Različne iteracije avtohtone modularne elektronike

V zadnjem desetletju so bili ljubitelji vintage sintov, ki se prodajajo za tisoče evrov, vir številnih zabavnih memov na temo fetišizacije nekaterih kultnih kosov elektronike. Debate med tistimi, ki prisegajo na originale, in tistimi, ki se požvižgajo na znamke, so bile ponekod podobne prerekanjem med digitalnimi didžeji in vinilnimi didžeji glede tega, kaj je bolj avtentično. A občutek imam, da so te diskusije ujete v prejšnjem desetletju, saj se mlajše generacije ne obremenjujejo s tovrstnimi navideznimi dilemami. Za laika navsezadnje ni pomembno, katera naprava generira zvok, dokler neznane zvočne barve in intrigantne patine v sinapsah sprožajo neslutene povezave in raznorazne niansirane občutke. Lowlander relativno statične aranžmaje, ki gravitirajo okoli udrihajočih 4 x 4 kladiv in repetitivnih basovskih linij v duhu techna z začetka novega tisočletja, plemeniti z raznimi kovinskimi sintovskimi okrasji, prasketajočimi teksturami in pršenji, ki dodajo k splošnemu industrial vajbu.

Ko gre za modularno sintezo zvoka in uporabo modularnih sintetizatorjev, smo pogosto soočeni z zanimivim paradoksom. Na eni strani med poznavalci na širši elektronski sceni še vedno velja, da so modularci eno najbolj fleksibilnih, širokopoteznih in potencialov polnih glasbenih orodij napram digitalnim platformam za produkcijo glasbe (DAW), kot so Ableton, Fruity Loops in Reason. Po drugi strani pa večina izdaj, ki jih na Bandcampu najdemo pod oznakami #modular, #modularsynthesis in #analoguesynths, naj gre za ambientalno-eksperimentalno sfero ali konservativni tevtonski techno, zveni vse preveč podobno, de ne rečemo enako. Pod površjem povprečnosti se seveda skriva množica navdihujočih tako retro kot tudi bolj futurističnih prijemov, ko gre za rabo modularnih sintov.

Cilj založbe oziroma platforme Clockwork Voltage, ki je prvo skupno kompilacijo Happy Little Voltages izdala decembra 2022, je očitno prav predstavljanje raznoraznih stilističnih tangent, ki so se v zadnjih letih razcvetele na domači podzemni sceni. Clockwork Voltage pod eno streho združuje precej različne protagonistke in protagoniste. Večina jih prihaja iz neklubske scene in le redke izmed njih bi lahko uvrstili v splošni techno fazon. Platforma ne izhaja iz specifičnih estetskih smernic, pač pa prisega na grajenje skupnosti, izmenjavo znanj, razne kolektivne projekte in mednarodne povezave s sorodnimi iniciativami (na misel pride praški prostor Synth Library Prague). 

Trojica EP-jev, ki so izšli simultano v začetku junija, zrcali prav to slogovno razpršenost. Producent Lowlander (Matija Dolenc iz vrst nekdanjega benda Ludovik Material) ob imenih, kot so Shekuza, Mind Machines, Zergon in Obscur, predstavlja techno sekcijo Clockwork Voltage skupnosti in na EP-ju TTP001 pričakovano servira svojo vizijo visokoenergičnega šponanja. V svojih produkcijah, ki so od prvih rudimentarnih poskusov izpred nekaj let precej pridobile na učinkovanju v smislu miksa in masteringa, stavi na minimalizem in funkcionalizem. Relativno statične aranžmaje, ki gravitirajo okoli udrihajočih 4 x 4 kladiv in repetitivnih basovskih linij v duhu techna z začetka novega tisočletja, plemeniti z raznimi kovinskimi sintovskimi okrasji, prasketajočimi teksturami in pršenji, ki dodajo k splošnemu industrial vajbu. V komadu TTP001 čutimo njegovo naklonjenost hard techno zvočnosti, v komadih Careful with the instrument in No shirt pa se približa berlinski špuri v liniji DVS1-a in podobnih veteranov. Produkcije so tehnično zgledne in nedvomno učinkovite, a ujete v stare vzorce. Pogrešamo več nebrzdanega modularnega avanturizma, kot si ga rada privoščita Barker in Blawan, dva izmed bolj navdihujočih »avantgardistov« med sodobnimi techno ustvarjalci.

Dead Underground Future (Jaka Berger) nas na kratkiču Brain Eater potegne v povsem druge vode. Kam točno, lahko razberemo že iz naslova. Berger nas bombardira s pošastno rjovečimi beati na meji med postindustrialom, zagličano 8-bit elektroniko, hrupom in darkerskim hip-hopom. Njegov zven mestoma spomni na umazano distorzirani techno britanskega producenta Containerja. Fokusiran je na konfrontacijsko silovitost, na abrazivne zvočne barve, ki vam bodo najedle možgane. Kriki njegovega sinta praskajo in grizejo bobniče, skoraj kot v sadistični želji, da vam poškodujejo sluh. Njegova usmeritev je eksplicitno pankovska, če želite nojzerska, čeprav v končni fazi štirje komadi izpadejo kot iteracije ene ideje, ki so si preveč podobne, da bi izdaja napravila trajnejši vtis. Določene zvočne barve se ponavljajo v različnih komadih, in čeprav Berger očitno gradi na enovitosti, se obenem zdi kontraintuitivno, da ob vseh možnih modulacijah zvoka, ki jih ponuja modularec, na koncu uporabi tako omejen nabor zvočnih trikov.

Če Berger prisega na rafale perverzno zasičenih frekvenc, pa nas producent in skladatelj Andi Koglot (Liamere, Ferguson, Monowi Twins) z novim projektom two round robins na EP-ju if true return BLOOM potegne iz peklenskih nojzerskih kleti na s soncem obsijane planjave, kjer žvrgolijo ptice in žubori potoček. Mali plošček lahko umestimo v širši milje sodobne ambientalne glasbe, predvsem tisti »naturalistični« segment, ki se navezuje na izvorne koncepte pionirskih likov, kot je Brian Eno, kjer zvoki, ki naj bi bili le del ozadja, stopijo v ospredje in zasedejo vso našo pozornost. Koglot subtilno gradi svoje kompozicije, prepredene z zvoki blagih padov, statike, raztegnjenih, vzvratno obrnjenih, reverberiranih melodij (kalimba, harmonika, zagličani klavirski akordi) in drugih atmosferičnih elementov. Njegova glasba je meditativna, sproščujoča, milozvočna. Naslanja se na, recimo, impresionistično poetiko, ki se navdihuje pri naravi. Z ozirom na domačo sceno lahko ta EP umestimo ob dela producentov, kot sta Nitz in Slowmotion Livestream ter nekatera druga imena, ki jih najdemo na kompilaciji Senzorama Vol 1. Koglotov debi je v kontekstu avtohtone produkcije zadovoljivo obetaven in zanimivo bo slišati, kam vse nas lahko s projektom two round robins popelje na prihodnjih izdajah.