Kapitalizem osvobaja, tudi v megli in s slabimi lučmi

Bralcu sem najprej dolžan uvodno pojasnilo. Z Damirjem Avdićem, bosanskim kantavtorjem (sedaj že nekaj let) izpod Šišenskega hriba, sva se dogovarjala za intervju vse od izida njegovega petega albuma Human Reich dalje. Mišljen je bil takšen bolj poglobljene sorte, ki bi zaobjemal celotno umetniško kariero portretiranca in kot smo jih bili v Odzvenu vajeni vsaj na primerih Janija Kovačiča, Boruta Činča in Andreja Trobentarja. V ta namen sem zgoraj podpisani preštudiral celotni Damirjev glasbeni in literarni opus ter si poleg nekaj koncertnih nastopov ogledal tudi gledališko predstavo A štekaššš?, katere soavtor je. A kakorkoli sva se že lovila zadnjih nekaj let, se nekako nisva ulovila in to kljub temu, da sva celo določila nekaj datumov, ki pa sva jih morala iz objektivnih razlogov intimnega značaja vedno znova odpovedovati. Potem sva verjetno v nekem momentu oba dvignila roke in nad projektom bolj kot ne obupala ali vsaj pozabila nanj. Nato je Damir posnel aktualni album Manjina (ki je po mojem mnenju najboljši po Mrtvi su mrtvi, a ker to ni kritiški zapis, naj sodbo o tem prepustim številnim recenzentom s prostora med Baško grapo in Kajmakčalanom, ki se bodo o plošči gotovo obširno razpisali). Po končanem miksanju albuma mi je avtor svoj novi izdelek poslal v posluh in me ob tem povprašal, če se mu čez dva dni pridružim na poti na njegov koncert na Ravnah pri Cerknem (festival Rad bi bil normalen 2015. Ker se pot iz prestolnice v Cerkljansko hribovje ravno dovolj vleče, bi nama tovrstni izlet omogočil, da končno realizirava načrtovani pogovor. Pa sva šla (oz. šli; o tem več kasneje). A tovrstna ad hoc odločitev ima za posledico vsaj to, da je spodnji zapis precej bolj »gonzo« sorte, kot sem ga kot avtor v izhodišču načrtoval. A saj veste, »sila kola lomi«, in Damir Avdić je pač sila …

Po svoji navadi se je pripeljal točno kot ura. Dodatno me je razveselilo to, da se nama je na ekspediciji pridružil Igor Cvitkovič, ki seveda ni kdorsigabodi, temveč ravno tisti pronicljivi organizator koncertov v legendarnem, a žal že ugaslem tolminskem klubu Moskva Petuški Tmin, ki je prvi pripeljal Avdića v Slovenijo in ga uspešno spromoviral kot Bosanskega psiha ter mu tako prilepil nadvse učinkovit umetniški psevdonim. Zato je pogovor kaj hitro zašel na posoški konec, kajti svet je majhen in tudi midva z Damirjem – takrat še alias Diplomatzem – sva se pred dobrim desetletjem spoznala ravno na neki skupni poti v Tolmin. Tam sem nekaj mesecev prej sploh prvič slišal zanj oziroma hvalospeve na njegov račun. Takrat sicer v zelo žalostnih okoliščinah – na pivu po pogrebu tragično umrlega tolminskega pevca Valterja Jelinčiča, na sceni poznanega kot Puol. Puol (ali Pol) je bil izjemno karizmatičen umetnik, ki je močno zaznamoval lokalno tolminsko glasbeno in mladinsko sceno 90-ih let. Ravno njemu je pred leti, kljub temu da ga nikoli ni osebno spoznal, in zopet na Igorjevo pobudo, Damir posvetil sedaj že nedvomno kultni komad U kavezu, ki je prvič javno objavljen prav na novi plošči Manjina.

