Grom streznitve

Se še spomnite, kdaj so prleški Dežurni krivci objavili prejšnji album? Na začetku leta 2013. Na valu vseslovenskih ljudskih vstaj so Fakti s plošče, priložene k istoimenski pesniški zbirki (kitarista Marka Čuša), grmeli kot rockovski manifest protesta, a so jih vstajniške množice žal bolj slabo slišale. Ne glede na svojo gromkost so se izgubili v kakofoniji zahtev in uporov ter šli mimo kot zgolj še ena rockovska plošča, ki si je sama pisala usodo z razpadajočimi črkami FAKTI na naslovnici. Novih komadov ne odlikujeta le brezhibnost in neposrednost, ampak v prvi vrsti prizemljena izraznost, ki odraža zrelost predane zasedbe in nenazadnje tudi trdoglavo vztrajnost. Trden, skoraj strog in zelo discipliniran slog igranja ne da vajeti iz rok, ne trga verig in ne divja brezglavo, ampak ves čas ohranja in gradi složno in trezno držo benda.

Po šestih letih so Dežurni krivci konec lanskega leta objavili novo, peto ploščo, ki nosi naslov Narobe svet. Danes, dobre tri mesece od uradne izdaje, se sliši kot opomin na predvečer na novo preoblečenih starih mračn(jašk)ih časov. Tudi s to ploščo nas skušajo zdramiti iz agonije strahu, obupa in nemoči. Nastopajo odkrito, vendar ne iz protesta zaradi protesta samega, ampak ker je skrajni čas, da se nekaj spremeni. Svet je res šel k vragu in tja ga je pripeljal človek, nihče drug. Svet se ne bo spremenil, če se ne bo spremenil človek, kar je tudi nosilni steber sporočilnosti plošče Narobe svet, ki kriči in zahteva streznitev.

»Danes pogledam te v oči
in slečem se do kosti,
odkrijem sprte svetove,
med njih položim mostove.« 

Dežurni krivci so tudi po več kot dvajsetih letih ostali zvesti samim sebi. Že ves čas so skupaj v nespremenjeni izvirni postavi, kar krepi samobitnost in stabilnost tega rock kvarteta, ki ne zataji z udarniško-tovariškim nabojem. Ne pozna kompromisov in ne dela ovinkov, ne prilagaja se in ne zatava z začrtane smeri. Ostrina je sestavni del njegovega nasršenega rockanja, v katerem se vozlajo garažnorockovska surovost, težaško rockanje in punkovski stampedo s poudarjeno izpovedno noto. S ploščo Narobe svet Dežurni krivci bruhajo naravnost iz življenja in so ne glede na obilico jeze in srda, ki šprica iz njihovih komadov, ob samorefleksiji prežeti s pozitivno naravnanostjo in optimizmom. V ravnovesju med kolektivom in posameznikom so popolna opozicija razčlovečenega pohlepa in potrošništva, zaslepljenosti in zavedenosti.

Z novo ploščo so se Dežurni krivci še bolj oklenili svoje rudimentarne podobe, kar je dodatno poudaril njihov dolgoletni sodelavec in producent zadnjih treh plošč, Hannes Jaeckl. Ni si dovolil niti za gram naefektirati izraznosti benda, ohranil je njegovo surovost in neposrednost ter s suhoparno produkcijo dosegel, da nam bend govori v prvi osebi, brez posrednikov in olepševanj. Dežurni krivci si ne želijo biti sofisticirani in zapeljivi, stvarem strežejo, kot jim gre. Brez dlake na jeziku rečejo bobu bob, in takšna vibra drži pokonci ploščo od začetka do konca, ki je kot ulit križanec plošče Strup in Fakti.

Na vinilni izdaji plošče Narobe svet manjkajo trije komadi z daljše digitalne izdaje. Lačni psi, Pada noč in Zadnji vlak so zagotovo med nosilnimi komadi, nenazadnje sta prvi in tretji dobila videospot. Vseeno pa ostalih osem komadov deluje prav tako suvereno in tvori močan rockovski ulitek. Po uvodu, ko nas nagovori z udarnejšima naslova Čas je in Hej ter vmes za minuto hardcorovsko pobezlja v komadu Gastarbajter, plošča uravnovešeno steče in se drži konstante vse do zaključka. Dežurni krivci radi sinkopirajo, na primer, uvod v komad Mogoče danes pošteno zasmrdi po velenjski zasedbi Res Nullius, Prazni padamo se nagiba h Queens of the Stone Age, se pa skozi komada govorica prepričljivo preorientira na prepoznavnost Dežurnih krivcev. To pooseblja frontalni vokal Leona Štrakla v kombinaciji s fluidno in barvito ostrino kitarista Čuša, ki se staplja s pokončno ritem sekcijo, bobnarjem Igorjem Ketišem in basistom Tomasom Tibautom. Novih komadov ne odlikujeta le brezhibnost in neposrednost, ampak v prvi vrsti prizemljena izraznost, ki odraža zrelost predane zasedbe in nenazadnje tudi trdoglavo vztrajnost. Trden, skoraj strog in zelo discipliniran slog igranja ne da vajeti iz rok, ne trga verig in ne divja brezglavo, ampak ves čas ohranja in gradi složno in trezno držo benda.