Šalamonov kreativni homunkulus

Samo Šalamon, beremo v njegovem spletnem CV-ju, se je rodil leta 1978 v Mariboru, kariero pa začel na glasbeni šoli v Mariboru, kjer je osem let študiral klasično kitaro. Pri devetnajstih letih se je začel zanimati za jazz, študirati (in verjetno preigravati) skladbe znanih jazzovskih ikon, se ukvarjati s transkripcijami njihovih solov, predvsem pa pisati lastne skladbe. Kombinacija klasične izobrazbe in spontanega jazzovskega navdušenja je vsekakor veliko pripomogla k njegovemu brzinskemu prodoru med »zanimive, obetavne, mlade in nadarjene«. Obenem je sodeloval v mnogih delavnicah in jam sessions. Decembra 2000 je odšel v New York, kjer se je učil pri mojstru jazza in kitarskem virtuozu Johnu Scofieldu, ki je odločilno vplival na njegov razvoj. Med bivanjem v New Yorku je srečal češkega jazzovskega virtuoza Rudyja Linka in dobil priložnost igrati z njim. Naslednje leto je v Trstu študiral pod mentorstvom Andrea Allioneja ter bil sprejet na jazzovski konservatorij v Celovcu, kjer se je glasbeno izpopolnjeval z Guidom Jeszenskim. Istega leta je sodeloval s kanadskim kitaristom Timom Bradyjem. Nato se je utrgal kreativni plaz, ki mu ni podobnega na domači sceni.

Samo Šalamon (Samo Salamon) je po pisanju uglednih medijev (Penguin Guide to Jazz, Guitar Player, Jazzreview, All About Jazz in drugih) »eden najzanimivejših kitaristov in komponistov mlajše generacije, ki so se v zadnjih letih pojavili na svetovni jazzovski sceni«. Plošče, ki jih izdaja v galopirajočem ritmu (več kot ducat realiziranih CD-jev in še veliko načrtovanih), pričajo o izjemni erupciji, o bliskovitem vzponu med priznane mojstre improvizirane godbe, o frenetični želji po preseganju temeljne »blue note«. Tako kot je jazz v svojem bistvu presežek ljudskega glasu, je Šalamon kot kitarist in skladatelj presežek lastne težnje po svojem, izvirnem umetniškem izrazu. Ker pač združuje ustvarjalno in poustvarjalno komponento. Težko bi sedaj ugotavljali, kaj je v njegovem primeru močnejše in dominantno, saj zadeva deluje kot nedeljiva celota; toda nesporno je, da so prva leta učenja klasične kitare bodočemu jazzistu v levo polovico možganov zarisala logične, razumske vijuge, veščine in analitičen pristop, šele z aktivacijo desne hemisfere (pri devetnajstih letih, ko se je začel zanimati za jazz in pisati lastne skladbe) pa je njegov kreativni homunkulus dobil pravo podobo, tako rekoč jazzovski jaz. In v tem magičnem trenutku, ko so se vse ustvarjalne, razumsko-čutno-čustvene sile združile v enovito telesno »zvočilo«, se je na sceni pojavil »mladi kitarist in bodoči inovator ter sila, s katero moramo računati v svetu jazza«, kot je leta 2006 Michael G. Nastos zapisal v All Music Guide. Takrat kot napoved, danes je to dejstvo.

V CD-predvajalniku se kot dokazni material za potrditev gornje izjave suče plošča z naslovom Duality. Zadeva je, kot sklepamo že iz naslova, dvojnica dveh samostojnih enot, ki se ločita tako geografsko kot po sestavu, druži ju le Samo Šalamon … ter dejstvo, da sta oba tria brez kontrabasista.

V prvem delu se predstavi s svojim US Triom, kjer kreativno zvočno sliko ob njem gradita še alt saksofonist Tim Berne in bobnar Tom Rainey, v drugem delu pa European Trio v zasedbi Achille Succi (altovski saksofon, basovski klarinet) in bobnar Roberto Dani žge nekoliko mehkejše ritme, čeprav bistvene razlike med ameriško in evropsko zasedbo ni. Tehnično sta oba tria vrhunsko uigrana, našpičena v dinamiki in sofisticirana v detajlih. Bolj kot »duality« bendov z dveh celin se dvojnost Šalamonove glasbe kaže v konceptu skladb, kjer se dva principa – hrup in tišina – izmenjujeta v nekakšnem spontanem zaporedju in kontrastirata v najžlahtnejšem pomenu besede. Slogovna fuzija, ki je še nedavno dovoljevala prav vse, od globinskega improviziranja do eksperimentalnega lovljenja zvokovnih raritet, se v Šalamonovem primeru dogaja v nekakšni »ukročeni« varianti. Stilnih dodatkov iz drugih okolij je le za vzorec (kitara včasih malce zaide na rockersko njivo), določeni fragmenti spominjajo na minimalistične vzgibe »resnih muzičistov«, skladbe pa imajo vendarle spet glavo in rep, vmes pa stabilen trup, ki dobro zgleda.

Gre za intelektualno-emocionalni pristop, kar je v jazzu že nekaj časa standard: improvizacija ni več samo eruptivno hlastanje po svobodi, temveč strogo nadzorovana mimikrija zvoka, ki se prilagaja skupinskemu muziciranju. Četudi včasih na precej samosvojih in »odbitih« temeljih. Lahko bi rekli, da se je free jazz nekoliko zmehčal in postal priljudnejši, tak s človeškim obrazom. Čeprav je to muzika za sladokusce, za znalce, ki so v jazzu že vse dali »skozi«, se Šalamon vendarle opira na dobro staro tonalnost, harmonsko koherenco, ki vzbuja v poslušalcu prijetne občutke (po)polnosti. Pričujoči album vsekakor učinkuje v obe omenjeni smeri, čeprav se godcem na momente tudi »fajn utrga«. Na primer v Twists and Turns (US Trio), kjer se organizirani kaos izvije iz primeža kontroliranega hrupa in zbezlja po svojih principih. Nekako ritualno, evforično, divje, brez predsodkov, brez pomislekov, izzivalno … do gladkega konca, ko se zvokovje sesede v globok mir, skorajda v blagodejni vetrc nirvane in kontemplacije. Duality je tako imeniten dokaz ne le Šalamonove pretkane veščine razločevanja in združevanja (ne le) omenjenih dvojnosti, marveč ga obenem še trdneje zasidra kot enega najbolj samosvojih in skladateljsko izvirnih domačih jazzistov, čigar ustvarjanje je močno vpeto v mednarodne tokove.