Uglaševanja in razstrunjevanja All Strings Detached

Ženskih glasbenih sestavov, vsaj bolj permanentnih, v našem prostoru praktično ni. Za to obstaja veliko razlogov, a je tale uvodnik veliko prekratek, da bi uspela poglobljeno zagrebsti vanje. Eden od banalnejših in osebnejših (ki pa ni zgolj banalen ali intimen, kot se morda zdi na prvi pogled) je ta, ki sem ga večkrat slišala tudi sama: »Z njo pa jaz ne bi …« (namreč glasbeno ali kako drugače sodelovala). Če se ne bi tako razumeli in trpeli druga druge, ne bi šlo. To je odnos. Obe morava predelati vsebino druga druge in se odpreti druga drugi, saj je ta vsebina tudi del materiala, s katerim ustvarjava. - Jana Beltran

Kaj pa se zgodi, če »z njo bi«, nam odkrivata glasbenici Jana Beltran in Vesna Godler s svojo razstrunjeno zgodbo po imenu All Strings Detached, ki traja že osmo leto. V njej s sestrsko, a kontrastno sinergijo prizemljene moči in mehke ranljivosti gradita zvočno minimalistične krajine, po katerih se razprostirajo intimistično ubesedene igre, v katere so vpeti naši odnosi in v katerih je vedno dovolj prostora za odhajanja in tudi prihajanja. 

Prvencu Heavy Rain (ZARŠ, 2014), ki mu je tri leta pozneje sledil There’s Something Painful About the Pearls (ZARŠ, 2017), se je čisto za začetku novega desetletja pridružil album Septet (ŠKUC, 2020), na katerem sta združili moči z jazzovsko-improvizacijskim stavom bratov Drašler (Vid – bobni, tolkala; Jošt – kontrabas in električni bas) ter godalno sekcijo, ki jo sestavljajo Klemen Bračko (godalni aranžmaji, viola) ter violinski tandem Bojana Cvetrežnika in Barje Drnovšek. Septet subtilno podčrtuje njuna lirčno-eksistencialistična razpoloženja, hkrati pa njunemu minimalizmu podarja večdimenzionalost pri artikulaciji svetlobe, teme ter vseh vmesnih odtenkov, ki jih tketa v svojih (z)godbah.

Pogovarjali smo se pred njunim nastopom na letošnjem MENT-u.

 

Pred nekaj tedni sta v okviru Cankarjevih torkov v septetu predstavili Septet. Se ta izkušnja lahko primerja s tisto izpred dveh let, ko sta na istem odru nastopili v duetu? 

Jana: Jaz sem se imela zelo lepo. To je bila popolnoma drugačna izkušnja. Stati v oblaku zvoka sedmih inštrumentov, kompaktna ritem sekcija in podpora godalnega tria … Prelepo, muzika vibrira še močneje. To je bil naš prvi nastop v živo v tej zasedbi in veselim se prihodnjega na Mentu v Stari elektrarni.

Ko smo že pri tem, kako je furati septet v primerjavi z duetom? Kakšne so razlike v aranžiranju, dinamiki (glasbeni in osebni), v medsebojnostih? 

Vesna: Delo v septetu je težje že zato, ker je toliko različnih karakterjev pa vsi so zaposleni na različnih koncih in se je včasih težko uskladiti za vaje. Logistika je veliko težja, kot kadar sva sami.

Jana: Tukaj smo vsi morali razmišljati o glasbenem prostoru. Aranžmaje smo postavljali skupaj, včasih smo se strinjali, drugič spet ne. Prihajamo iz različnih glasbenih polj in pristopi k muziki so povsem raznoliki, kar je seveda prednost in izziv.

Čigava je na koncu obveljala?

Jana: Vsi smo se prilagajali in sklepali kompromise, vsi smo sodelovali (smeh).

Vesna: In na koncu smo vsi služili muziki. Ko smo bili v studiu, je k usklajevanju pripomogla tudi prisotnost producenta Chrisa Eckmana.

