10.03.2013

Skorajšnji premik izven okvira

Zasedba Dežurni krivci je po šestih letih izdala četrto studijsko ploščo, s katero se predstavlja v precej kompaktnejši formi kot doslej.

Gašper Prus

Fakti

Dežurni krivci

Fakti

God BlessThis Mess
2013

Včasih je treba priznati, da določene zasedbe ali posamezniki enostavno potrebujejo premor. Bodisi zato, ker so svoj ustvarjalni vrhunec ali vrhunec popularnosti že dosegli, ali pa so se nekako ujeli v lastno zanko in iz nje ne najdejo izhoda. Nekateri se iz te slepe ulice težko ali nikoli ne vrnejo, medtem ko drugi osveženi in prerojeni posnamejo novo ploščo, s katere malodane vre nov elan. Pod to drugo točko bi lahko uvrstili kvartet Dežurni krivci, zasedbo, ki je že obeležila petnajst let od ustanovitve, vendar si je vmes vzela premor1. No, v bistvu je konec leta 2008 kar poniknila. Kasneje se je izvedelo, da člani niso več našli ustvarjalnega zagona, res je tudi, da je bila plošča Strup, ki so jo izdali pred prekinitvijo, v slovenskem glasbenem prostoru dokaj spregledana. Tudi takšni dejavniki očitno vplivajo na delo posameznih slovenskih zasedb. Priznati je treba, da so Dežurni krivci pred letom 2008 ustvarili in doživeli marsikaj. Izdali so tri plošče, po dolgem in počez prečesali domačo grudo ter to nekajkrat ponovili. Zelo zgodaj so nastopili tudi v oddaji Izštekani na nacionalnem radiu.

Dežurni krivci so že od samega začetka predstavniki domačega neodvisnega rocka. Če primerjamo trenutno delo s tistim, kar so počeli na začetku, bi lahko rekli, da so se s prvo ploščo veliko bolj gibali po sredinskem polju, kot pa ostajali v strogi alternativi, tako kot to počnejo sedaj. Četverec je z vsako naslednjo ploščo postajal trši in trši. Plošča Strup je z distorzijo mejila že skoraj na metalsko produkcijo, a ji je manjkalo potrebne dinamike. Dejansko je šlo za razvlečen rif, ki je trajal in trajal. Nova plošča Fakti je tako nekaj, kar lahko že po prvem poslušanju vseh dvanajstih skladb označimo za najboljše delo tega četverca.

Nova plošča Fakti je tako nekaj, kar lahko že po prvem poslušanju vseh dvanajstih skladb označimo za najboljše delo tega četverca /.../ Plošča je neverjetno dinamična, prisotno je neprestano valovanje. A v svojem bistvu se zasedba kaj dosti ni spremenila.

Zdi se, da so se člani zasedbe komponiranja novih materialov lotili bolj premišljeno, z več občutka. Plošča je neverjetno dinamična, prisotno je neprestano valovanje. A v svojem bistvu se zasedba kaj dosti ni spremenila. Takoj namreč ugotovimo, koga poslušamo, pa ne zgolj zaradi prepoznavnega vokala Leona Štrakla, sam način muziciranja ostalih treh je že dovolj domač. Plošča je za zasedbo prelomna v več pogledih. Tokrat so se Dežurni krivci odločili, da se odrečejo drugi kitari in na njen račun izpostavijo vokal. Njihov krik je bil vedno izrazit, v ospredju, a tokrat so šli z vokalom še korak višje. Očitno so mu posvetili več časa, saj je interpretacija veliko bolj doživeta, kar se nenazadnje učinkovito zlije s kritičnimi teksti. Teksti, ki zaobjamejo duh časa, teksti, ki so nabiti s pozitivno jezo in energijo hkrati. V skladbi Klovni, ki bi, mimogrede, vrhunsko zvenela iz kakšnega ogromnega odra pred več stoglavo množico, je denimo pomenljiv prehod v refrenski del, kjer slišimo »Iz ljudi so naredili množico klovnov, smešnih dvornih norčkov, grotesknih marionet, / Ki zabavajo mastne riti na zlatih školjkah.« Ali pa uvodni komad z naslovom Sloni, kjer besnijo nad zamaščenimi debelokožci, ki gazijo vse pred seboj.


Razširil se je tudi glasbeni izraz, ki je seveda rockerski, a se prepleta še z drugimi podžanri, ki jim pravzaprav kar ni konca. Morda bi bil najbolj neposreden opis tega, kar Dežurni krivci prikažejo na plošči Fakti, to, da se gredo alternativni rock, ki je najbolj odmeval sredi osemdesetih. Osebno me zvok, ritmika in vokalna interpretacija spominja na Rollins Band in njegovo ploščo Weight. Lahko bi torej rekli, da so Krivci glasbeno ostali nekje v devetdesetih, vendar bi to vsebovalo preveč negativno konotacijo. Zvokovno so vsekakor tukaj in zdaj, čeprav se občasno sliši vpliv rahlo odmrlega stoner rocka. Predvsem je to očitno pri odebeljeni kitarski distorziji nizkih frekvenc, ki je v primerjavi s predhodnimi ploščami daleč bolj zanimiva in razgibana. In v tej točki bi lahko rekli, da je bila odločitev za eno samo kitaro vsekakor pravilna. Produkcija je kljub temu dovolj polna, na drugi strani pa je vokalna interpretacija pristnejša in bolj doživeta, čeprav občasno udari mimo s kakšnim delom v tekstu ali pa kar s samim naslovom skladbe. Eden takih je Oko Za Oko, Zob Za Zob; tu gre resnično za izrabljeno frazo. Tudi od kitare občasno odzveni kakšen obrabljen rif, vendar je treba na ploščo Fakti gledati kot celoto. Gre za zelo dovršeno delo zasedbe, ki ga bodo sami člani s takšnim glasbenim izrazom le težko presegli. Lahko bi šel celo tako daleč in rekel, da je to njihov maksimum. Kar zaokroži ploščo, je nedvomno produkcijsko delo. Ploščo so posneli v Kulturnem domu Ruše in njihov producent je fantastično ujel živi zvok četverice. Popolnoma organsko, brez sintetike in z ogromno špeha.

In pod črto: kljub občasnim in na srečo minimalnim odmerkom klišejev je plošča izrazno dovolj sveža in zanimiva, sploh v katalogu domačih kitarskih glasbenih izvajalcev. Omeniti je še treba, da ne gre za klasično izdajo glasbenega nosilca. Dejansko gre za zbirko tridesetih pesmi, ki so nastale v glavi kitarista Marka Čuša, ducat od teh pa so jih uglasbili. 


1 Intervju z zasedbo Dežurni krivci  lahko preberete tukaj.

@http://www.youtube.com/watch?v=peVzbjtJ06w@