Shabaka z napačno »predskupino«

V sklopu uradnega programa Evropske prestolnice kulture GO! 2025 je zadnje dni poletja svoje kreativne in žanrsko raznorodne koncerte ponudil tudi GONGFEST (KUD Morgan in vodja Gonga Erik Curk s partnerji in podporniki projekta). Koncerti so se zvrstili med 27. in 31. avgustom v Novi Gorici in italijanski Gorici, nekako pod geslom »dve mesti na enem mestu«, kar je kamenček v mozaiku brezmejnega sodelovanja in zlitja dveh kulturnih pokrajin v eno celoto. Zadnji koncert v nizu pisane palete muzik je izvedla domača skupina Etceteral, blagodejno zaokrožitev dogodkov pa je prispeval multiinštrumentalist Shabaka Hutchings, ki je v zadnjem obdobju s saksofona prešel k raznim lesenim pihalom in flavtam, velja pa za eno osrednjih osebnosti sodobne londonske jazzovske scene. Koncept je klasična fuzija elektronike z raznimi vzorci in ritem mašinami v ozadju, ki pulzirajo kot nekakšen klopotec v vetru glasbenikovega navdiha. Bobnar s tem elektronskim vezjem komunicira po človeško, dodaja noto in pulz, ki ga stroj ne zmore, res lahko rečemo, da je v tem Fakuč odličen partner »plastiki«, Boštjan Simon pa s saksofonom virtuozno nadgrajuje ritmično podlago, se vanjo vklaplja tudi z zvočnimi sunki (kriki), ki so včasih močnejši od melodičnih, in obenem kompozicijo celote nadgrajuje do perfekcije.

Etceteral je udarna trojka. Dva sta na sceni: bariton saksofonist in krotilec elektronike Boštjan Simon ter bobnar Marek Fakuč, v ozadju pa nevidno-vidna vizualna umetnica Lina Rica, ki s projekcijo raznih vzorcev in udarnih slik glasbo v realnem času spreminja v multimedijski šov. Na tokratnem nastopu so predstavili skladbe z albuma Kimatika v izhajanju – predvidoma 5. septembra bo oddan v last občestvu in ljubiteljem zelo sodobno koncipirane glasbe. Njihov slog je ekspresiven in temelji na udarnem ritmičnem pogonu, ki brez usmiljenja reže zrak v metronomsko preciznem tempu. Kombinacija je že zelo udomačena, če se ozremo po tovrstni produkciji na vse strani. Elektronika s semplerji, sintetizatorji itd. je že dolgo nevidni član večine sodobnih bendov, ki iščejo »kiborgovo duhovno oporo«, ki temelje dajo v roke strojem, iz katerih potem raste živi organum, organizem, orgazem poduhovljene materije. Koncept, skratka, je klasična fuzija elektronike z raznimi vzorci in ritem mašinami v ozadju, ki pulzirajo kot nekakšen klopotec v vetru glasbenikovega navdiha. Bobnar s tem elektronskim vezjem komunicira po človeško, dodaja noto in pulz, ki ga stroj ne zmore, res lahko rečemo, da je v tem Fakuč odličen partner »plastiki«, Boštjan Simon pa s saksofonom virtuozno nadgrajuje ritmično podlago, se vanjo vklaplja tudi z zvočnimi sunki (kriki), ki so včasih močnejši od melodičnih, in obenem kompozicijo celote nadgrajuje do perfekcije. Očitno je, da pri vsej stvari ne gre toliko za improviziranje kot za premišljeni koncept, dobro strukturiran in oblikovan, čeprav v pravem jazzu nič ni tako, kot si glasbenik vnaprej zamisli – vrata v eksperiment, v čudež enkratne kreacije in v nepričakovani (pre)obrat so vedno na stežaj odprta. Imenitni zvočni sliki popolnoma enakovredno parira vizualna dimenzija Line Rica. Predvsem s konstruktivističnimi vzorci je glasbi dodala vidno dimenzijo, jo fotonizirala do te mere, da je njena vloga ob poslušanju skorajda nepogrešljiva. Ne znam si predstavljati albuma brez teh vizualnih flashov v ozadju, kar je krivična opredelitev glede na celoto, ki brni v ospredju.

Zdi se, da je cenjeni in visoko rangirani Shabaka tokrat nastopil po napačni »predskupini«. Vrhunsko izvajanje s pihali njegovo glasbo polaga v območje ljudskosti oziroma nekakšne obredne muzike, ki vse stavi na vzdušje, kontemplacijo, meditativno sanjarjenje, ki se razleze po prostoru in vsrka poslušalca. Če ga! Na trenutke se to zgodi, ritual ima svojo moč, v kakih drugih točkah pa se metronomsko ponavljanje vzorca obrne proti samemu sebi ter v uho udari kot repeticija brez zgodbe, kot larpurlartistično negovanje blagodejne tonske sheme. Se je zgodilo nekajkrat, čeprav je res, da ko zalaufa svoje elektronske mašine in se zlekne v polje tiste sintetične koprene, je na trenutke silno uspešen in dominanten. Vendar se zdi, da na tej točki od sintagme »vrhunski jazzovski saksofonist« ni prav veliko ostalo; improvizacija že, tudi ritmična pestrost (čeprav so bili nekateri brejki prav trdi in boleči, sploh ob prehodih v novo skladbo), a nekako preveč enostransko in, ajde, bodimo čisto plebejsko direktni, dolgočasno ambientalno.