Predvidevam, da so vse strukture že začrtane, izdelane, da ni prav veliko odprtega prostora za improvizacijo. Vsaj na koncertu se mi je tako zdelo.

Jana: Struktura je kar jasna, ja. Nekaj prostora za improvizacijo najdemo pri Blueberry Woods, Move On in The Pond. Kar pa se tiče ritem sekcije, Vid in Jošt vsakič malo drugače poprimeta, vedno naredita svežo situacijo.

Prejle sta omenili Chrisa. Kako je imeti producenta? Kaj je doprinesel k vajinemu albumu? Kaj se je zgodilo, ko je vstopil v proces?

Vesna: Delo s producentom je bistveno olajšalo delo v septetu. Chris ima široko polje poznavanja glasbe in vrsto let izkušenj, zato smo z veseljem poslušali njegove nasvete in predloge in se na koncu skupaj odločali za rešitve. Dobro je povezoval celotno ekipo, kar je bistveno pripomoglo k uspešnemu zaključku projekta.

Koliko sicer vadita (kot duo)?

Jana: Zdaj niti ne, ker sva se posvečali delu, povezanem z izdajo plošče.

Vesna: Ko sva leta 2013 začenjali, sva vadili skoraj vsak dan. Prvo leto je bilo zelo intenzivno. Začeli sva vaditi aprila, prvi koncert pa sva imeli že junija. 

Jana: Vesna se je takrat začela učiti električni bas, jaz pa sem v teh treh mesecih napisala praktično že vse komade za prvo ploščo. To je bilo treba vse zvaditi, se uskladiti z inštrumentom, vokalom. Imeli sva tri mesece časa. 

Jana, ti si se učila klavir, kajne?

Jana: Po nižji glasbeni šoli sem nadaljevala s poukom klavirja pri svoji učiteljici in v nekem trenutku sem se celo pripravljala na sprejemce za študij klavirja v Gradcu, klasična smer. Po krajšem premisleku sem ugotovila, da poklic klasične pianistke ni zame. V resnici nisem preveč marala nastopati, kot drugo pa bi morala izvajati skladbe, ki jih nisem napisala sama; izvajali so jih že mnogi, in to vrhunsko. V glasbi me je vedno bolj zanimalo ustvarjanje kot poustvarjanje.

Kako to, da torej ne igraš klavirja v All Strings Detached?

Jana: Ker je tako velik inštrument in s tem nepraktičen. Imam pa zelo rada akustične inštrumente, zato električna klaviatura nikoli ni bila alternativa. 

Pri akustičnem inštrumentu se lahko igraš že s tem, kako se razvije sam ton in širina prostora, v katerem vibrira glasba, je neprimerljiva z električno klaviaturo. Ko igraš klavir ali pianino, si prežet z zvokom, podobno je verjetno, če igraš bobne, ker si obkrožen z inštrumenti … Verjetno bi našla več razlik kot podobnosti med akustičnim in električnim klavirjem.

Vesna: Nekaj idej o dodajanju električnih klaviatur je imel tudi Jošt, a smo se na koncu premislili. Zelo smo veseli, da smo s tem inštrumentarijem naredili to ploščo, in v Cankarjevem domu se je, vsaj, kar se mene tiče, to nekako sprostilo. Lepo je bilo. Sam proces ustvarjanja te plošče pa je bil težko in dolgotrajno delo, ki je zahtevalo veliko energije. Trajalo je leto in več.

Jana: Bolj zaradi časovnega usklajevanja, realno smo imeli le nekaj vaj. Skupni vaji, na kateri nas je bilo vseh sedem hkrati, sta bili samo dve. Na teh dveh vajah se nam je pridružil tudi producent Chris Eckman. 

Ideja za takšno zasedbo se je torej porodila ob gostovanju na Izštekanih l. 2015 (Drašlerja), potem pa je za koncert v KŠ Klemen Bračko sestavil kvartet …, ostalo je zgodovina, kot pravijo. Kaj prinaša razširjeni sestav – vajini glasbi, prostorom vajine glasbe, vajinemu glasbenemu zorenju?

