Raztezanje in širjenje forme

Istočasno vodenje več zasedb, številne turneje doma in še raje v tujini, cenjeni svetovni glasbeniki kot člani zasedb, nenehno ustvarjanje in raziskovanje tako na ravni mišljenja glasbe kot njenega udejanjanja, vedno nove in nove skladbe ter projekti … zdi se, da je našteto (in še kaj pozabljenega, namerno ali ne) conditio sine qua non vsakega resnega jazzovskega glasbenika. No, ja, v današnjem prepogibanju in medsebojnem požiranju žanrov zapisano najbrž velja še za glasbenike kakih drugih zvrsti, a tu nas zdaj zanimajo jazzovski. In že bežni poznavalec domačega jazza ima na dlani, da mariborski kitarist Samo Šalamon² zgoraj naštete pogoje uspešnega delovanja ne le izpolnjuje, ampak marsikdaj postavlja nova merila. Tako se je letos na festivalu Jazz Cerkno predstavil s svojim prvim kitarskim triom¹, ki je le dan pred nastopom posnel skupni album, v tednu, ko bo ta članek obelodanjen, pa je prvič zaigral s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije na Festivalu Maribor.

Šalamonova nova, že trinajsta plošča Stretching Out je kar dvojna; posneta je v živo in dokumentira delovanje dveh njegovih kvartetov. Tako kot na eni prejšnjih plošč (Duality iz leta 2011), se Šalamon na svojem prvem dvojnem albumu predstavlja z ameriško in evropsko zasedbo. Ne glede na večne debate o razlikah in podobnostih med jazzom in impro-godbo s stare in nove celine si Šalamon s tem ne beli las, ampak raje pri obeh postavi kot osišče (pozor: niti najmanj ne kot središče) lastno kitarsko govorico, ki pa se je že tako razvila iz mnogih razvejanih virov in vplivov. V ameriški zasedbi z njim igrajo saksofonist Donny McCaslin, basist John Hebert in bobnar Gerald Cleaver, medtem ko barve evropskega jazziranja branijo violinist Dominique Pifarély, basist Bruno Chevillon in bobnar Roberto Dani. Najbrž je bilo bolj praktično (in konceptualno priročno, povrhu smo dobili še odlično osmišljen ovitek!) objaviti oba albuma v eni »pakungi«, a glasba na obeh ploščkih se tako razlikuje, da si upamo reči, da je namenjena precej različnim poslušalcem. Kakor koli, odločitev za dvojni album vseeno podpiramo, saj smo (tudi) s primerjavo pristopov in modusa operandi obeh zasedb bliže dojemanju zapletenega in multifacetnega glasbenega (raje: zvočnega) izraza mariborskega strunarja.

Na prvem albumu so le tri daljše skladbe; no, v resnici je prvi, polurni komad My Rain / Kei's Blues sestavljen iz dveh, pri čemer je My Rain že znana Šalamonova tema z albuma Live! (še Michel Godard in Roberto Dani; 2009). Že na prvi posluh je muzika ameriškega benda dostopnejša, bolj »klasična«, če želite. Veliko poudarka je na melodijah, na bolj ali manj premočrtnem skupnem igranju z občasnimi solističnimi izleti, ki nikoli ne sežejo v samo podstat skladb. Slišati je, kot bi imel Donny McCaslin glavno besedo pri večini skladb (ki so vse Šalamonove), in ameriški saksofonist z lepo zaobljenim in baržunastim zvokom skladbe res lepo pelje od robustnejših do bolj milozvočnih tem. Kot rečeno, se glasba giblje v koordinatah bolj klasičnega jazza (nič slabšalnega ni v tem poimenovanju), ki bi gotovo »sedel« v kakem sproščenem klubskem ozračju, kar pomeni, da v njej ni zvočnega raziskovanja. Zato pa je presežke v obilici najti na drugem ploščku, tistem evropskem, na katerem Šalamonu ob radovedni ritem sekciji parira Pifarély, stari maček francoskega novega jazza. Čeprav na trenutke njegova violina zazveni v swingovskem ključu (kot kak bolj odpičen Stéphane Grapelli, ki je upogibal strune ob legendarnem Djangu), je bolj v ospredju špikajoča, nemirna glasba, ki se ves čas pregiba, gosti in redči. Violinist se mestoma prelevi v pravega vražjega goslača, ko drgne in zvija strune svojega glasbila. Šalamon takrat ubere bodisi drugačno, bolj mehkobno zvočenje, s katerim umirja violinista, še raje pa se v štric s Pifarélyjem predaja ostrejšemu zvoku, ki je dostikrat bližje kakim »divjim« rockerjem ali improvizatorjem kot pa jazzerjem.

Višek drugega albuma je v njegovem osrčju, štirih skladbah (prve tri od teh štirih so najdaljše na albumu in »nesejo« čez deset minut), ki se po strukturi in načinu izvedbe ter vlogah, ki jih imajo posamična glasbila, precej razlikujejo. The Land Of Artichokes se začne z dolgim, zapeljivim solom na kontrabasu, ki se izteče v repetitiven, malone funkovski bas (s to zankasto temo se komad tudi zaključi), vmes pa slišimo vse kaj drugega kot funk, saj se četverka družno poda v niz presenetljivih intervencij, pri katerih kajpak prednjačita predirna Pifarélyjeva violina in nabrita Šalamonova kitara. Sledi komad Molene, ki se začenja počasno, lenobno in elegično, v slogu kakega komornega sestava klasične glasbe, a se v nadaljevanju stvari razvijejo svetlobna leta stran od uvodoma intonirane žalobnosti. Kajti priče smo pravi eksploziji hrupa, škripanja in brnenja, bolj v slogu sodobne improvizirane glasbe kot jazza, kakršnega smo vajeni od mariborskega kitarista. Skladba No Photos nekako povzema najboljše od vseh članov kvarteta in potrdi njihovo odličnost ne le v doneskih posameznikov, pač pa tudi v lepo ubrani skupinski igri. Komad sicer začne Šalamon z vrtoglavo, neujemljivo solažo, ki jo kombinira s spreminjajočimi se ritmi, nakar bolj umirjenemu delu fluidne in gibke igre vse četverice sledi niz osupljivih izletov tako Šalamona kot violinista, ki včasih glasbo zgostita, včasih pa jo raztegneta v s premolki napolnjeno strukturo, polno odmevov in slutenj zvoka.

Ta se do konca razpoči v skladbi Oyster Picnic, pravem ognjemetu hrupa in feedbacka. Album kvartet sklene v bolj umirjenem duhu, bolj minimalistično, ko Šalamon tapka po pragovih kitare in s tem iz nje izvablja nenavadne zvoke, ki kot da potujejo skozi vodo, zamolklo in (spet) z odmevi. S tem albumom – merimo na evropski kvartet – je mariborski jazzer pokazal ne le svojo pripravljenost na nove podvige v raziskovanju zvoka in gradnje ter razgradnje skladb, temveč je tudi znova dokazal, da ve, kako se tega lotiti in zadane cilje nadvse imenitno uresničiti.

1 Recenzija festivala Jazz Cerkno: http://www.sigic.si/odzven/posrk-v-osoncje-drugacnosti

2 Intervju s Samom Šalamonom: http://www.sigic.si/odzven/improvizator-ki-tudi-komponira