12.11.2020
Regionalni fenomen globalnega pop punk preporoda
Uspešni prvenec mladega slovenskega glasbenika, ob katerem se boste verjetno počutili stari.

Ružno Pače
Hentai, Spid & Emo Pank
samozaložba
2020
Zdi se mi, da sem na ta album čakal vsaj od avgusta 2019, ko je izšel video za komad Darkside ameriških pop punk legend Blink 182. Šlo je za bizarno patetičen poskus zapolnitve vakuuma, ki nastal med njimi kot prvim obrazom pop punka poznih devetdesetih ter zgodnjih dvatisočih in sodobno najstniško publiko, v času, ko je trap obsedal milenijce in zoomerje. In kako bolje nasloviti mlado občinstvo kot tako, da se v video vključi plesne koreografije iz globalnega gejmerskega fenomena Fortnite? Vse skupaj sumljivo spominja na Čuke iz oddaje Ringaraja na Pop TV. Z distance to izpade še bolj žalostno kot zgodbe iz 70. in 80. let, ko so zamaščeni založniki med nadobudnimi glasbeniki iskali the next big thing in na vse pretege skušali bolj ali manj uspešno v kolesja glasbene industrije vključiti samonikle subkulturne fenomene. Toda nekje od preloma tisočletja dalje, kot to v knjigi Retromania: Pop Culture's Addiction to Its Own Past fino argumentira priznani britanski glasbeni novinar Simon Reynolds, se je proces iskanja novega v večini primerov prelevil v proces oživljanja starega. Prav zato mi je prvenec Hentai, Spid & Emo Pank mladega slovenskega ustvarjalca Žana Pasariča, ki od marca 2019 ustvarja pod imenom Ružno Pače, toliko pomembnejši. Prvič namreč kot glasbeni novinar IRL doživljam začetek novega cikla glasbenih trendov, ki sem ga bil kot otrok v izvorni obliki deležen tudi sam skozi redno dieto muzik ameriških bendov, kot so Blink 182, Sum 41, Good Charlotte in Green Day, ter slovenskih izpeljank à la Zablujena generacija, Multiball, Backtage, Trash Candy in podobnih. Bolj kot za trenutek presežne nove kreativnosti oziroma vpeljevanja svežih pristopov gre v primeru Ružnega Pačeja za zeitgeitovski moment zlitja spletne kulture memov in aktualne oživitve pop punka v neko regionalno specifično formo, ki uspešno naslavlja balkansko najstniško publiko. Če kaj potrdijo nerganja starejših alternativcev ob pričujočem albumu, češ, to je pa slabo, je zgolj to, da je kulturno brezno med boomerji, generacijo X, boomerskimi milenijci in zoomerji precejšnje.
Eden od glavnih akterjev aktualnega ponovnega prehoda iz trap cool v pop punk cool (mimogrede, najbrž se strinjamo, da je bil trap v zadnjem desetletju v kontekstu glasbene industrije pogosto le glasbena forma, ki so si jo belci prilastili in jo namenili belopolti publiki ter z njo nadomestili format pop punka) je 30-letni ameriški ustvarjalec Machine Gun Kelly. Potem ko se je v zadnjih petih letih uveljavil kot sredinski pop raper z občasnimi hiti, je bilo sodelovanje z bobnarjem Travisom Barkerjem iz Blink 182 na lanskem albumu očitno sprožilec. Njegov peti album Tickets to My Downfall, ki je izšel septembra, je namreč čisti revival album pop punk estetike mojega otroštva za zoomerska ušesa. Prav zato so tu nepogrešljivi razni trap producentski prijemi, kot so mastni 808 bobni, kakšen prepoznaven hi-hat vzorec, raba autotuna ter rimana beseda sem in tja, ki staremu formatu vdahne tisti minimalni element sočasnosti.
Ta klobasasti uvod je nujen, ker prvenca čistega one-man DIY projekta Ružno Pače, pri katerem Pasarič skrbi za glasbo, celotno vizualno podobo in merch, ne moremo razumeti izven globalnega konteksta. Zdi se, da se z letom 2020 zaključuje cikel, ki je emocionalne odvode pop punka preobrazil v emocionalne odvode (skoraj vedno belskega) pop trapa in zdaj elemente obeh ponovno raztaplja v posodobljeno pop punk formo. Prav to prinaša album Hentai, Spid & Emo Pank. Slednji v kontekstu regionalne scene predstavlja mini generacijski prelom. Najbolj je povedno dejstvo, da vas za Ružno Pače večina sploh še ni slišala, saj se ne pojavlja v klasičnih osrednjih ali robnih medijih. Zanj pa definitivno ve več kot 13 tisoč sledilcev (ima jih več kot Matter, MRFY, Joker Out in Koala Voice, medijsko najbolj izpostavljeni slovenski mladi bendi skupaj!) na Instagramu, več kot 7 tisoč mesečnih poslušalcev na Spotifyu (Siddharta kot najuspešnejši slovenski bend sploh jih ima le nekaj sto več!), ki večinoma prihajajo iz največjih hrvaških in srbskih mest. Če so bile statistike včasih le orodje v rokah industrije, jih danes lahko uporabljamo za boljše razumevanje sodobne glasbene sfere. In če pogledamo številke, lahko rečemo, da se Ružno Pače po sodobni glasbeni krajini giba veliko spretneje kot mnogi dolgoletni slovenski profesionalci.