Vesna: Zelo uživam, ko je na odru več inštrumentov. Že na Izštekanih, ko smo nastopali z godalnim kvartetom, se spominjam komada Move On, kjer so se priključili godalci. Tam je muzika kar poletela, podprla vokal, ga razširila. To je posebna izkušnja, ki je drugačna od te, ko sva sami. Seveda mi to v duetu ne manjka, da ne bo pomote, saj mi tam da Janina kitara šus; ampak vsi ti inštrumenti prinesejo neko drugo atmosfero.

Jana: Godala še podprejo čustva, vzdušja, harmonsko širijo. Ko sem poslušala prvi aranžma, ki ga je Bračko leta 2015 napisal za skladbo In the Night, sem bila presunjena. Bil je najina prva izbira, ko sva razmišljali o sodelovanju. Brez ritem sekcije bratov Drašler pa tega projekta ne bi bilo. Bila sta ena in edina izbira.

Vesna: Ravno zaradi te izkušnje na Izštekanih sva za ta projekt izbrali točno to ekipo. 

Kako sta zoreli kot glasbenici? Kdaj in kako sta se zavohali? Kaj je tisto, kar vaju veže? Ta kontrastnost, ki se odraža tudi v vajini glasbi (zračnost, ranljivost Janinega izraza; prizemljena moč Vesninega)?

Vesna: Ena lepših reči je zapeti z Jano v duetu. Najina vokala sta kompatibilna, zazvenita skupaj v vsej svoji različnosti. Ja, na začetku je imela še vsaka svoj bend, jaz Didiwa, Jana Koza-Riba (z Borom Zakonjškom – op. K. J.). Jano sem spoznala preko prijateljice. Čez nekaj let pa sem prišla na koncert zasedbe Koza-Riba in me je čisto sesulo, saj me ponavadi nežni, prepihani vokali niso pritegnili. Ganila me je s svojim vokalom. Nagovorila me je tudi s tem, kako je interpretirala te pesmi, bila mi je všeč kot ustvarjalka, še preden sem jo osebno poznala. Potem je dala pobudo Jana, pri njej sem se namreč želela učiti klavir, a sva namesto tega ustanovili duet (smeh).

Jana: Slišala sem jo, kako je pela, in sem si rekla – kaj pa če bi naredili bend?

Vesna: Spomnim se, ko smo z Makisom (Timotheos Ananiadis, njun tonski tehnik – op. K. J.) in Joštom živeli v hiši ob Ljubljanici pa sem prišla domov in slovesno rekla: »Z Jano bova imeli bend! Dva vokala, kitara in električni bas.« Ko sta me vprašala, kdo bo igral bas, sem rekla, da jaz. In sta se smejala. »Boste že še videli (smeh).«

Jana: No in potem so sledile te vaje, o katerih sva prej govorili. Dejan Koban je slišal za najin svež projekt in bil prvi, ki naju je povabil na oder, takrat oder Menze pri Koritu, na festival Mlade rime.

On je torej boter vajinega dua.

Jana: Bil je prvi, ki je slišal, kaj delava, prepoznal kvaliteto in nama dal priložnost. 

Med vama čutim neko sestrskost, kar ni nekaj samoumevnega.  

Jana: Če se ne bi tako razumeli in trpeli druga druge, ne bi šlo. To je odnos. Obe morava predelati vsebino druga druge in se odpreti druga drugi, saj je ta vsebina tudi del materiala, s katerim ustvarjava.

Jana, nekaj časa si poučevala glasbo na Centru za izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. Kakšna izkušnja je bila to? Kakšni poslušalci so otroci? 

Jana: Ti otroci so komaj čakali, da se naučijo novih pesmi in da bi seveda nastopili. Delo v zboru so jemali zelo resno. Tudi Vesno sem včasih povabila zraven, ko smo nastopali. Jaz sem jih spremljala na klavirju, Vesna pa je dirigirala. Vodila sem tri pevske zbore, ki so kar hitro rastli, saj je vedno več otrok želelo sodelovati. Ena lepših izkušenj je bil njihov nastop v Štihovi dvorani Cankarjevega doma. Ganljivo.

