03.01.2025
Razpotegnjeno v brezčasje
Prvenec tria Ingver in Gverilke prinaša trinajst skladb, nekatere kot neposredne izpeljave ljudskih pesmi, mnoge pa so delno avtorski izdelki. Vse temeljijo na pestri in pisani izraznosti.

Ingver in Gverilke
Pekoče v milini
ZARŠ
2024
Pri Založbi Radia Študent je novembra 2024 izšla plošča pevskega tria Ingver in Gverilke z naslovom Pekoče v milini. Tri odlične vokalistke – Mojca Marija Frida (vokal, harmonika, dlani), Enja Rojenica (vokal, kalimba, udu boben, tamburin, žogica, dlani) in Eva Boke Ziblje (vokal, harmonika, tamburin, pojoča žaga, dlani) – so svoj prvenec dodatno opremile z inštrumentalno spremljavo dveh gostujočih glasbenikov: Enja Grabrijan v skladbi Učiću dodaja violino in vokal, Aleš Zorec pa boben v Komadu za Gamad. Vsi teksti so skupinsko delo, tako lahko razumemo z zavihka, razen pri ljudskih pesmih, kjer se naslanjajo na izvirnik. Na plošči je trinajst skladb, nekatere so neposredne izpeljave ljudskih pesmi, mnoge delno avtorski izdelki, vse pa temeljijo na pestri in pisani izraznosti. Vokal je vodilna sila in sega od enoglasja do večglasja in ni podrejen inštrumentalni spremljavi. Slednja, ko je prisotna, zgolj kolorira petje, mu daje stabilnost, bodisi ritmično ali melodično, predvsem pa podčrtuje pevski izraz. Še najbolj se jim lahko približamo z oznako neo folk glasba, ki v dobri kreativni kondiciji presega te meje, tako da bi bila primerna značka tudi alter etno ali kaj podobnega. Ampak to so umski spački brez vrednosti, glasba sama vse to z lahkoto preskoči in spregleda, saj pevke pač pojejo in svojo glasbo dejansko živijo. Vsekakor gre za reinterpretacijo spontanega duha pevske preteklosti, nekakšno reinkarnacijo ljudske melanholije, ki je tako rada oblikovala pesmi, ko je bilo treba iz fizične nuje utišati vse mogoče bivanjske stiske z izrazom, s pripovedjo, s pesmijo, ritmom, krvavečo dušo in ognjem strasti.
Petje zaobsega vse od preprostih ljudskih nastavkov do eksperimentalnega poigravanja z glasilkami, ki so tako in tako najpopolnejše glasbilo. Pevke pravijo, da so »performativni (nastopaški) pevski trio«. Vokalno so suverene in polne izvirnih pristopov, trdijo pa tudi, da se navdihujejo pri panku, ljudski glasbi, svobodnem jazzu, saharskem bluesu, zvočnem minimalizmu in zvenu jezikovne dikcije, ki mrmra kite besedil. Tako na gosto je vse prepleteno, da ima že konceptualno vrednost, saj pevke brez predsodkov segajo na vse strani in iščejo svoj izraz. Na plošči seveda vsega tega ne zaznamo, to je bolj opis celotnega opusa žlahtnih vokalistk. Plošča je predvsem folk, reinterpretacija ljudskih emocij, ki segajo v čas »za turškim gričem« ali do ljubljanskih vedut tu in zdaj. Kompozicijsko in strukturno so skladbe preproste, ne gre za bravurozne vokalne vragolije, pevke nudijo zgolj zanesljivo ogrodje, ki temelji na skupinskem delu. Iz tega potem raste poetična struktura (skladba), ki ji lahko določamo tudi muzikološke parametre. Še najbolj se jim lahko približamo z oznako neo folk glasba, ki v dobri kreativni kondiciji presega te meje, tako da bi bila primerna značka tudi alter etno ali kaj podobnega. Ampak to so umski spački brez vrednosti, glasba sama vse to z lahkoto preskoči in spregleda, saj pevke pač pojejo in svojo glasbo dejansko živijo. Vsekakor gre za reinterpretacijo spontanega duha pevske preteklosti, nekakšno reinkarnacijo ljudske melanholije, ki je tako rada oblikovala pesmi, ko je bilo treba iz fizične nuje utišati vse mogoče bivanjske stiske z izrazom, s pripovedjo, s pesmijo, ritmom, krvavečo dušo in ognjem strasti. Kajti ko nekaj izpoveš na umetniški način, bolečina ali sreča postaneta kategoriji večnosti, se razpotegneta v brezčasje, v brezprostorje, v kozmično širjavo ...
Skladba Voda je tak kristal na plošči, kjer ljudski duh vrhunsko vre iz vodnega (iz)vira. Voda, ta živahni in spremenljivi simbol življenja, je tu tudi izvir bivanja kot takega. Kakšna metafora! Kako ljudska umetnost vedno poseže po bistvenih pojavih in jih zna vpeljati v vsakdanjost, da skozi vzporedno pripoved (prispodobo) spregovori o najtrših, najbolj bivanjskih rečeh. Voda je v tem primeru kri, s katero si deklice umivajo obraz, voda je čas, ki teče od rojstva do smrti. In naprej. S pomočjo ljudske poetike so pevke oživile tistega duha, ki človeka vedno postavlja v ospredje. Od vedno. Ljudski genij je vedno iskren in neposreden glasnik realnosti. Četudi se o slednji lahko sprašujemo, kaj to je, pa eno gotovo vedno obvelja: edina resnična resničnost je človekovo doživljanje življenja. In tu petje kot najbolj pristna in najbolj prvinska umetnost brez umetniških filtrov neposredno nagovori poslušalca (člana plemenske skupnosti nekoč in sedaj) z razodetji in spoznanji. A lej ga, vraga, vedno z metaforo, vedno v parajeziku, ki dopušča tisoče interpretacij.
Ne glede na inštrumentalne dodatke je plošča vokalna. Večina skladb je takih, kot je zapisano zgoraj, še sledi panka (Komad za Gamad) s tisto surovo in pljuvaško energijo, ki bi sesekljala svet na prafaktorje, je v resnici samo sodobnejši izvleček ljudskih emocij.