SBO – Pozabljeni otrok Venije

Znotraj slovenskega (t)rap dogajanja leta 2017 in 2018, ko so ljubljanski scenski postopači ugotavljali, da »Trap ist tot«, se spraševali, kdo si zasluži laskavi naziv »legit shit«, premlevali domačo balkanskost Senidah in se poigravali s tabujem mainstreama (Challe Salle in Jan Plestenjak; Emkej), je del antagonističnega spektra ob Matter zavzemala tudi zasedba SBO. Njena navidezno vulgarna, predvsem pa resna zajebancija nikoli ni predstavljala radikalnega odklona do ljubljenega subjekta ekscesa. Afterparty intelektualci so, gledano v retrospektivi, ponujali všečno izpraznjeno pomenskost, da so poosebili sprana pozna jutra in ideal specifičnega družbenega kolektivizma, o katerem se je govorilo v povezavi z dušami anomiziranega meščanskega prekariata. Prav gotovo je TRANS nova realnost zasedbe SBO, čeprav večinoma ostaja na deskriptivni ravni. Neiskreno bi bilo raven, ki jo doseže koncept albuma, enačiti z zvočno-tekstnim materialom. Podobe realnosti, ki bi si jo želeli, v besedah SBO še vedno izpadejo preveč enodimenzionalno, in čeprav peterica prevprašujejo pozicije družbe, je v prvem planu individualni žur. A vzburjenje kolektivnega spomina z mnogimi referencami prikaže več kot dobro zapopadeno zvočno blaginjo preteklosti, ki jo v sodobnost kljub balastu dediščine pripelje zasedba sama.

Biti srednje mlad, večno brez denarja, delati projektno, se zaljubljati in žurati. Živeti v globalizirani Sloveniji pomeni misliti, da Ljubljana je Berlin, in glavni dogodek zaobiti v prid postdogajanju – afterpartyju, galerijski zakuski, ne razstavi in prostočasnemu političnemu tvitanju, ne pa debati v parlamentu. Konsenza, v kakšni resničnosti živimo, ni. Matrica vlog, ki med drugim vključuje nikoli odrasle socialiste, oportunistične desničarje, sedaj pa tudi postlevico in druge figure, ni neposredno kodirana na aktualni izdaji jezikačev z naslovom TRANS. Političnost je prekrita s še vedno obilno kopico nočnih referenc, a zagotovo prisotna, če ozavestimo dejstvo, da prva eksplicitno konceptualna plata zasedbe, tako rekoč znanilec SBO pomladi, sovpada s 30. obletnico samostojnosti Republike Slovenije. 

Peterica iz generacije preskoka med starim in novim redom, ki se zares ne spomni časov pred državotvorno, demokratizacijsko tranzicijo, živi lajf in išče njegov smisel v neoprijemljivem polju izven, post, trans. A kljub temu da izjavlja, da je nova realnost trans realnost (We don't want Laibach), SBO bolj kot rezultat transformacije ponuja nikoli dokončani proces tranzicije. Peterico si zlahka predstavljamo znotraj podobe balkanskega diskurza, stoječe na sredi mostu, med novim in starim, med svežimi beati Zahoda in toplim odmevom Juga. Na takšno pozicijo se ti jezikači pravzaprav postavijo sami, ob refleksiji dosedanje neresnosti oziroma onaniranja skozi umetniško-zabavljaške prakse pa z veliko mero premisleka šele na TRANS večno družbeno in glasbeno vmesnost sprejmejo za svojo. 

Trap, ki se ga je še pred nekaj leti štelo za grdega račka glasbene scene, in SBO kot manj umetniški in bolj kulturno kapitalistični izraz izmed lokalnih protagonistov glasbenega fenomena, sedaj ne prebiva več na vsaki plejlisti in klubskem večeru. Začetno zataknjenost v trendu je zamenjalo iskanje po materialni dediščini, ki se jo na takšen ali drugačen način lahko misli kot nasprotje dominantni misli. Vpeljava kempa z Anjo Rupel, ponovna alterizacija slovenskih fotrov hip hopa na Trnow III / Povratek v Trnow, apropriacija Borghesie, Otrok socializma in Laibacha so učinkovite, a že izvorno disidentskemu materialu ne dajo rezila sodobnosti. Kot kleni Slovenci v tekstih goltajo lajne v monopoliziranih ljubljanskih kafičih, tudi SBO ni razširila nabora tematik, veliko bolje pa ji gredo ljubezenske viže, kot je Bikofe 2011 feat Diiinzo, balada, vredna Melodij morja in sonca. Ostale glasbene reference bodo znane vsakomur, ki vsaj občasno sledi Valu 202 (npr. sveta trojica Bilbi, Siddharte in Ali Ena v skladbi Idoli), dramaturgija izdaje pa je bolj kot zapletu in razpletu drame podrejena tematskemu navezovanju skladb.  

Prav gotovo je TRANS nova realnost zasedbe SBO, čeprav večinoma ostaja na deskriptivni ravni. Neiskreno bi bilo raven, ki jo doseže koncept albuma, enačiti z zvočno-tekstnim materialom. Podobe realnosti, ki bi si jo želeli, v besedah SBO še vedno izpadejo preveč enodimenzionalno, in čeprav peterica prevprašujejo pozicije družbe, je v prvem planu individualni žur. A vzburjenje kolektivnega spomina z mnogimi referencami prikaže več kot dobro zapopadeno zvočno blaginjo preteklosti, ki jo v sodobnost kljub balastu dediščine pripelje zasedba sama.