Na albumu je tudi nekaj pesmi, ki so že stare, torej znane s tvojega koncertiranja, niso pa še bile zabeležene na ploščah. Takšna je na primer U kavezu.

Pesem ima svojo prav posebno zgodbo in sem jo zato nekako čuval, kot še nekatere druge pesmi iz začetnega obdobja, ki jih hranim in jih bom izdal pač enkrat kasneje. Ne gre za kak poseben koncept, da določene pesmi ne bi sodile na določen album ali kaj podobnega; gre preprosto za to, da stalno prihajajo nove pesmi, in ko pridem v studio, enostavno odigram tiste, ki so mi v danem trenutku najbolj blizu ali so morda zgolj najbolj sveže … No, je pa res, da če gledamo sedaj retrospektivno, se je dobro izšlo, ker se tako U kavezu kot Biću kamen zelo dobro vklapljata na to ploščo – v vso to zgodbo s še ostalimi ljubezenskimi pesmimi, kot so Ljubim te, Nije Bog budala srećo, Gatalica … Tudi Gatalico, ki sem jo nekoč imenoval Štit moj, sem igral že v obdobju albuma Mrtvi su mrtvi. In tekst za Ljubim te je, recimo, iz leta 2009, ko sem bil še v nekih drugih formah … Ampak mi je prav všeč, da so nekatere teh pesmi počakale vse do sedaj, ker so pri tokratnem snemanju kar nekako izletele iz mene.

(Ob tem Igor pripomni, da je svojo hčerko Jamilo poimenoval prav po Avdićevi pesmi Džemila; tehtna opazka, ki lepo priča o sugestivni moči Damirjeve poezije.)

Kako pa je s pesmijo, meni osebno najljubšo, Slavim te gospode, ki je do sedaj tudi še nikoli nisi posnel?

Hja, s to pesmijo je tako, da gotovo najbolje izpade v živo … Sem celo razmišljal, da bi jo posnel za prejšnji ali sedaj za ta novi album, pa se nisem mogel odločiti, tako da mislim, da jo bom moral dejansko posneti na kakem koncertu, morda kar na kak telefon ali kaj podobnega. Na koncertu imam namreč veliko večjo svobodo pri izvajanju in ta pesem je pač takšna, da potrebuje svobodo pri interpretaciji … Razmišljanje in kalkuliranje pri tem ni dobrodošlo, in na koncertih tega ni. Vsaj na mojih ne. Tudi danes imam na primer v glavi zgolj prve tri pesmi, ki jih nameravam zaigrati, potem pa se lahko nadaljuje v zastavljenem konceptu ali pa zaidemo čisto nekam drugam, kamor nas pač odvede trenutek. In prav za ta komad je najboljša živa varianta. Čeprav bi tudi kot studijska pesem gotovo pridobila neko drugo dimenzijo in po svoje bi se zelo dobro vklopila na to ploščo, kjer se tudi pogosto omenja Boga. Ampak morda gre za zgodbo, ki se bo še nadaljevala …
 

V svojih pesmih veliko omenjaš Boga, hudiča, Luciferja ipd., pa mi povej, ali gre tu za močne metafore ali za subjekte?

Bravo! Sem prav pričakoval, da me bodo ljudje sedaj po izidu novega albuma to spraševali. Čeprav je bilo že na prejšnjem albumu, vsaj v pesmi Human Reich, rečeno: »Živim v svetu, v katerem je Bog talec …«

… »okovan u simbole« …

Ja, to, Bog je namreč prav to … Ena velika in močna metafora za eno lepo ljubezensko pesem. Vsaj jaz to tako vidim. Imaginacija nekakšnega miru, tišine in ljubezni v času vojn, sovraštva in hrupa v vsem, kar obstaja. Da, to so absolutno močne metafore. In Bog bi moral biti ljubezen; ali pa ga mi nismo uspeli razumeti. Tako mislim.


Si torej agnostik?

