Repeticija, minevanje in zvočne halucinacije

Na srečo sem ravno dovolj star, da sem se kot novinec na Radiu Študent okoli leta 2014 prvič seznanil z muziko veterana domače elektronske scene, Jerneja Marušiča, in hkrati premlad, da bi producenta kdaj v živo ujel na vrhuncu njegove kreativnosti. V spomin so se mi takrat vtisnili razštelani beati izdaje Variations (rx:tx, 2005), dub techno-IDM-ambient eksploracije albuma Every Sound Tells a Story (rx:tx, 2009) ter razna gostovanja na kompilacijah serije Chilli Space, sicer pa je bil v zadnjih letih v ospredju njegov beatovski projekt Pavemental. Med generacijo tistih mlajših, ki se ukvarjamo z elektronsko muziko, Octex zagotovo predstavlja ime, ki nekaj šteje v širši konstelaciji sodobne slovenske glasbene zgodovine. Obenem je zaradi manj intenzivne prezence v zadnjih letih skoraj izginil z radarja najmlajših sledilcev scene – vsaj do napovedi novega projekta Mindrifft, ki ga je v času šestih mesecev postopoma izdajal in dokončno izdal pri svoji novi založbi Polynya music, primarno posvečeni avtorski produkciji in sodelovanjem. Če potegnemo črto in gledamo skozi prizmo žanra, je album predvsem fina manifestacija kompleksnih razmerij med našimi možgani, konceptom minevanja in spremembami zvoka skozi čas, obenem pa nadvse kvaliteten doprinos k modernim variacijam dub techno kontinuuma. Mindrifft bi moral zadovoljiti tako dolgoletne fene žanra kot tudi mlade uhlje, ki jih vznemirja sodobna elektronska produkcija na presečišču IDM-a, ambienta in eksperimentalnih glasb.

Kot ustvarjalec je Octex od nekdaj dvoživka, doma tako v klubu kot v sferah konceptualne elektronike oziroma, prosto po Simonu Reynoldsu, conceptronice, se pravi krovnega označevalca za opisovanje širše post-IDM ustvarjalnosti, ki je velikokrat bližje galerijskim in institucionalnim kontekstom kot pa prešvicanim plesiščem. Toda srčika njegove estetike je bila in ostaja dub techno linija, ki se je od prvih izdaj pionirskega dvojca Basic Channel leta 1993 kmalu razširila po Evropi in zarezala tudi v domače dogajanje. Nekje na prelomu novega tisočletja je dub techno temeljito prevetril slovensko produkcijo. To velja predvsem za »drugo techno generacijo«, ki se je na ramenih dvojca Random Logic (leta 2001 pri založbi Tehnika izide odlični album Numrebs) in drugih izvajalcev v poznih 90. letih oddaljila od brezglavega štancanja za mase ter posvetila bolj sofisticiranim odvodom detroitsko-nemške alianse. Slednjo so v globalnem kontekstu vzporedno predstavljali ustvarjalci à la Porter Ricks, Maurizio, Gas, Monolake, Pole, morda najbolj znan producent na tem seznamu pa je Jan Jelinek. Za mlajše bralke in bralce bo dovolj, če omenimo, da je Octexove produkcije v svojih oddajah rolal John Peel, ob Jimmyju Savilu sicer še en problematičen lik med legendarnimi BBC-jevimi voditelji. Spot za njegov komad Emergon se je vrtel na MTV-ju in Vivi, Radio France pa je njegove produkcije dvakrat uvrstil med deseterico najboljših elektronskih izdaj leta. V tem času je nastopil tudi na raznih priznanih evropskih festivalih, kot so linški ARS Electronica, berlinski CTM in novosadski Exit. Imel je torej oprijemljivo mednarodno prezenco, ki jo trenutno pogrešamo pri marsikaterem domačem producentu.

Od takrat se je globalna elektronska scena močno spremenila. Ob vsem vračanju k preteklosti in pastišu starih žanrov je dub techno začuda ubežal tej usodi in ostal med tistimi bolj pozabljenimi glasbenimi formami poznih 90. let, ki so se izognile trendu postklubske dekonstrukcije, za razliko od gabberja, trancea in drugih žanrov. Lahko bi celo trdili, da je ostal historičen žanr, ki ni proizvedel konkretnih estetskih fuzij. Ohranil je formo in esenco ter se v različnih, a hkrati vselej sorodnih inačicah pojavljal na robovih elektronske kreativnosti zadnjih dveh desetletij. Izpostaviti moramo Deadbeatov miks album Radio Rothko (2010), album From the Heart, It's a Start, a Work of Art (2017) producenta Shinichija Atoba, različne izdaje nemškega producenta Traumprinza pod številnimi psevdonimi kot tudi produkcije Sheda, Convextiona, Vladislava Delaya in drugih mojstrov. A težko bi govorili o kakih resnično prelomnih izdajah, ki bi resneje nadgradile dediščino dub techna; morda je bil še najbolj revolucionaren Andy Stott z albumoma Luxury Problems (2012) in Faith In Strangers (2014).