Ali kdaj poslušaš muziko z ušesi otroka? 

Jana: Kar se tega tiče, sem bolj resen, odrasel poslušalec, analitik. Preden pa začnem analizirati, se me mora glasba seveda dotakniti. In če me neka glasba prevzame, si vzamem čas, da ji prisluhnem in se vanjo poglobim. Govorim sedaj o glasbenih posnetkih, ne o koncertih v živo. Začnem analizirati, zanima me barva, struktura, kompozicija ... Včasih to muziko potem skušam tudi zaigrati, zapeti. To mi je verjetno ostalo iz klasike. Ko greš v muziko cel, s svojim telesom, ko izvajaš neko delo, je popolnoma drugačna izkušnja, kot če samo poslušaš.

Vesna, kako je pa kaj s tvojimi otroškimi ušesi?

Vesna: Jaz nimam analitične izkušnje z muziko. V glasbeno šolo me niso dali, ampak okrog mene se je vedno pelo, babice so zelo lepo pele, tudi moški v moji družini imajo posluh. Rada sem jih poslušala. Preko muzike sem vedno čustvovala, in to mi je še vedno poglavitno. Ko sem na odru, delujem zelo intuitivno.

Po izobrazbi si likovna pedagoginja in magistrica umetnosti. Kako blizu ali daleč sta tvoj likovni in glasbeni izraz? Kje se stikata?

Jana: Tudi v slikarstvu sem iskala odprte prostore. Prostor, ki diha, ki je na neki način izpraznjen. Tako v moji glasbi kot slikarskih del je prisotna ideja prostora, ki je širen, neomejen, ki daje občutek svobode. Tudi prostor, v katerem se lahko iskreno izražam, kjer lahko sem.

Diplomirala si na temo Svetloba z barvo. 

Jana: Na diplomskem študiju sem šele začela to raziskovanje, takrat še nisem vedela, da me svetloba zanima predvsem zaradi prostora. Študirala sem barvo in njeno svetlobo in videla, da se tam nekaj dogaja. Pri nadaljnjem študiju na akademiji pa sem spoznala, da me zanima pravzaprav prostor, ki ga ustvarjam z vnosom svetlobe v dela, ter njena sposobnost, da ta prostor vizualno širi. 

Kakšno svetlobo oziroma koliko nje nosiš v svoje, vajine pesmi? V kakšnem razmerju je s temo?

Jana: V glasbi obstaja kot ideja, namig. Teksti zadnje plošče izražajo željo po zapuščanju teme … Svetloba kot mir. 

Vesna, poznamo te kot pevko skupine DidiWa pa iz improvizatorskih krogov, Olfamoštva, kot članico gledališko-pevskega zbora in še kaj. K Jani si se prijavila na ure klavirja, no, tam pa si dobila v roke električni bas. Nekje si povedala, da te navdušuje oz. vznemirja »ta [basovska] temina, ki se vali in traja«. Bas se sicer dobro prilega tvojemu altu, a se zdi, kot da si kot basistka še vedno bolj zadržana kot pa kot pevka. 

Vesna: Vse me vleče k zemlji. Ampak rada tudi gledam v nebo. Imeti moram oboje. Primarno sem vokalistka. Bas tipam osnovno. Srečo pa imam, da nekaj poskusim, da mi zazveni na uho, in na podlagi tega naredi Jana aranžma. Ta dar imam. Nekaj mi zagode, in to iz čiste intuicije, saj znanja nimam.

Veliko raziskuješ bas?

Vesna: Ne, priznam. V prihodnosti se mu moram globlje posvetiti. Me pa pritegnejo nizki, zemeljski, globoki toni. Kar sline se mi začnejo cediti (smeh).

Tvoj vokal in besedila velikokrat opisujejo s pridevniki, kot so temno, jezno, močno, intenzivno. Se najdeš tu? 