E, vidiš, to je sedaj zanimivo vprašanje. Zase gotovo ne bi rekel, da sem ateist, ker to predvideva jasno opredelitev, tako kot biti vernik. Ampak agnostik je tudi nekoliko, khm, no, potem bi že rajši rekel »ne vem«, kajti agnostik se sprašuje »mogoče da, mogoče ne«; ampak v resnici pa ne veš …

Torej ne veš in se tudi ne sprašuješ …?

Da, ne vem in se ne sprašujem. Ker mislim, da tudi ostali ne vedo, tudi tisti, ki govore, da vedo, ne vedo, ker mi te reči lahko zgolj predpostavljamo … Bomo pa izvedeli. A ni potrebe po hitenju, hehehe.
Spominjam se vezenine, ki sta jo imela na steni moja stara starša, ki sta bila verna, in na kateri je pisalo: »Kdor se pazi, ga Bog pazi.« To je v resnici zelo inteligentno rečeno, v smislu, da ti je dano, a je odvisno od tebe.

Nato je padlo nekaj vicev na to temo, začenši s tistim dobro znanim o tem, kako Bog utapljajočemu kar petkrat pošlje čoln, v katerega pa utapljajoči noče iti, ker, kot »pravi vernik«, čaka na čudež, in zato utone.

V svojih knjigah sicer omenjaš ogromno umetniških referenc, posebej iz pop kulture, a bi te vseeno pobaral: v pesmi Repetitio s prejšnjega albuma imaš citat iz poeme Jama Ivana Gorana Kovačića, ki se te je očitno globlje dotaknil, pa bi te povprašal še po kakem takem vzoru, ki je močno vplival nate in na to, kar počneš.

Vedno pravim, da če bi moral izpostaviti dva pisca, bi bila to dva, ki sta si na prvi pogled morda nasprotna. Prvi bi bil filozof Nietzsche, drugi pa romanopisec Erich Maria Remarque. Res veliko sem bral Remarquove romane. Škoda je nekaterih avtorjev, kot je na primer omenjeni Kovačić, ki je bil obvezno šolsko čtivo in so ga ljudje tudi doživljali zgolj kot domače branje. A njegove pesmi so črne kot tiste od Edgarja Allana Poeja ali Charlesa Baudelaira. Njegove poeme bi bile brez težav uvrščene v zbirko Rože zla, na primer. A ker je končal v šolskih branjih, so ga mnogi dojemali zgolj kot partizanskega pesnika in nič več. No, tudi Remarquov Na zahodu nič novega je bilo obvezno čtivo, a jaz sem nato nekako naletel še na njegove druge romane in jih ne vem koliko prebral in se k nekaterim od njih tudi ponovno vračal. V bistvu tudi Remarque – v vseh teh delih o življenju v obeh velikih svetovnih vojnah, med njima in po drugi svetovni vojni, v katerih je ogromno »črnega in temnega« – povsod piše predvsem o ljubezni. On je torej, kot nekateri pravijo na primer za AC/DC, da je vse isto, isti rifi; no, pa tudi zame lahko rečeš podobno: »vsak album je isti«. Tako tudi pri Remarquu: vsak roman se začne enako (ali vsaj 90 % njih), in sicer on nekam gre, sreča neko žensko, z njo bo nekako do konca romana, a ona ali on nato umre od tuberkuloze … Ampak vse je o ljubezni! In mnogo filozofskega je pri njem. On mi je res izjemno ljub pisatelj. Pri Nietzscheju pa mi je najbolj všeč to, da me je vedno primoral, da se o mnogih stvareh dostikrat nikakor nisem mogel strinjati z njim! Pri drugih filozofih je tako, da predstavljajo svoje teze nekako definitivno, no, saj jih on tudi, a to na tak način, da se mu moraš upreti in reči – ne, ni tako! Hehehe in čez nekaj let si moraš potem reči: »No, saj je imel prav in je res tako, ampak hkrati te druge stvari, za katere sem včasih mislil, da so takšne, niso takšne!« Ob enem branju se bom torej strinjal z nekaterimi stvarmi in z nekaterimi nikakor ne, ob drugem branju pa se mi bo isto zgodilo okoli drugih stvari. Poleg tega je Nietzsche avtor enega najbolj slavnih citatov, ki ga seveda vsi navajajo: »Bog je mrtev.« A kaj v bistvu govori ta izrek? Zame je to najmočnejša trditev, da Bog je! Ker ne more biti mrtev tisti, ki ga ni. Je tako?

