S prvencem prebila zvočni zid operne institucije

Svoj operni prvenec Marpurgi je skladateljica Nina Šenk ustvarila po naročilu mariborske operne hiše, ki je 2. oktobra s krstno uprizoritvijo obeležila svojo 100-letnico priključitve h gledališču. Da je praznovanje potekalo v znamenju mesta Maribor, je operna hiša za nastanek novega opernega dela podala literarno predlogo, roman Marpurgi Zlate Kovač Medic. Operno delo zaznamuje dvojnost, ki izhaja iz zgodovinskega in tragičnega trenja dveh svetovnih nazorov. Dvojnost se s širšega konteksta tiranije nad mariborskimi Judi prezrcali na osebnostno trenje med dvema pesnikoma. Novo opero tako zaznamuje dvojnost, ki pa se prezrcali še na druge, bolj glasbene ravni. Glasbeni jezik Nine Šenk črpa iz več raznolikih stilističnih smernic svetovne operne zakladnice. V svojo glasbeno govorico je mojstrsko zlila teksture, ki nam prikličejo raznolike prebliske. Zvočno drvenje reke Drave, denimo, je vsebovalo pridih Wagnerjeve reke Ren iz Prstana, v zboru pa se je čutilo pridih minimalizma Philipa Glassa. Vendar skladateljica to počne na homogen in stilistično samosvoj način. Največji kontrast je v orkestrskih in pevskih partih. Slednji so za razliko od orkestrske govorice izrazito bolj zasidrani v tonalnem idiomu.

Glasbeni jezik Nine Šenk črpa iz več raznolikih stilističnih smernic svetovne operne zakladnice. V svojo glasbeno govorico je mojstrsko zlila teksture, ki nam prikličejo raznolike prebliske. Zvočno drvenje reke Drave, denimo, je vsebovalo pridih Wagnerjeve reke Ren iz Prstana, v zboru pa se je čutilo pridih minimalizma Philipa Glassa. Vendar skladateljica to počne na homogen in stilistično samosvoj način. Največji kontrast je v orkestrskih in pevskih partih. Slednji so za razliko od orkestrske govorice izrazito bolj zasidrani v tonalnem idiomu. Skladateljica se je prilagajala predvsem značilnostim pevcev, pri čemer se ji je tudi v manj kompleksni melodiki pevskega parta posrečilo vzpostaviti tehtno glasbeno izraznost. Najvidnejši primer tega je bila ganljiva mrakobna melodika uspavanke za Šariko s slovanskimi ljudskimi melodičnimi obrisi, ki spominjajo na prizor iz kakšne Janáčkove opere. 

Literarno tematiko je Nina Šenk razdelila na deset slik (tableaux), med katerimi se pretaka barvita in organsko modernistično zasnovana orkestrska igra, v kateri je skladateljica najbolj domača. V pevskih partih pa se čuti več eklektike, protagonisti so bolj kot celostne osebnosti predstavljeni enostavneje, kot predstavniki določenih pojmov. Zato so v pevskih partih nadrobljene ponovitve določenih besed, ki jih spremlja in bogati tonsko slikanje v orkestru. Vidnejšo vlogo je odigral operni zbor, ki je dovolj dejavno posegal v dramatično dogajanje. Veliko zborovskih premikov na odru je logično povezovalo dogajanje v zgodbi. Delovali so kot pogonska sila dramaturgije, le na enem mestu je dogajanje prešlo v statičnost: zbor se namreč v enem mahu prestavi iz sprednjega dela odra nazaj v globino odra, za truplo Janija. Po glasbeni plati je bil zbor tehnično kos zahtevnejšemu delu in je podajal raznoliko paleto barv in vzdušij. Te je dopolnjevala kostumografija z uporabo različnih odtenkov pretežno ene barve.   

Z notranjo logiko opere se je režijsko spopadel Igor Pison, ki je hkrati avtor libreta. Tako kot pri oblikovanju protagonistov se je tudi pri širšem odrskem konceptu oprijel bolj statičnih, a sporočilno močnih simbolov. Te je poudarjal tudi ezoterični pomen določenih barv v kostumografiji. V dramsko vznemirljivejših momentih je na sceno vstopila temna silhueta človeka, tik preden se je zastor spustil in se je razbohotila glasba. Monolitnost kvadratov in barvnih prelivov na projekciji je mestoma prevetrila menjava scene s potujitvenimi efekti in dvignjenim zastorom. Pison je s premišljenimi potezami podal dovolj oprijemljive markerje, ki so nas povezali s sodobnim izrazoslovjem glasbe in zgodovinsko podkovano dramo. 

Sabina Cvilak je s svojo odrsko prezenco, dramatičnim in ponekod lebdeče bleščečim sopranom poskrbela za več svetlih in dramsko doživetih momentov večera. Martin Sušnik se je igralsko poglobil v vlogo in razkazal svoj tenorski razpon. Bariton Jaki Jurgec je bil soliden, a glasovno nekoliko manj stabilen. Bogdan Stopar je s svojim svetlim tenorjem dosegel bolj lirične momente, Sebastijan Čelofiga pa je bil glasovno soliden, medtem ko je igralsko ostajal nekoliko odmaknjen od dogajanja. 

Dirigent Simon Krečič je orkester uspešno vodil po kompleksnem terenu sodobneje zveneče glasbe, da je prebila tradicionalni zvočni zid ene glavnih slovenskih opernih institucij. SNG Maribor si zasluži pohvalo, da se je z naročilom in postavitvijo tega dela aktivno zavzel za razvoj operne umetnosti na Slovenskem.

Operi lahko prisluhnete TUKAJ.