16.02.2015
Samoosmislitev
Potem ko je lani Velenje dobilo zgodovinsko leksikonsko bukvo popularnih (z)godb od šestdesetih let 20. stoletja do danes, je Nova Gorica dočakala dosje segmenta generacije mestne in okoliške mladine s preloma starega v novo stoletje izpod peresa Marka Rusjana.

Potem ko je lani Velenje dobilo zgodovinsko leksikonsko bukvo popularnih (z)godb od šestdesetih let 20. stoletja do danes, je Nova Gorica dočakala dosje segmenta generacije mestne in okoliške mladine s preloma starega v novo stoletje izpod peresa Marka Rusjana. »Po 20 letih je napočil čas, da ubesedim svoje spomine, misli in kritične poglede na goriško hardkor sceno iz druge polovice 90ih prejšnjega stoletja,« je podčrtal svoj namen in cilj v uvodu v knjigo Strah pred svobodo – hardkor in upor. V njej je zaobjel plodovito, aktivno, prodorno, aktivistično, subverzivno, vitalno in alternativno ustvarjanje in življenje goriško-ajdovske hardkor scene. Od njenih povojev do aktualne sedanjosti.
Kot akter-insajder, kot ustanovitelj fanzina 13. brat (danes na spletu), kot pevec skupine Man In The Shadow (danes Iamdisease), kot organizator koncertov, kot radijski voditelj, kot borec za pravice živali, kot aktivist, kot eden ključnih pobudnikov Mostovne je Marko Rusjan imel o čem pisati. Vendar bolj kot spomini prevevajo knjigo analitični vzgibi, razmišljanja, komentarji, prebliski, razmisleki – pa ne toliko za nazaj kot za naprej. Samoanaliza in osmislitev samorealizacije je skrito vodilo Rusjanovega resnega in predanega pisanja, ki neštetokrat udari in tudi preseneti tako z načelnostjo kot z lucidnostjo osmišljanja teorije in prakse. Skozi lastna doživetja in izkušnje predstavi hardkor (gibanje) kot alternativni način delovanja, ki so mu (bila) bolj kot glasbeni slog pomembna predvsem »odprtost mišljenja, pogum za vzpostavljanje svoje skupnosti ... Skupnosti, ki bo temeljila na drugačnih temeljih.«
Sprehodimo se skozi Novo Gorico in njeno okolico od začetka devetdesetih let, ko je v Šempetru pri Gorici umiral klub CRMK in ko se med preganjanjem dolgčasa in skejtanjem na Bevkovem trgu sredi Nove Gorice zgodi iniciacija skupka mladeži, ki se identificira s hardkorom in iz katere vznikne nova (lokalna) scena. Porodi se ideja za fanzin in za bend(e), temu sledi boj za prostor in mesto pod soncem, za pravico do lastne glasbe, kulture in tudi filozofije življenja. Pot skozi klet solkanske železniške postaje, kjer so po Man In The Shadow in Hobson’s Choice našli svoje vadbeno zatočišče še Entreat, Elodea, Scuffy Dogs, Pizda Materna, Elvis Jackson, Dubfound in drugi, nas na koncu pripelje do Mostovne.
Pretanjen zgodovinski prelet dogodkov in prizorišč, bendov in ljudi, dejavnosti in izdaj Rusjan usmerja z resnobnim slogom analitičnega komentatorja, ki strelja močne in dobre citate, skoraj lozunge. Avtobiografske utrinke in kronološki pregled dogajanja na Goriškem v zadnjih dveh dekadah dopolnjuje s prodornimi (samo)kritičnimi razmišljanji o mestu posameznika in njegove klape (beri: skupnosti) v kulturi in družbi nasploh, o mejah svobode in verigah potrošniške civilizacije. Čeprav se je pri pisanju naslonil na »dobro Deleuzeovo in Guattarijevo metodo fragmentarnega pisanja, ki dovoljuje začetek branja na vseh koncih knjige«, je trinajst neodvisnih poglavij homogenih in skupaj tvorijo celovit sveženj zapisov o zadnji generaciji papirja in prvi generaciji spleta. Generaciji, ki je vinilke in kasete zamenjala s CD ploščami in digitalnimi datotekami. Generaciji, ki je bila premlada, da bi bila jugonostalgična, a dovolj uporniška, da ni bila zaslepljena z »novimi«, poosamosvojitvenimi časi in režimi. Dotakne se fenomenov digitalizacije glasbe, avtorskih pravic in adutov spleta, kar knjigi dolije aktualnost. S pridodanimi intervjuji s soborci zaobjete scene Miranom Rusjanom, Ivom Lozejem, Milošem Miloševićem – Miklo, Valterjem Cijanom in Dejanom Požegarjem, z (i)zbranimi foto materiali, fotografijami, naslovnicami fanzinov, plošč, letakov, plakatov in manifestov nam celovito predstavi hardkor, ki »ne prenaša običajnih, pasivnih poslušalcev, temveč zahteva celega človeka«. Res škoda, da knjigi ni pridodan še soundtrack zajete scene.
Marko Rusjan ni obračunal s svojimi mladimi leti, ampak je na enem mestu zbral, utrdil in osmislil fundament »nekoga, ki je ves čas ždel znotraj glavne gonilne sile, ki je skušala spreminjati svet in se je na koncu tudi sama spremenila«. Na njem gradi naprej in hkrati nudi drzno čtivo v razmislek. Od obilice zgodovinskih, avtobiografskih in generacijskih knjig ter priročnikov o »do it yourself« (naredi sam) kulturi, ki so nas preplavili v desetletju in pol retromanije, se njegova knjiga razlikuje po neposrednosti in poučnosti. Ne glorificira in ne (samo)poveličuje, ker »če verjameš v sedanjost, ne pričakuješ, da boš enkrat samo še del zgodovine«.