste melodije, zdaj gosta medigra vseh štirih izvajalcev, ki poskušajo drug drugemu odgovarjati na zastavljene izzive, ne da bi pri tem povsem opustili v začetku začrtane smernice. Arcnije tako delujejo kot središčna točka med obema Lolitama.
Ekstenzivne izvedbe komadov na Arcnijah so v nekem pogledu sorodne daljšim in bolj temačnim meandriranjem avstralskega tria The Necks, saj znotraj posameznega komada ne gre toliko za vratolomno spreminjanje smeri, zvočno drznost ali izrazno pestro razvejanost. Dolge improvizacije zato ponekod izpadejo kot nevarno dolge variacije, katerih največja izrazna moč tiči nemara v drobnih zvočnih razkrajanjih in raznolikih prepletanjih. Na Arcnijah so namreč tudi trenutki, ko divja, res svobodna improvizacija (denimo proti koncu) postane rahlo razvlečeno, a uživaško preigravanje permutacij.
Glede na novosti tako forme kot zasedbe velja poudariti, da se še posebej izkaže nova članica, Neža Naglič. Zdi se, da se pianistka, ki jo, denimo, poznamo iz zasedbe Salamandra Salamandra, v zadnjem času pa navdušuje predvsem s svojo intimno, široko po prostoru razprostrto svobodno improvizacijo izven jazza, še najbolje znajde v novi formi, saj je njen doprinos k morda manj opaznim harmonskim valovanjem največji. Celota namreč zveni dokaj milesdavisovsko, nekako v duhu Bitches Brew, na kar uvodni komad z melodičnim drobcem, ki se pojavi na koncu, tudi neposredno aludira. Ideje, ki jih znotraj tega konteksta razvija Neža Naglič, so od vseh najbolj inovativne, zato tudi toliko prispevajo k teksturi, ki je po njeni zaslugi nekoliko mehkejša in bolj pretočna. Ne da bi hotel kakorkoli zapostaviti vlogo Simončiča in Vidmarja, ki sta vendarle hrbtenica benda, pa je le spet tako, da je velik poudarek na ritmizaciji Lolita uspela ohraniti z novim bobnarjem. Srpčičevi ritmi so manj razdrobljeni, zato pa težji, kar se celotnemu izrazu izjemno dobro prilega. Morebitne izboljšave vidim v še bolj trmasti ritmizaciji, tako nekako kot na prvencu Alexandre Grimal, kjer bobnar ob že tako čudni, bogati zvočni pokrajini ustvarja nekaj med ritmom, stanjem na mestu in nemogočim drum'n'bassom. Tako bi morda nekaj, tvegam reči, preveč neposrednih, torej preveč na hitro sprejetih idej ob gostejši teksturi manj bílo v uho.