04.04.2013

Samozavestni fusion

Zasedba Vsemogočni mlin se na prvencu Arbitrarij po svoje loteva zapuščine fusiona in jo primerno aktualizira.

Mario Batelić

Vsemogočni mlin

Arbitrarij

ZARŠ
2013

Poimenovanja ali predalčkanja v glasbi so marsikdaj in marsikje zagatna. Jazzovski fusion je več kot dober primer za to, saj beseda izvirno pomeni zmes, slednjo besedo pa spet najdemo v opisih številnih zasedb, ki niso nujno jazzovske. Vendar angleško poimenovanje, torej fusion, ostaja rezervirano za prav določeno hibridno zvrst, ki je v 70. letih prejšnjega stoletja na postavkah združevanja rocka z jazzom poskušala obema zvrstema podeliti nov pomen in veljavo. In čeprav je danes beseda fusion ponekod v jazzovskem svetu malone psovka, zvrsti ne gre oporekati zgodovinske in estetske pomembnosti, prav tako pa bi bilo preveč ozkogledno današnjim glasbenikom a priori odrekati pravico, da tako muziko igrajo.

Ena od odlik jazza je namreč ravno v nenehnem nanašanju na lastno zgodovino (ki, če jo aktualiziramo, potemtakem ni isto kot »preteklost«) ter njeno reaktualizacijo. Resda so pogosto te reaktualizacije bolj podobne mitologiziranju, in to tako legendarnih imen, ki kajpak vsa po vrsti pripadajo neverjetnim virtuozom, kot samega načina igranja, pri katerem je v prvem planu veščina oziroma tehnika igranja. Kadar gre za glasbenike z angažiranim odnosom do zgodovine, pričakujemo vsaj to, da iz fusiona naredijo nekaj svojega in posebnega, če pa se že preveč ozirajo v preteklost, potem od njih v bistvu pričakujemo nemogoče: da presegajo velike začetnike žanra. Po drugi strani nekateri fusion razvijajo kot osamosvojeno, posebno zvrst ter zavzeto vzdržujejo njegovo, kot jo sami razumejo, endemičnost, ne da bi se odkrito opredelili bodisi za rock bodisi za jazz.

Mladi slovenski kvartet Vsemogočni mlin neguje več zgoraj naštetih pogledov na fusion (najbrž še kakšnega, ki ga je pisec teh besed spregledal) in se spretno izogne njegovi negativni dediščini. Prav v tem je njegova privlačnost; postavk fusiona se namreč člani banda ne držijo »kot pijanec plota«, od mitologiziranja ni niti trohice, kar se tiče vztrajanja pri posebnosti fusiona kot samosvoje zvrsti, pa slišimo, da si s tem ne belijo las, temveč ga raje sočno zaigrajo in mu pritaknejo še kako zvrst ali njen odcep.

Kvartet se v osmih po kakovosti izenačenih skladbah plošče Arbitrarij izkaže z raznolikimi pristopi tako k skladanju in dinamiki znotraj skladb kakor tudi z raznolikostjo samega zvena in njegovega sprotnega (pre)oblikovanja. Posledično album zveni kot pestra nabirka pristopov in načinov gradnje skladb ter tudi »delanja« glasbe v žlahtnem jazzovskem pomenu.

