Razkritje zakopanega v (samo)prepovedi

32. Slovenske glasbene dneve je 23. marca letos zaznamoval sklepni koncert z najdbo posebne vrste. Pod festivalskimi žarometi, kjer se tradicionalno znajdejo novitete sodobnosti ob boku del iz zakladnice slovenske klasike, se je tokrat s svojo napredno glasbeno govorico zasvetila skladba iz leta 1927. Krstna izvedba Koncerta za violino in orkester št. 1 je devetdeset let po nastanku razprla nov zgodovinski pogled na področju klasične glasbe na Slovenskem ter načela celo psihološka vprašanja o avtorju, sicer tradicionalistu v ustvarjanju in institucionalno vplivnem Lucijanu Mariji Škerjancu.

Škerjančev violinski koncert je vsa desetletja tajil verjetno najprej skladatelj sam in nato posthumno še njegova poznoromantično označena avtoritarna senca, ali če obrnem drugače: je skladbo morda dolgo skrivala kar muzikološka stroka? Kakorkoli že je s tem, je ravno raziskovalno delo te stroke Koncert za violino in orkester št. 1 letos nazadnje potegnilo iz arhivskega predala. Obudil in krstil ga je violinist Žiga Brank, ki se je s sunkovito napetim arpeggiranjem in z artikuliranjem neobaročne motorike trudil prekositi orkestrsko glasno gmoto zvoka, ki jo je Škerjanc namenoma povzdignil nad solista, in s tem dodal izvirno klasičnemu koncertnemu okviru gledališki element. Velikopoteznost v Brankovem značaju je poskrbela za suveren in virtuozen nastop, kot pisan na njegovo kožo. 

Škerjančevo delo je razkrilo nepričakovano zvočno invencijo in nenavadno odprtost njegove glasbene zamisli; slišala sem zvočne plasti, gradnjo teksture, poliritmijo in načine obravnave zvoka, ki so svojo evropsko glasbeno iztočnico in razvoj doživeli trideset let kasneje v delih velikih skladateljev, kot sta Ligeti in Stockhausen.   

Teren za osrednjo točko programa sta pripravili prvi dve skladbi večera, Lirična uvertura in Koncert za orkester. Ti deli sta zazveneli v melodično razširjeni dikciji in sta z ljudskimi podtoni spominjali na Janáčka in Bartóka ter z nekaterimi stilnimi primesmi tudi na Šostakovičevo simfoniko, ki ji je Simfonični orkester RTV Slovenija pod taktirko Simona Krečiča dal bogato in bučno zvočnost, ji je pa mestoma manjkal elegantnejši izris bolj rahločutnih nians.

Avtorja novitet sta bila mlada skladatelja Alenka Pivko Kneževič in Žiga Stanič. Za skladateljičin Stik za orkester se zdi, da glasbeno tvarino oblikuje podobno, kot je to značilno za filmsko glasbo. Njena močna plat je vsekakor občutljivost za barvno prelivanje. Nežno pulzirajoče zvočne ploskve, enkrat statične, drugič gibljive, napeljujejo k meditativnosti in mestoma k občutku pravljičnega. Oblikovno logiko je najbrž našla v silhueti loka, ki jo je uresničila v eni tekoči gradacijski gesti, ki pa so jo vseeno še notranje razdrobila enostavnejša ponavljanja vzorcev, melodičnih okruškov. 

Pravo nasprotje tej občutljivosti in afiniteti do orkestrskega sestava je bil Staničev Koncert za klavir in orkester, ki je zaradi pestrosti glasbenega stavka na začetku precej obetal, vendar se je glasbeni stavek nato hitro prelevil v nepretrgano nizanje melodičnih zamisli, zvočnih efektov in eksotike. Tipika izpraznjene virtuozne pianistične motorike se je razširila v orkestrski part, ki je z nastopom različnih instrumentalnih skupin dal tej povnanjeni ornamentaciji raznolik zven. Kot iz Pandorine skrinjice so se razlivale kičaste zamisli, za katere se mi je zdelo, da so s svojim srhljivim bobnanjem in homogeno harmonijo glasbeno povezane z momenti iz risank (Baltazar), kake filmske srhljivke, cirkusa ali morda z vojaško godbo. To nizanje bi bilo zgolj dolgočasno, če ga ne bi pretrgalo šokantno močno, kar grobijansko nabijanje. Ob tej neverjetni jakosti je tako nazadnje izginila še zadnja sled orkestrske palete zvena. Nihilizem zvoka je bil zame pravzaprav nova izkušnja, ki pa je nisem doživljala kot pozitivno plat tega glasbenega dela.