»Eno oko opazuje predmet, drugo gleda mimo predmeta.«

Fantje iz Kamnika naj si dejstvo, da sta se v kontekstu koronskih glasbenih programov Kina Šiška tako ŠTREAM maja kot Hibrid v začetku oktobra začela z njimi, štejejo v čast. Ja, zasedba Matter je najpomembnejši glasbeni fenomen Slovenije preteklega desetletja, in četudi je dvojna premiera v Šiški pogojena s posebnimi okoliščinami leta 2020, je to tako. Seveda je tokrat predstavila nov projekt, Better, s ploščo Testament ljubezni, na kateri sodeluje Gregor Kocijančič – Tsujigiri, vseeno pa je v širši zgodbi ključna Matter. Na plošči muzika deluje celostno premišljeno in umerjeno estetizirano, blazno izdelano v hkrati izraziteje diskretnih in bolj razraščenih inštrumentalnih ter melodičnih vokalnih elementih, ki po izkušnji Tsujigirijeve žive interpretacije tipajo prav blizu avtentičnih pop hookov. V živo pa grupa kot celota v različnih pristopih Tsujigirija na eni strani ter Dacha in Tunje na drugi projicira neuravnovešeno sliko. Škíljenje -a s (ī) glagolnik od škiliti: »Eno oko opazuje predmet, drugo gleda mimo predmeta.«

Zadnja pripomba zgoraj ni želela biti še ena v liniji kačjih pikov ob novem projektu, ki se ga je ekipa v tem čudaškem času lotila z novim elanom in pospešenim izvedbenim pogonom. Better pač ni simptom ugašanja žive govorice Matter, tiste, ki je trojico dvignila skozi anale izgubljene domače alternative novega tisočletja. Better je očitno predvsem neke vrste vase zaprt zmagovalni loop, vse tisto, česar si Matter nikoli ni privoščila, vse to v enem. 110% gas na frende, na »poezije«, več resnosti, pa hkrati resno vuhmepišestvo, več »filozofije«, novi fotri, več absurda, neskončno prostora za vse, preveč potenciala, nepotizma, še več boybanda, več razdvojenosti. Troglav je za Matter že izvršil, konkretno, njen doslejšnji diskografski glasbeni vrhunec, o tem se strinjamo predvsem kritiki, ki skupino s svojih pozicij naklonjeno spremljamo od začetkov; in simbolno, kot tukajšnji strop v danih okoliščinah, s tem da nikoli zares ne vemo, kdo zida te strehe. Better pa je v letu 2020 po Matter singlih od Lolite do Zonzeija in po Tsujigirijevem Barefootu postal predvsem bastard, nesojeni projekt, pa nikomur ni jasno, zakaj.

Morda je hibridni promocijski koncert ob izdaji plošče Testament ljubezni na poseben način izrazil ves omenjeni limbo, vso to nemogočnost bastarda. Oder nikoli ni bil prvi teren za dokazovanje moči Matter in občinstvo to dejstvo v našem času jemlje za svoje. Hibridi temeljijo na ideji hkratnega izvajanja koncerta za omejeno število obiskovalcev dogodka v živo ter plačljivega koncertnega spletnega streama, so torej nov poskus izvajanja dogodkov v spremenjeni resničnosti, nov kompromis. Kompromis je bil tudi sam nastop »hibrida« Matter x Better, vsaj deloval je kot kompromisna rešitev, v dobrem in slabem, pričakovanem in slutenem. V poštenem prvem delu koncerta je trojica Matter sama izvedla svoj nastop, svojih deset komadov, bolj kot ne svoj klasični prtljažniški, gepek nabor: Sedimenti, Mrki flow, Sove, Safari, Bele gazele, Bambi, Anakonda, Bejrut, Novi primitivizem, Sinovi moje madre. Ležerno, bmk, na oder so si fantje postavili sedežno garnituro, precej neosmišljeno, delovala je predvsem kot bergla, opomnik, da v skoraj nobenem pogledu ne gre čisto zares. Dacho si je pred koncertom »skor odrezu prst«, potem je skrbel za svoj obliž in bil verjetno že zato z glavo drugje, Tunja je deloval izraziteje mulčevsko, poredno, nepokorno, Levanaela je moralo skrbeti ... A za zbrano občinstvo je bil to najbolj filingaški del večera. Klasična Matter!