Gotovo. In dobimo zanimiv paradoks, ker če je Bog in je mrtev, mrtev vseeno ne more biti, ker je kot Bog pač nesmrten.

Absolutno! Eto, kako sva hitro prišla do absurda. In kljub temu da vemo, da je bil njegov oče luteranski pastor in da gre gotovo tudi zgolj za nekakšen upor proti tej hierarhiji vsiljenih vrednot, je zame ta trditev, »Bog je mrtev«, res močna. No, in ko smo že pri filozofiji, pomemben lik zame je bil tudi Nietzschejev profesor Schopenhauer, čigar ideje sem obdelal v svojem romanu Ne želim da pobjedim. In pazi, Schopenhauer je imel predavanja na fakulteti v istem času kot Hegel, samo da so bile na Heglovih predavanjih šolske klopi polne, pri njem pa prazne. To so bili nevarni liki …

Ker se medtem že nekaj časa vozimo po cerkljanskih serpentinah, Avdić komentira, da se je po tej poti prvič peljal v Igorjevi katrci prav na tisti famozni prvi koncert v Tolminu in je že takrat okoliško pokrajino pokomentiral, da zgleda tako kot ona v Bosni med Tuzlo in Sarajevom, le da je cesta bolje vzdrževana … Ko se pripeljemo v Idrijo, se spomni, da je imel, ko je vadil za vozniški izpit, enkrat tudi vožnjo do Idrije, kjer sta nato z inštruktorjem popila kavo. In nadaljuje:

Pazi to, moj inštruktor vožnje je bil prav tako stari roker. Ko sem delal izpit, sva se dobila pred Roško in sem rekel: »Super, danes naredim izpit, pojutrišnjem pa se lahko že sam peljem na koncert v Škofjo Loko«. Ampak na izpitu sem padel. In javkam, da kaj bom zdaj. In tip, strašno kul, pravi: »Nič, torej bova napisala nočno vožnjo in greva z avtošolo na koncert v Škofjo Loko.« In tako grem jaz dejansko v Škofjo Loko na koncert z avtošolo. In pripeljem pred Rdečo ostrigo. Tam v temi tri punce s flašo vina, pijejo … Jaz parkiram in stopim iz avta ter slišim: »Poglej Avdića, prišel je kar z avtošolo!« Hahaha. Na koncert je prišla tudi neka klapa motoristov iz Hrvaške, po koncertu se spoznamo in mi ponujajo pijačo. Jaz pa jim odgovarjam, da ne morem, ker sem prišel z avtošolo. In oni me gledajo, češ, kaj trabunjam. »Ne, res ne morem, ker imam nočno vožnjo.« Ljudje me gledajo, pa saj nisi normalen … No in potem delam izpit v drugo. Pa pravim: »Super, danes naredim in pojutrišnjem se odpeljem na koncert v Maribor.« Ampak padem, ponovno! Pa pravi inštruktor: »Nič, greva torej na nočno vožnjo v Maribor.« S sabo je povabil še svojega brata. Jaz sem ju odpeljal tja, odšpilal svoje in ju odpeljal nazaj v Ljubljano. In potem ko sem vozniški izpit končno naredil, sem imel koncert prav tu, v Idriji. Pa mu pravim: »Inštruktor, imam koncert v Idriji in sedaj jaz tebe peljem s svojim avtom.« Pa sva šla. In ko sva se po teh ovinkih vračala, on že nekoliko opit, mi pravi: »Ej, priznam, dober si!« Izpit sem torej naredil šele pred petimi leti, ampak od takrat sem prevozil res ogromno, ker se z avtom vozim na koncerte v Split, Beograd itd. Zelo pogosto celo sam.