Zasedba je nova pridobitev slovenske scene. Edino bolj znano ime je klaviaturist Rok Zalokar , ki ga poznamo iz Rok Zalokar Tria, lanskega udeleženca Klubskega maratona Radia Študent; ob njem igrajo še kitarist Kristijan Armeni, basist Luka Smole in bobnar Jernej Kersnik. Kvartet se v osmih po kakovosti izenačenih skladbah plošče Arbitrarij izkaže z raznolikimi pristopi tako k skladanju in dinamiki znotraj skladb kakor tudi z raznolikostjo samega zvena in njegovega sprotnega (pre)oblikovanja. Posledično album zveni kot pestra nabirka pristopov in načinov gradnje skladb ter tudi »delanja« glasbe v žlahtnem jazzovskem pomenu, ko se vnaprej strukturirani deli umikajo navdihnjenim improviziranim vstavkom. Kak komad sicer pesti kak »večni greh« fusiona; tako se ponekod glavna tema (riff) prevečkrat ponovi, preden se v skladbi začne dogajati kaj res vznemirljivega, drugačnega. Taka je skladba Na pergamentu je pisalo, ki vse do polovice vztraja in vztraja z nosilnim rifom, nato pa se kitarist vendarle prebije v ospredje in s psihedeličnim solom preobrne tok ter tlakuje pot tudi drugim solistom, denimo klaviaturistu, ki nadaljevanje skladbe nasloni na mešanico klasičnega in modernega, skorajda avantgardnega jazza.

Takih momentov je k sreči le za vzorec, veliko več je primerov skladnega boja med nosilno temo in njeno obdelavo v razgibane in razvejane dele, ki skladbo odnesejo daleč stran od začetnih premis. Nekateri naslovi že s »tematiko« aludirajo na zlato obdobje fusiona, ki je obljubljalo potovanje (trip, ki ste ga lahko ali pa tudi ne poglobili s kakimi halucinogeni). Tak je, denimo, Izlet v neznano, ki me je spomnil na skladbo Put za istok jugoslovanske progresivne zasedbe Korni grupa. Drugod naslovi nakažejo bolj ambientalno ali pravljično vzdušje, kot je primer pri Deževju, eni bolj uspešnih tem z albuma, v kateri se mehkobna, zaspana, malček surferska kitara pne čez brnenje in šumenje ostalih glasbil. Res škoda, da traja ta komad dobri dve minuti in pol (je najkrajši na albumu), saj z drugačnim zvokom in aranžmajskimi rešitvami ponuja zanimiv odmik od siceršnjega zvena albuma. Zasedba nas najbolj navduši, ko znotraj iste skladbe (včasih tudi iste melodije) začne sproti spreminjati zvok posamičnih glasbil ter tudi tempo in vzdušje skladb, kot je to lepo storila v pravljično naslovljeni (in na začetku tudi tako zveneči) skladbi Mravljice brez kril, kjer se začetna lenobnost in ležerno preigravanje teme hipoma prelevi v vihravo, nabrito vrtinčasto zvočenje v maniri postrockovskih bandov, da bi skladbi proti koncu znova namenili bolj baržunasti zvok.

Drobna presenečenja nas čakajo tam, kjer jih ne bi pričakovali: komad Silos se vseskozi suče v neparnih ritmih, ki mestoma »potegnejo« na orientalske moduse, v izvirnem fusionu tako zelo priljubljene in malone nujne. No, takrat so praviloma prihajali bolj z Daljnega Orienta, denimo iz Indije, kot z Bližnjega, kot je primer tu. In tukaj so ti orientalizmi le eden od mnogih koščkov v skladbi, ki se v nadaljevanju poigra še z liričnim jazzom ter celo s prvinami kabareta ali vodvila. Proti koncu odlično posnetega in odigranega albuma se zdi, kot da bi se ritem in intenziteta skladb umirjala. Namesto vihravo udarnih, poskočnih in psihedeličnih komadov, za katere ni jasno, kam (te) bodo odpeljali, se vse bolj vrstijo bolj meditativne, upočasnjene teme, ki kažejo na vsaj še eno plat Vsemogočnega mlina, pogojno rečeno lirično ali bolj ambientalno, ki pa je pri novincih praviloma ne najdemo v tako dodelani obliki, s tako izčiščenimi in osredotočeno odigranimi motivi. Kdo ve, morda se bodo vetrnice v prihodnosti obrnile bolj v to smer; če sodimo po dobro izbranem imenu zasedbe in naslovu albuma, bodo fantje to odločitev prepustili kreativnemu prepihu … 

@http://www.youtube.com/watch?v=MnJV4btb6FA@