Marušič se na novem albumu vrača k žanru, ki ga je formiral kot producenta in se v zadnjih tridesetih letih ni preveč oddaljil od svojega jedra: minimalističnih ritmičnih pulzov, zaprašenih kick bobnov, repetitivnih kombinacij akordov, ki, procesirani z delay in reverb efekti, odmevajo proti neskončnosti, dromljajočih statičnih sintovskih linij in nekakšne vodnate, utekočinjene, podvodne zvočne slike, zaznamovane z mehkimi in globokimi nizkimi frekvencami, ki ustvarjajo vtis potovanja s podmornico po dnu Marianskega jarka. Taka fluidnost v celoti zaznamuje tudi album Mindrifft, ki je v metodologiji precej tradicionalen, saj gre za preplet zvokov starih analognih mašin, sodobnega modularnega sistema, živega miksanja in za vzorec digitalne postprodukcije. Vendar je v primerjavi z njegovimi predhodnimi izdajami zvočna podoba veliko bolj sofisticirana, visokoresolucijska in nasploh žmohtna v svoji večplastnosti. 

Album temelji na konceptu spektralnih, če želite namišljenih zvokov, ki jih naši možgani proizvajajo ob poslušanju repetitivnih ritmičnih ali melodični motivov in tako brišejo meje med dejansko percepcijo ter zvočnimi halucinacijami. Gre za približen zvočni ekvivalent psihološkega fenomena pareidolie, pri katerem ljudje v predmetih, sencah in drugih vizualnih impulzih prepoznavamo človeške oziroma živalske obraze, kjer jih ni. Ampak dilema in hkrati čar albuma ter nasploh tovrstnih na prvih posluh statičnih glasb je prav odsotnost oprijemljivih aranžmajskih momentov, ki bi našim možganom pomagali pri orientiranju ob sprehajanju po tako izmuzljivih zvočnih pokrajinah. Čeprav je slogovno precej drugačen, me album v smislu ambicij in prežemajoče melanholije deloma spominja na pred kratkim izdani biser Addle braindance veterana Bogdana Raczynskija. 

Mindrifft od nas zahteva total immersion, skratka nekakšno mentalno plavanje oziroma jadranje skozi zvok. Vendar predano, globoko poslušanje celega albuma skoraj ni mogoče, saj naši možgani preprosto težko aktivno sledijo aranžmajem, ki se izogibajo formalnim konvencijam. Priročna prispodoba za Mindrifft je slavni Heraklitov rek, da ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko, kot si tudi ni mogoče točno zapomniti aranžmajskih mikromodulacij in postopnih sprememb Octexovih produkcij. Zdi se, da vsakič znova stopimo v drugo skladbo. Obenem je za poslušalca zgoraj omenjena aranžmajska fluidnost razlog za neprestano prehajanje glasbe iz prvega v tretji plan, in obratno. Hitro jo lahko reduciramo na pohištveno glasbo (po Eriku Satieju) oziroma ambientalno glasbo v najširšem možnem pomenu, četudi se v njegovih skladbah neprestano dogajajo mikromodulacije zvoka in druge strukturne spremembe, ki ob poslušanju narekujejo spreminjanje našega razpoloženja.

Marušičev povratniški album ne prinaša radikalnih formalnih novosti. Izhaja iz in uspešno nadaljuje tradicijo slovenskega dub techno/IDM izrazja. V smislu estetskih nazorov se naslanja na progresivne ideje elektronike 90. let. Hkrati ga je mogoče uvrstiti v sfero sodobnih (ob)ambientalnih glasbenih tokov, ki so zlasti med koronakrizo dobili nov zagon. Če bi album sodili po sodobnih kriterijih hiperaktivne elektronske produkcije, bi ga verjetno opisali kot repetitivnega, statičnega, celo dolgočasnega, saj si ga kot celoto težko vtisnemo v spomin. Tudi sam sem ob večkratnem poslušanju ustavljal komade s povprečno dolžino desetih minut, se ponovno vračal k njim in jih vrtel od začetka, ker sem izgubil nit, kako so se začeli. Toda če potegnemo črto in gledamo skozi prizmo žanra, je album predvsem fina manifestacija kompleksnih razmerij med našimi možgani, konceptom minevanja in spremembami zvoka skozi čas, obenem pa nadvse kvaliteten doprinos k modernim variacijam dub techno kontinuuma. Mindrifft bi moral zadovoljiti tako dolgoletne fene žanra kot tudi mlade uhlje, ki jih vznemirja sodobna elektronska produkcija na presečišču IDM-a, ambienta in eksperimentalnih glasb.