Album končaš s pesmijo U očima moje djece, prejšnjega si s Sine. Že nekaj let si oče. Kaj ti to pomeni? Kulturološko in intimno.

Oče je ljubezen, predanost, odgovornost. In ja, ko dobiš otroke, se ti odpre spet ena druga dimenzija. (Daljša pavza, op. p.) Lepo je. (Ponovno daljša pavza, op. p.) Včasih te razturijo, da ne veš, kje si, ampak … Hehe, včasih sam sebe razturiš, da ne veš, kje si! Zakaj te ne bi torej še otroci?
 

In če se za konec intervjuja vrnemo na začetek našega pogovora, kjer si povedal, da te je Igor novačil za tvoj prvi nastop v Tolminu z nekoliko ponižnim nagovorom v e-mailu, češ če bi prišel odigrati koncert v Slovenijo, kljub temu da si v »Bosni gotovo že velika zvezda«, kar te je takrat bojda spravilo v začudenje in dobro voljo, kajti po tvojih besedah takrat v Bosni zate in tvoje početje sploh nihče ni vedel. Kako je sedaj s tem – si torej medtem v Bosni že postal velika zvezda?

(Vsesplošni smeh …)
Igor: Si v vzponu!?
Damir: Ja, v vzponu! Že deset let sem v vzponu. Hahaha.

Potem smo se dejansko bolj kot čemerkoli drugemu posvetili iskanju prave poti do kraja dogajanja festivala Rad bi bil normalen. Seveda smo se v gosti megli in med različnimi opcijami gozdnih poti izgubili. Ko je ceste pred nami nepreklicno zmanjkalo, smo na našo srečo naleteli na prijazno ženico, ki nam je opisala, kje smo zašli, in nam dala navodila, kako najti pravo pot. Ob tem pa komentirala: »In vi bi radi bili normalni?« Hja, pa smo jo mi očitno še kar poceni odnesli. Še veliko bolj bizarna zgodba se je namreč zgodila razvpitim Pridigarjem, ki so se, kakopak, tudi izgubili v gričevju in temi. Med njihovim tavanjem jih je cesta pripeljala na T križišče, kjer sta se jim tako leva kot desna opcija dozdevali enako (ne)smiselni. Ker se je zanje pot iz Ormoža vlekla še nekoliko bolj in so si možakarji krajšali čas tudi tako, da so po poti spili kako piksno ali dve, so sklenili na omenjenem križišču odtočiti in se ob tem početju odločiti, v katero smer nadaljevati. Med tem skupinskim, a vendarle nekoliko intimnim opravilom se je iz megle izoblikoval lik šekaste krave, ki je nato začela z glavo vneto trzati na eno stran. Ob pomanjkanju boljše navigacije in očitnem smislu za humor so se vrli muzikantje odločili pot nadaljevati pač v smer, ki jo je predlagalo lokalno govedo. Pot je bila prava in headlinerji večera so tako uspešno prispeli na lokacijo festivala Rad bi bil normalen, ki ga vsekakor velja v mnogih ozirih posebej pohvaliti. Vzdušje je bilo prijetno, gostoljubno in konstruktivno, obiskovalcev se je nabralo kar lepo število in glasbeni program je bil zanimiv. Glede izvenserijskega nastopa Damirja Avdića pa naj omenim predvsem to, da so velik del repertoarja predstavljale ravno pesmi z najnovejšega albuma, tako da je nastop deloval tudi kot najava prihajajoče izdaje. Uradna promocija se je začela štiri dni kasneje v ljubljanskem CUK Kino Šiška.