Seveda je njegovo muziko najlažje odpisati kot še en generični najstniški izbruh, toda s tem bolj kažemo na lastne omejitve. Hentai, Spid & Emo Pank je resda regionalni odziv na trende, toda pri tem moramo upoštevati njegovo bistro odločitev za besedila v srbohrvaščini, s čimer svoj domet že v izhodišču širi na celotno območje nekdanje skupne države. Število ogledov njegovih videospotov, kot sta Oči crvene in Ispod mosta (pri katerem je pomagalo gostovanje zagrebškega raperja Goce R.I.P-a. iz dobro znanega Kuku$ Klana), to potrjuje. Ko bereš navdušene komentarje mladih fenov v stilu: »when he said pankeri i hiphoperi i justin bieber hejteri i felt that« ali »i was born in the right generation,« se enostavno nasmeješ. Njegovi komadi, v katerih se v sočnem jeziku loteva tem sodobne ljubezni (Lav Song in Volim tebe, Mrzim Sebe), ekscesnih žurk (Buraz nema nikog douma), popivanja s frendi (Nema škole bez alkohola, Ispod mosta), pijanega seksa, drog in sorodnih problemov, ki okupirajo misli odraščajočih ljudi, so pač učinkoviti in zapomnljivi. Feni se očitno identificirajo z njegovimi besedili. Nenazadnje so tudi sami, tako kot generacija Pankrtov, Borghesie, Scuffy Dogsov in še koga iz naših popkulturnih analov, »budale propale generacije«, kot pravi v komadu Oči crvene. V svojih tekstih zanimivo prepleta tako trap klišeje, npr. roza sprite, Gucci, hoodie znamke Thrasher ter anime in hentai fore, kot tudi bolj specifične motive, kot so priljubljeni stimulansi in depresanti (npr. mefedron, fenibut, amfetamini …) ter popkulturne ikone, kot so Pokemoni, Hannah Montana, Hello Kitty, Harry Styles, Marilyn Manson in seveda Nirvana, nekakšen mišmaš različnih trendov zadnjih tridesetih let torej. Več kot dobrodošel je očitni ponovni preobrat od narkotiziranega in depresivnega Xanax hedonizma k veliko bolj vitalnemu »me & you against the world« najstniškemu uporništvu ter jebivetrstvu.
Po večkratnem poslušanju ugotoviš, da niti ne gre le za kak moment pop punk preporoda, saj se pri več kot eni pesmi človek spomni hrvaško-slovenskega benda synthpop/electropunk benda Lollobrigida, ki se ga večina verjetno spominja nostalgično. Komot bi vlekli vzporednice med komadi Ja se resetiram in Volim te ter njegovimi Bebo daj odjebi in Hoću da mi cijeli svijet popuši kurac. V slednjem lahko prepoznamo celo nekakšno posvetilo eurodanceu – težko se izognimo asociaciji na Gigija D’Agostina in zimzeleno L'Amour Toujours. Bolj kot za trenutek presežne nove kreativnosti oziroma vpeljevanja svežih pristopov gre v primeru Ružnega Pačeja za zeitgeitovski moment zlitja spletne kulture memov in aktualne oživitve pop punka v neko regionalno specifično formo, ki uspešno naslavlja balkansko najstniško publiko. Če kaj potrdijo nerganja starejših alternativcev ob pričujočem albumu, češ, to je pa slabo, je zgolj to, da je kulturno brezno med boomerji, generacijo X, boomerskimi milenijci in zoomerji precejšnje. Ali kot v filmu Maškarada pravi seksapilni Miha Baloh aka Gantar (citat najdemo v frišnem komadu il Pistolero Vestito Di Nero producenta Drone Emojia): »Ne pašeš več med mlade ljudi. Si videla? Si jih videla, ta mlada telesa, kako izzivajo?«