Vesna: Se. Zelo težko mi je govoriti, zakaj pojem, kot pojem. Česar ne morem izraziti vsakodnevno skozi odnose s prijatelji, najbližjimi, izrazim skozi muziko. Muzika je prostor, kjer se nekaj izrazi brez pretiranega napora. Jezna sem tudi, ampak vedno manj. Lagala bi, če bi rekla, da muzika ne deluje name terapevtsko, a ni to glavni motiv. 

Kakšni so še tvoji gradniki, iz katerih sestavljaš muziko, besedo, ju povežeš?

Vesna: Besedila pišem iz tega, kar doživljam, iz odnosov. Kar pa se tiče občutkov, ne izražam samo tistega, o čemer pojejo besedila. Upam, da dam čutiti več kot to, kar pojem, da si tudi poslušalec lahko nekaj lepega vzame. Si pa med petjem velikokrat vizualiziram mojo vas Šapole, ki je moj vir inspiracij. Velikokrat razmišljam o prizorih, ki so me definirali kot otroka. Največ iz narave – gozd, pot, nebo, nekaj, kar me asociira na določen občutek svobode. Včasih celo z neko osebo, ki ni nujno povezana s tem, kar pojem. Ni pa vedno tako. A to mi pomaga, da ustvarim fokus znotraj sebe.

Študirala si teologijo, diplomirala iz budistične duhovnosti. Kakšen odnos imaš do božjega, svetega, do budizma? Prakticiraš budizem? Meditiraš? Ali to kaj informira tvojo glasbo?

Vesna: Zelo rada imam tišino. Lahko samo gledam skozi okno, pa mi nikoli ni dolgčas. Zanima me to medprostorje, kjer lahko si, preden greš ven, med ljudi. Verjetno je to meditacija. Velikokrat se sprehajam po gozdu ali samo sedim tam. Tudi to je neke vrste meditacija. Vsak človek ima svoj odnos do svetega in vso svobodo, da si jemlje tisto, kar mu pomaga, da mu je boljše.

Kaj je zate sveto?

Vesna: Odnosi. Narava. Medsebojno spoštovanje. Možnost, da ustvarjam, da se izražam. 

Vsaj zame je pri vajinem ustvarjanju zanimivo prav grajenje in negovanje zvočnih krajin, ki jih puščata odprte, ustvarjanje dramatičnost ne toliko v besedilih kot v zvočni krajini, v repeticijah fraz, stopnjevanju napetosti, menjavah intenzivnosti, motrenju tišine. Skratka, spregovorita malo o dramaturgiji ustvarjanju zvoka. O tem vajinem manj je več »rokenrolu z veliko tišine«.

Vesna: Komade večinoma komponira Jana. Ta tišina je meni ljuba, ampak to je v resnici bolj Janin izraz. Ta je še bolj prisotna v komadih, v katerih tudi ona piše besedila. Jaz sem bolj človek kaosa, tudi v muziki. V meni brbota veliko zvokov. Pri Olfamoštvu lahko to izrazim. To potrebujem. Zanimivo je, da z Jano lahko to tudi izrazim, vendar na drugačen način.

 

V vajinih besedilih prevladujejo lirični, ljubezenski, emotivni elementi oz. preizpraševanje bivanjskih, partnerskih odnosov, včasih se najde tudi nekaj skritega upora proti predpisanim družbenim vlogam ali nezrelim moškim. Zdijo se mi zelo avtobiografski.

Jana: So, a ne samo. Loverboy je na primer izmišljena zgodba. Res pa je, da če želim prikazati neko občutje, ga moram poznati. Osebna izkušnja se vedno najde nekje v pesmih ... Potem pa so skladbe, kot na primer If You, ki je čisto avtobiografska.

Kaj pa vajin Superwoman, ki je sprožil nekaj vznemirjenja v določenih moških krogih?

Jana: Tu gre za osebno izpoved.

Ampak očitno je pičila.

Jana: Nekaj ljudi je vsebina zmotila. Gre pa za mojo osebno zgodbo, a ljudje si pesmi ponavadi seveda razlagajo iz lastne perspektive. Nič narobe. 

