02.05.2021

Retrogradno naprej

Soliden, a nekoliko preveč v britansko novovalovsko preteklost zazrt kratkometražec zasanjane sint-popovske psihedelije, s katerim dolenjski fantje verjetno (ponovno) napovedujejo debitantski album.

Jaša Bužinel

Thank God for Isolation (ES)

Ingrit Schüller

Thank God for Isolation (ES)

samozaložba
2021

Leta 2016 se je kolegici Brigiti Gračner ob recenziji nastopa članov Ingrit Schüller v klubu Channel Zero zapisalo, da »po vokalni interpretaciji in harmonijah na momente spominjajo na Koala Voice«. Štiri leta kasneje je samooklicani psihedelični pop kvartet s singlom Moving Images, primerom reverberirane estetike introspektivnega rocka 80. let, nakazal, da je njegova formativna indie faza mimo. Komad naj bi napovedoval izdajo debija; o tem smo lahko ponovno brali ob decembrskem nastopu kvarteta na Radiu Študent, a so se načrti vmes očitno spremenili. Z EP-jem Thank God for Isolation se je bend z obrobja Dolenjske očitno odločil za bolj temeljito kontekstualizacijo svojega aktualnega zvoka, na kar je bržkone vplival tudi presežek prostega časa v minulem letu, ki je morda botroval poglabljanju v nekoliko drugačne glasbene vode. Z izdajo Thank God for Isolation tako Ingrit Schüller nakazuje smernice prihajajočega albuma, na katerem pa bi si želeli več avtorskih prijemov, bolj navdahnjeno rabo ritem mašin ali še raje pravih bobnov in tudi večji poudarek na besedilih, ki v svoji rudimentarnosti zdaj izpadejo predvsem kot nujno zlo, skoraj nič pa ne doprinesejo h končnemu vtisu. Skratka, soliden kratkometražec nostalgičnega postdepechemodovskega sint pop rocka, ki kliče po nadaljnjem rafiniranju in kančku več sočasnosti.

Najprej moramo pohvaliti ekspresionistično podobo albuma, delo mlade umetnice Nastje Utroša, ki spomni na izsušene taborniške prikazni iz del Zorana Mušiča in nakazuje na razburkano notranjo dispozicijo. Kot razberemo iz spremnega teksta, je EP odgovor na trenutno vseprisotno družbeno represijo in mačistično kulturo, pri čemer bend nekoliko na prvo žogo vleče vzporednice z Jugoslavijo v 80. letih. Temačna novovalovska melanholija in estetika gotskega punka, ki ju uteleša muzika in vizualna podoba naše Borghesie, sta darkerski antiesteblišment tradiciji, v katero se simbolično umešča tudi Ingrit Schüller, četudi bolj na zvočni kot vizualni ravni. To nekoliko retrogradno gesto, ki je danes precej razširjena – spomnimo se fenovske obsesije z najbolj dolgočasnim revival bendom našega časa, Molchat Doma – moramo razumeti v kontekstu širšega milenijskega trenda navezovanja na popkulturno dediščino osemdesetih, ki smo mu bili v zadnjih letih priče v širši ex-YU regiji, najbolj odmevno na primer ob albumih zasedbe Svemirko in drugih varovancih založbe više manje zauvijek, ki radi stavijo na karto glasbene jugonostalgije. 

Toda zanimivo se je zasedba Ingrit Schüller kljub omembi Jugoslavije raje odločila za posvajanje in reinterpretacijo sorodnih estetik, ki so v zgodnjih osemdesetih prihajale predvsem z Otoka. Aktualni EP prinaša štiri skladbe, ki se delno oddaljujejo od zasanjanega tona à la Cocteau Twins iz zgoraj omenjenega singla. Takoj opazimo rabo digitalnih naklikanih bobnov namesto prave baterije, predvsem tisti prepoznavni »gated reverb« efekt na snare bobnu, ki tej muziki daje sintpop pečat, čeravno pogrešamo nekaj več ritmične ekspresivnosti. Produkcije benda, v celoti posnete na mobilni telefon, so precej skeletne. Na surove repetitivne ritme bend nalaga plasti odzvanjajočih shoegazerskih rifov, odmevajočih vokalov in iskrivih sintovskih melodij. Ob komadih Confusion in Precious se zaradi prominentnih kitarskih linij v sozvočju s sintovskimi barvami težko znebimo misli na zgodnje The Cure in Dead Can Dance. Pri hitiču Teardrops, zgrajenem okoli mehkobne sintovske harmonije, je prva asociacija rdeča platnica debija zasedbe Depeche Mode. Zanimivo pa lahko za epilog Whitehouse rečemo, da je še najsodobnejša skladba na EP-ju, saj bo poznavalce spomnila tako na novodobna dream pop projekta Beach House in Wild Nothing kot tudi domačo združbo Futurski, ki se je tovrstnih zvokov v duhu časa sicer lotila nekoliko bolj sintetično.

Ključne reference pričujočega EP-ja, še enega imena na dolgem seznamu izdaj 21. stoletja, ki so si za objekt poželenja izbrala zgodnja osemdeseta, so skratka bendi, ki so v tem obdobju orali ledino med alternativo in mainstreamom. Združujoč iskrenost podzemnega in radijskega pop sentimentalizma za post-punk generacijo, so bendi Tears For Fears, Orchestral Manoeuvres In The Dark in New Order vzpostavili izrazno polje, v katero še danes redno posegajo tako superzvezdniki, kot je The Weekend, kot tudi nešteti indie bendi po garažah tega sveta. Z izdajo Thank God for Isolation tako Ingrit Schüller nakazuje smernice prihajajočega albuma, na katerem pa bi si želeli več avtorskih prijemov, bolj navdahnjeno rabo ritem mašin ali še raje pravih bobnov in tudi večji poudarek na besedilih, ki v svoji rudimentarnosti zdaj izpadejo predvsem kot nujno zlo, skoraj nič pa ne doprinesejo h končnemu vtisu. Skratka, soliden kratkometražec nostalgičnega postdepechemodovskega sint pop rocka, ki kliče po nadaljnjem rafiniranju in kančku več sočasnosti.