Kot rečeno, je Matter taka v izhodišču in njena publika to ponotranji, celo razume, bolje kot starejše generacije obiskovalcev koncertov, vendar je tokratni Hibrid izrazil stare, potlačene dvome na nov način. Izgubljena je bila priložnost kompromisa, dobre rešitve v mraku. Ni dobro, da smo se resno vprašali, če je fantom tokratni nastop sploh deloval kakorkoli drugače kot poskus maja na ŠTREAM-u, takrat popolnoma brez publike. Te posebne priložnosti, ki izzivajo resničnost in predstavljajo celo določen solidarnostni transfer med organizatorji, ustvarjalci in obiskovalci, bi morale biti bolj svete, mrak bi moral biti uganka. Potem pa Better. Brez pavz, napovedi, suspenza se je trojici najprej na sedežni in potem izza mikrofona v drugem, daljšem delu koncerta pridružil Tsujigiri. In Gregor je v Better deloval več kot suvereno s svojo auto-tune mašino, precej bolj pretanjen v podrobnostih, točen. Dacheve live auto-tune pjevalke, ki običajno smiselno izzivajo potrpljenje, so ob tem delovale krotko, Tunjeva brezbrižnost celo banalno. Better je tako zelo očitno studijski projekt. Karantenski projekt v leru?

Kot da ni nič, pa očitno nekaj je. Tsujigiri v Better vnese izrazit emo in scenski moment, ki na tem odru ni imel svoje arhitekture. Better ni Matter, sploh ne, vendar je oder postavila Matter. Nov projekt je izrazito drugačna tvorba, in če bi rekli, da bodo komadi združenih moči potrebovali zgolj čas, da dohitijo Dacheve, Tunjove in Levanaelove klasike, bi izrazito tvegali. Beati temeljijo na elementarno drugačnih premisah, pesmi režejo novi krojači, kocke padajo med nova pravila. Ta muzika je druga. Matter temelji na potrjeno krasni producentski koherenci dela med Dachem in Levanaelom, ki z relativno enostavno aranžiranimi, a pronicljivimi, elegantnimi beati, kombiniranimi z Dachevimi nosilnimi vokali ter dodano vrednostjo Tunje vsakič znova uspešno izzove samosvojo pesemsko magijo, v živo pa jih poganja neprečiščeni patos. V Better so karte gotovo premešane veliko bolj, kot se zdi na prvi pogled. Dachevo povezovalno in tudi producentsko vlogo prevzema Tsujigiri, ki se v igri z Levanaelom in priključenim Shaom ter ostalimi gosti vede bolj obrtniško in reže nekatere žanrsko izraziteje izdelane mimobežnice, te pa v utečeno izvedbo trojca iz Kamnika vnašajo drug karakter in vse skupaj razsrediščajo. Na plošči muzika deluje celostno premišljeno in umerjeno estetizirano, blazno izdelano v hkrati izraziteje diskretnih in bolj razraščenih inštrumentalnih ter melodičnih vokalnih elementih, ki po izkušnji Tsujigirijeve žive interpretacije tipajo prav blizu avtentičnih pop hookov. V živo pa grupa kot celota v različnih pristopih Tsujigirija na eni strani ter Dacha in Tunje na drugi projicira neuravnovešeno sliko. Škíljenje -a s (ī) glagolnik od škiliti: »Eno oko opazuje predmet, drugo gleda mimo predmeta.«

Better ... Od kod se je vzel? Zakaj boljšati Matter? Zakaj Tsujigiri zdaj išče družbo, ko postaja sam svoj glas? Tudi po koncertni predstavitvi ni nobenega odgovora. Nobene gotovosti ni, da je Better dodana vrednost, za eno ali za drugo stran, tišči celo občutek prisiljenosti v izjemnih okoliščinah. Matter zaenkrat ni pokazala znaka pešanja, s finalom Troglava in potem maja, vse s  Kameleoni in Gliterjem je bilo konsistentno v razvoju, medtem ko Better kvečjemu kuri turbo v ovinek. Kocijančič je sicer s projektom in koncertom, z demonstriranim karakterjem dvomljivcem dokazal, da je sposoben preseči že tako visoka pričakovanja, kakršna smo morali postaviti ob napovedih solo trap projekta, ne pa tudi tega, da za to zares potrebuje Better. Tsujigiri in Levanael se očitno kreativno zelo dobro ujameta, Luka je v presežnem momentu skupnega nastopa z Gregorjem celo pel in baladna »nepoznata žena« se je v svoji ekskluzivnosti zavrtela kot najbolje sprejet košček koncerta hibrida Better, pa je bila verjetno samo Tsujigiri z gostovanjem. Zmeda. Vstavek Better, Tsujigiri, prijatelj, Tunja, zvezda, Dačke? A imamo čas? Imamo ga, očitno. Karantena. Bastard.

V dodatku je koncert spet zaključila zasedba Matter sama, z venčkom verzov iz svojih letošnjih singlov, izfuranih na generični beat, skoraj zajebansko, kot da nepripravljeno, a zakaj? 

Tri sonca, zakaj?