Vesna: Zelo veliko moškim je bil ta komad zelo všeč, moškim, ki niso ogroženi od žensk. Tisti, ki pa se niso konfrontirali sami s sabo, imajo s tem komadom problem. Potem so nama rekli, da sva feministki. Seveda sva za ženske pravice, ampak tudi za moške pravice. Enakovredni smo, zato se dajmo ceniti, spoštovati in sobivati. Tak feminizem mi je všeč. Ampak te besede sicer ne maram ravno zato, ker je narobe razumljena. Ali so pravice za ženske? Seveda jih ni. Veliko stvari je narobe. 

Kako vidita in razumeta pozicijo moških in žensk v glasbi? Kakšne so vajine izkušnje? 

Vesna: Marsikaj sva doživeli v teh letih, dostikrat me je kdo s svojim odnosom tudi razjezil. A se naučiš biti neomajen v tistem, kar zahtevaš, da je na koncu delo dobro opravljeno.

Jana: Jaz skušam ločevanja med spoli ignorirati. Meni je vseeno, katerega spola je človek, s katerim sodelujem, smo glasbeniki in opravljamo svoje delo. Teh stvari nočem videti, slišati in me ne zanimajo. Vse, kar me zanima, je muzika. Odraščala sem v okolju, kjer ni bilo razlik med spoloma. Ko sem se prvič soočila s temi ločnicami, sem bila začudena. Jaz svet vidim iz nevtralne pozicije. Slučajno sem se rodila kot ženska in ustvarjam iz lastnih izkušenj, zato so moje zgodbe napisane iz vidika ženske. Lahko pa bi se rodila kot moški in bi pisala torej iz vidika moškega.

Jana, zadnjič si na radiu omenila, da All Strings Detached prej kot odtrgane strune pomeni pretrgane vezi z ljudmi. Takrat se rodi glasba. Na kakšne pretrgane vezi ciljaš? So to le ljubezenski odnosi ali še kaj drugega? In zakaj se mora neka struna pretrgati, da nastane glasba? 

Jana: Ne gre samo za ljubezenske odnose in ni nujno, da se morajo strune, vezi pretrgati. Morda se je projekt All Strings Detached začel tako, ker se ta tematika pogosto pojavlja v tekstih, prekinjeni odnosi, želje, hrepenenja po ljubezni … Glasbo ustvarjam takrat, ko vezi so, in tudi, ko jih ni. Morda je to ime nastalo iz neke naivnosti. Takrat sva se pogovarjali o pomenu imena. Želimo se vezati, ampak hkrati tudi ne, saj si želimo svobode.

»The world turned back on us, dreamers, poets, gentle healers,« tako poješ v komadu I Feel, Vesna. Kaj pa, če je svet sanjačem, poetom in nežnim zdravilcem vedno obračal hrbet?

Vesna: Seveda. A v tem komadu ne gre za neko obče filozofsko razmišljanje, kako nam svet obrača hrbet. Gre bolj za moment, ko se počutim zapuščeno. Ta večna zapuščenost je pri meni vedno prisotna. Morda to izhaja iz trenutka, ko sem tako začutila in to zapisala. Ta »gentle healers« pa izraža nežnost, občutek, koliko dobrega bi rada dala ljudem, kako bi bila rada nežna do ljudi, čeprav ne vidijo tega ali tega ne zmorejo sprejeti.       

Jaz sem to čutila bolj kot nekaj večjega, v smislu vprašanja, kaj danes potrebujemo za to, da bi preživeli. Kaj potrebujeta vidve?

Jana: Jaz rabim osnovne stvari: hrano, pijačo, umetnost in gibanje. Umetnost v smislu prostora, v katerem lahko ustvarjam, da lahko pridem do svojega bistva, ter umetnost v izobraževalnem smislu, kot poslušalka, gledalka … Mislim, da bi, če bi vsak lahko delal tisto, kar rad počne, bil svet veliko lepši.

Vesna: Jaz potrebujem varnost, ki je zelo širok pojem, in predvsem biti človek s človekom, biti dober drug do drugega. In s tem povezano zaupanje v človeka.